Polet.si - Diana Zajec: ... Od globin budizma do vrhunskega alpinizma
Sestati se s prim. dr. Iztokom Tomazinom ni preprosta reč, zlasti ne tedaj, ko dežura v sklopu helikopterske nujne medicinske pomoči. Vsaka minuta je nepredvidljiva, vsak trenutek lahko zahteva takojšen polet in ukrepanje. Za življenje. Teh je rešil že ničkoliko. V gorah, ob nesrečah, v ordinaciji ali na terenu.
V soboto, ko sem bila že skoraj na Brniku, kjer je stacionirana omenjena enota, sem dobila sporočilo, da morava pogovor prestaviti – zaradi infarkta na novogoriškem območju, ki je zahteval urgentni medbolnišnični prevoz pacienta v Ljubljano. Zamik je bil samoumeven, ukrepanje uspešno, tako kot poznejši pogovor z odličnim zdravnikom in alpinistom, prejemnikom mnogih priznanj in avtorjem številnih presežkov, tudi na mednarodni ravni. Ta presenetljivo preprosti in prijetno prijazni človek preseneča s filozofijo, ki močno presega slovensko že skoraj pregovorno zavoženo skrb za reševanje zdravstvenega sistema in za zdravje posameznika. Na vseh ravneh, v vseh oblikah. Tudi – ali predvsem – v gorah. Sicer pa v prostem času Iztok Tomazin veliko časa preživi v dveh helikopterskih službah, gorski reševalni (GRS) in helikopterski nujni medicinski pomoči (HNMP), ki je nastala in se razvila tudi na njegovo pobudo.
Pred nekaj dnevi sta se, obakrat na Golici, odvrteli dve nujni posredovanji, ki najbolj povedno dokazujeta neustrezno urejenost tega področja. V petek so Iztoka Tomazina klicali domov, nato je ponj v Križe priletel helikopter, ustavili so se še v Lescah in pobrali reševalca ter šele potem odleteli na Golico, kjer se je pri sestopu poškodovala pohodnica. V soboto so ga spet prosili za pomoč pri reševanju, prav tako na Golici, a se ni ne mogel in ne smel odzvati, ker je na Brniku dežural v sklopu HNMP. Ta namreč v gorah še vedno ne sme posredovati, ker vsi člani ekipe še niso kompetentni za tovrstno ukrepanje (HNMP trenutno nima letalca reševalca GRS in večina zdravnikov še ni usposobljena za reševanje v gorah), pa tudi zato, ker v hribih primarno, v skoraj splošnem slovenskem slogu ohranjanja »vrtičkov«, rešujejo z vojaškimi helikopterji, prevoznik HNMP pa je policija. Zato je v drugem primeru reševanja vojaški helikopter moral najprej po zdravnika in reševalca – namesto da bi ekipa HNMP, ki je bila že zbrana na Brniku, takoj odhitela na pomoč ponesrečencu.
Pri tem pa je najbolj zanimivo in hkrati absurdno to, da obe ekipi, ki za zdaj še delujeta ločeno, letita z istimi – državnimi helikopterji, ki zaradi logistično-kadrovskih zapletanj delajo ovinke, povsem nevzdržne po finančni plati (ura letenja stane od 2500 do 3000 evrov) in še manj dopustne zaradi zdravstvenih razlogov, saj je jasno, da je kakršna koli zamuda pri reševanju lahko usodna za paciente.
Nujna združitev HNMP in GRS
Iztok Tomazin, vrhunski alpinist in gorski vodnik ter reševalec, v slovenskem zdravstvu nastopa v različnih vlogah, ne le kot zdravnik, ampak tudi kot direktor (Zdravstveni dom Tržič), predavatelj in mentor mladim zdravnikom. Bil je med pobudniki projekta HNMP, ki, kot je potrdil tudi z doktoratom na to temo, po strokovni plati deluje zelo dobro: »Dokazali smo, da smo v strokovnem smislu enakovredni tudi najboljšim službam HNMP v razvitem svetu. Veliko slabši pa smo organizacijsko, torej na področju, na katero zdravstveni delavci ne moremo bistveno vplivati: predolgi aktivacijski časi, neoptimalno opremljeni helikopterji, neustrezen sistem aktivacije helikopterja, Slovenija nima izključno medicinskega helikopterja … Na te probleme že dolgo opozarjamo, zgodilo pa se je zelo malo.«
Nepredstavljivo je, da na razdalji 300 metrov na Brniku povsem ločeno delujeta dve službi; ena je namenjena samo reševanju v gorah in je, razen med poletno sezono, organizirana slabše. »Če se zgodi nesreča v gorah, je treba 'loviti' zdravnike in reševalce doma ali v službah, kamor ponje pride helikopter, kar pri reševanju pomeni nedopustno izgubo časa, medtem ko se pri HNMP aktiviramo takoj. Ker uporabljamo iste helikopterje, je prakticiranje dveh različnih služb – pri čemer polovica Slovenije še vedno ni pokrita s helikopterskim reševanjem – še toliko bolj nesmiselno in neracionalno,« poudarja Tomazin.
Zato že dve leti potekajo prizadevanja za najbolj smiselno potezo, za katero Sloveniji daje zgled ves razviti svet: za združitev obeh služb in izboljšave ter prihranke na vseh ravneh. »Če bi se gorski reševalci pridružili ekipi HNMP, bi lahko izvedli vse akcije – odšli na reševanje, na primer, na avtocesto ali v severno steno Triglava. A to se še ni zgodilo. O tem, kdo vse je temu življenjsko pomembnemu projektu podstavljal nogo in zavlačeval z njegovo izvedbo, bi bilo mogoče napisati knjigo,« meni zdravnik. Kot dodaja, so med »zaslužnimi« tudi nekateri, od katerih takšnega ravnanja resnično ni bilo mogoče pričakovati: »Zatikalo se je na številnih področjih, od birokracije, sklicevanja na pomanjkanje pravilnikov in neustreznost zakonodaje do nezaupanja. Zato je nekaj časa vse skupaj zavlačevala tudi gorska reševalna služba – in to nas je pravzaprav najbolj bolelo.« Toda HNMP-jevci so dokazali (»pacient je pri naših prizadevanjih dobesedno na prvem mestu, pri mnogih v državi pa očitno ne, čeprav se sklicujejo na njegovo dobro«), da GRS s tem projektom ne bo nič izgubila, prej pridobila – najbolj pa bo projekt koristil ponesrečencem oziroma bolnikom.
Neodgovorno ministrstvo za zdravje
Sogovornik, prejemnik državnega odličja za zasluge na področju urgentne medicine, ministrstvu za zdravje zameri, ker je pri tako pomembnih odločitvah stalo ob strani, ostajalo anemično in odločanje prepuščalo predvsem ministrstvoma za notranje zadeve in za obrambo, čeprav »helikoptersko reševanje urejata po svoji logiki, ki je večkrat skregana z zdravstveno«. Birokracija omenjenih ministrstev presega zdravstveno, poudarja Tomazin: »Do neke mere je to mogoče razumeti, saj imajo tako represivni organi kot letalstvo svoja pravila, toda ko gre za interes pacientov, je nerazumno in škodljivo, da se iz tako plehkih razlogov tako pomembna sprememba ne more zgoditi niti v dveh letih. Največjo kritiko pa si zasluži ministrstvo za zdravje, ki je v celoti in najbolj odgovorno – oziroma je bilo v konkretnem primeru najbolj neodgovorno –, da helikopterska služba ni organizirana drugače oziroma bolje.«
Odnos do zdravstva, tudi te vlade, se po njegovi oceni kaže že v tem, da je vodenje zdravstvenega resorja, ki velja za najzahtevnejšega, prevzela kar predsednica vlade (zdaj že v odstopu), »ki zelo malo ve o zdravstvu in očitno to opravlja mimogrede, poleg vodenja vlade, z levo roko. Po drugi strani pa državni sekretarki Nini Pirnat, ki je dobra operativka in pozna aktualno problematiko v zdravstvu, tudi problem združevanja HNMP in GRS, politika ni hotela dati pooblastil niti za začasni prevzem vloge ministrice za zdravje. Osebno me tako neodgovoren pristop zelo moti. Po drugi strani pa nam je vsem jasno, da se moč zdravstvenega resorja izraža v vladanju. Koliko so dosedanji zdravstveni ministri lahko dosegli? Zelo malo, z redkimi izjemami. Odnos do zdravstva oziroma do državljanov je rak rana aktualne politike na Slovenskem v zadnjih dveh desetletjih, pa naj je bila ta leva ali desna,« je prepričan Iztok Tomazin.
Letos jeseni – ali nikoli?
Projekt združitve HNMP in GRS bi moral zaživeti že konec lanskega septembra. Že tedaj so bila zagotovljena sredstva za gorskega reševalca letalca. »Prav to se je zdelo najteže uresničljivo, a tu moram pohvaliti plačnika, zavod za zdravstveno zavarovanje oziroma ZZZS, ki je sprejel naše argumente o prihrankih na račun zdajšnjih nerazumnih in neracionalnih ovinkov pri poletu helikopterja – že s tem bi pokrili ves strošek za reševalca letalca,« pojasnjuje Tomazin in dodaja: »Toda omenjene ovire so bile, očitno, močnejše. Zato so se roki prestavili, najprej na 1. januar 2014, ko se spet ni zgodilo nič. Zdaj čakamo na letošnji september, ko bomo morda začeli tovrstno (so)delovanje, a v omejenem obsegu. Takšno neukrepanje je resnično zelo neodgovorno od tistih, ki naj bi bili odgovorni.«
Če se, denimo, zdaj zgodi nesreča nad Vipavsko dolino, najbližji zdravnik GRS pa je na Jesenicah ali v Tržiču, mora helikopter najprej poleteti na en konec Slovenije po zdravnika in potem morda še nekam drugam po reševalca letalca – namesto da bi takoj odletel do ponesrečenca. Taka nesmiselna izguba časa je lahko včasih meja med življenjem in smrtjo. »V zadnjih mesecih se je že dvakrat zgodilo, da je poškodovanec umrl nekaj minut pred našim prihodom. Če bi imeli združeno ekipo HNMP in GRS, bi lahko prileteli mnogo prej in jima morda rešili življenje,« meni dr. Tomazin.
Onkraj meja predstavljivega
Zdravnik, ki je opravil več tisoč raznovrstnih vzponov – lednih, zimskih, prostih, prvenstvenih, je ob sončnem dnevu težko v zaprtih prostorih. To priložnost, ki ni najviše na lestvici priljubljenih opravil – če nima pacientov, seveda –, izkoristi za pisanje in za študij. Sicer pa je najraje v gorah ali v zraku, na tisoč in en način.
»V iskanje razlogov za moje početje se je pred javnostjo težko spuščati. Vse, kar delam, preprosto rad počnem, vsaka stvar me veseli na svojevrsten način. Znano je, zakaj se zdravniki odločimo za študij medicine, vsaj večina od nas. Alpinizem je poglavje zase; o tem sem napisal že sedem knjig, a še nisem povedal vsega. Vse moje aktivnosti pa prežema ljubezen do gora, veselje, biti v gorah, kjer pa, seveda, nekatere stvari počnem raje od drugih. Prednost imajo letenje s padalom, plezanje ali odklop, v miru, na kakem vrhu. Bistvo je biti tam. V gorah se vedno veliko dogaja – predvsem v človekovi notranjosti,« opisuje sogovornik.
Gorsko reševanje je združitev obojega: medicine in alpinizma. Ta optimalna kombinacija mu je pisana na kožo in najbolj celovito zaznamuje njegovo bivanjsko razsežnost, ki preseneča na vsakem koraku, naj bo to v podobi utemeljitelja sodobnega prostega plezanja, v doseganju slovenskih višinskih smučarskih rekordov, v edinstvenih vzponih na osemtisočake, obarvanih tudi s premagovanjem tovrstnih strmin s smučanjem, v rekorderstvu v zmajarstvu in jadralnem padalstvu, v reševanju življenj.
V več kot štirih desetletjih tovrstnih aktivnosti je Iztok Tomazin preprosto presegel meje predstavljivega na prenekateri ravni, zato je vse nemogoče in tudi nesmiselno naštevati. Ključen je vtis, ki ga zdravnik, predan tudi znanstvenemu publiciranju v sferi najožjega poklicnega poslanstva, pusti ob prvem srečanju. Energičen, zanimiv, iskriv in prav nič samovšečen človek, ki ima rad življenje in ne želi in noče razumeti ravnanja ljudi, zapisanih politikantstvu in poigravanju s svojim življenjem ali celo z življenji drugih. Preveč posledic tovrstnega ravnanja je že občutil, prevečkrat že je moral sanirati stanje, h kateremu je vodila takšna brezbrižnost.
Iskal Šambalo, našel dalajlamo
Iztok Tomazin se že dve desetletji resno ukvarja z jogo, poglobljeno, celovito, ne z instantnim, zahodnjaškim pristopom. To ga izpolnjuje. A po drugi strani opravlja preveč stresnih dejavnosti, ne le kot zdravnik v redni ambulanti in urgentni zdravnik, ampak tudi kot direktor zdravstvenega doma, kar je na Slovenskem v zadnjem obdobju prav tako del misije nemogoče.
»Ko je človek mlajši, je seveda vse laže, saj je naravna toleranca za stres večja. Zdaj, po desetletjih zelo zahtevnega dela v urgenci in gorski reševalni službi pa tudi v vrhunskem alpinizmu – čeprav ta človeka na določen način zelo izpolnjuje, je to početje zelo stresno –, pa je vse to delovanje na meni že pustilo sledi. Vsega, kar počnem, ne obvladujem več s tako lahkoto kakor včasih. Res je, da je gorništvo lahko lepo in tudi protistresno, a predvsem na manj zahtevnih turah. Pri zahtevnih in nevarnih pa je tudi stresnost večja,« pripoveduje eden najbolj vsestranskih slovenskih gornikov in zdravnikov.
A v celovitosti nanizanih prizadevanj je dobil tudi nedvoumne odgovore. Edinstvene. Tako je, denimo, dalajlama napisal predgovor k njegovi pesniški zbirki Iskanje Šambale, povezani s Himalajo in Tibetom. Toda Iztok Tomazin pravi: »To ni nekaj, s čimer bi se hvalil. To razumem kot zadoščenje. Za dušo in za potrditev odnosa.« In tega je (lahko) izjemno vesel – ne nazadnje tudi zato, ker mu je kot kultura najbližji budizem, medtem ko je Tibet zanj, zelo povedno, dežela, po duhovnosti in še čem, bolj domača od Slovenije.
Diana Zajec