Delo, 03.03.03 – Tone Jeglič: alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik...
Dr. Milan Pintar – Mik (1934-2003)
Po koncu vojne, leta 1945, so naše gore neverjetno oživele. Imeli nismo ničesar razen svobode in bili smo srečni, nepopisno srečni. Gore, simbol svobode in svetlobe kot ostro nasprotje teme, ponižanja in trpljenja, so nas vabile in izzivale so nas stene s svojim skrivnostnim čarom romantike. Po kočah se je slišalo petje, po vrhovih vriskanje in po planinah so pozvanjali zvonci.
Bilo je tam po letu 1950 in prva povojna generacija plezalcev je vzpodbujena s Čopovim dejanjem v Triglavski steni doživljala svoj vrh. Zanje smo bili mulci, premladi, generacije za nami še ni bilo in ostali smo nekako »zunaj«. Družile pa so nas podobne želje, hrepenenja, odkrivanje novega v stenah, v sebi in v vseh skrivnostih življenja. Ure nikoli končanih pogovorov so nas zbližale, čeprav smo že takrat oblikovali vsak svoje poglede in cilje. Mik, fizik, dobričina in hkrati neizprosen racionalist, Milan, odločen, da se prav po jugovsko preskusi do meje možnega, da bi se potem popolnoma predal kemiji, a po svoje romantik, Aleš strojnik in jaz elektrotehnik pa do konca nisva mogla gora pustiti dovolj v ozadju, še posebej Aleš, kise je odločil, da Slovenci najdemo svoj prostor v Himalaji.
Z Mikom sva se odločila za prvi zimski vzpon po Prusik-Szalayevi smeri v Triglavski steni. Z derezami sva bila hitro pod Skalaškim vstopom in zlezla na dolgo grapasto polico, značilno za smer. Tu pa se je začelo vedno bolj udirati, sneg se je ojužil in do večera sva komaj pregazila do konca prečke, kjer sva prespala pod varnim previsom ob grapi, ki vodi navzgor. Zjutraj je bilo meter snega in plazovi so ves dan zasipali grapo in prečko. Naslednji dan sva šla naprej, pot nazaj je bila zaprta, naprej pa tvegana. Prišla sva čez Prusikov previs na dolgo strmo snežišče, ki bi naju pripeljalo do roba amfiteatra. Nenadoma se je pobočje streslo in zloglasen zvok nama je pognal strah v kosti. Kot pajka po pajčevini sva se hotela pregoljufati do skalnega navpičnega stebra desno ob grapi in ko sva zabila prvi klin, je Mik, še v prečki, oddrsel s prvim kosom snežišča, a klin je bil pravi, saj je tako lepo zapel. Bivakirala sva na ozki zaledeneli polički pod zadnjim previsom. Konopljene vrvice so naju vso noč rezale v stegna, da je kri zastajala v nogah. Imela sva zelo slabe čevlje, premočene vetrovke in inovacijo. Polivinilasto folijo iz Jugoplastike sva z obliži zlepila v nekakšno bivak vrečo, ki jih takrat še ni bilo. Vreča je bila še cela in ko se je vžgal bencin, ki sva ga nalivala v kuhalnik, je »požar« ugasnil in sva morala s klinom prerezati vrečo, da sva prišla do zraka. Le prsti so bili ena sama opeklina. Iz skorje od kosa slanine sva skuhala juho in to je bila zadnja hrana. Utrujena, lačna in zaspana sva vso noč visela in drsela na polici ter se vsako uro menjavala v spanju, da ne bi zaspala oba in se nikdar več zbudila. Bila je brezupna in dolga, mrzla noč. »Toni, kaj misliš, koliko imava možnosti, da prideva iz stene?« me je presenetil Mik. »Ne vem, zakaj?« sem se izmaknil odgovoru. »Ti pa jaz povem. Možnosti skoraj ni, manj koten odstotek.« In mi je hladno naštel celo vrsto vzrokov za to ugotovitev. »To pomeni, da bova prišla skoraj na vrh in potem bo manjkalo še čisto malo, tisto bova pa že kako,« sem mu skušal oporekati in sebe ohrabriti. »Nisi resen. Le ena rešitev je.« »Ja, kakšna,« sem postal radoveden. »Edino pametno je, da zaspiva in se rešiva teh muk. Zakaj bi se po nepotrebnem mučila do konca? Priznaš, da to nima več nobenega smisla?« »Ne, ne, ne! Jutri bova zunaj,« čeprav sem vedel, da je vse res, kar govori, a nisem mu mogel dati prav. In tako je tekel pogovor naprej. Kaj je življenje, kaj je duh in kaj razum in kdo pravzaprav smo.
Naslednjega dne opoldne sva bila na vrhu amfiteatra pri vstopu v zadnji del stene in glej, posijalo je sonce skozi oblake. Do večera sva zunaj, me ni več skrbelo.
Utrujena, lačna, mokra in izčrpana sva zaspala. Za pol ure, na soncu. Zbudil sem se ob treh, pokrivala naju je plast pol metra novega snega. Snežni metež je prihajal z vetrom. Le en raztezaj sva splezala na greben desno od originalne smeri. Miku je tik pod stojiščem padel na glavo kamen skrit pod snegom. Sprožila ga je vrv. S skrajnim naporom sem ga prestrašen potegnil čez rob na ozko stojišče. Bil je bled in negiben. Nisem vedel, kaj naj storim, in sem mu položil roko na čelo. Počasi je prišel k sebi. Kasneje je povedal, da se mu je, ko ni bil pri zavesti, sanjalo, da ni mrtev in da bo doživel 65 let. Zabil sem tri kline v tla in v vetru sva se le s težavo pokrila s polivinilom, ki ga je veter trgal. Meteorolog na Kredarici je to noč nameril 120 km na uro, minus 16 stopinj. »Vidiš, da sem imel prav,« je še spravil iz sebe Mik, sam pa nisem imel moči za odgovor. To noč sva preživela, a stopala so nama pomrznila. Zjutraj je veter ponehaval in komaj sva čakala, da se odvijeva iz polivinila. Opekline na rokah so pomrznile ter počrnele in to je obupno smrdelo.
Začel sem prvi raztezaj in kmalu sem moral odnehati. Prsti so bili neuporabni. »Mik, ali misliš, da lahko poskusiš ti?« »Koliko je od tu poleti do vrha?« »Slabo uro.« »Potem bova v petih urah zunaj. Morava biti.« Mik je plezal mirno in brez ustavljanj. Zadnje grape do znanega izstopnega previsa sem se s cepinom lahko lotil.
Pozabil sem na prste in na vse. Čakala naju je le še ogromna opast nad previsom. Skopal sem še kaka dva metra skoraj navpičnega tunela nad previsom in se vrnil pod previs. Miku pa je ostalo še veliko metrov. K sreči je sneg sam padal navzdol. Mika nisem videl, le padajoči sneg iz tunela mi je kazal, da Mik napreduje.
Ob 12. uri sva zlezla iz luknje na ravno snežišče in posijalo je sonce in bila sva živa in rešena. To je bila največja preizkušnja in izkušnja v mojem življenju, ki naju je globoko povezala in zaznamovala.
Večino svoje strokovne poti je Mik preživel kot profesor in raziskovalec na Univerzi Waterloo v Kanadi. Zadnja leta pa gaje čakala še ena in zadnja življenjska preizkušnja. Zahrbtna bolezen. Mik se ni vdal, sprejel je izziv in se boril do konca. Še več. Kot fizik ji je napovedal vojno, zbral znanje z vsega sveta in pripravil projekt, pravi izziv za znanost. In tako je usoda najini poti spet združila, oba v neomajni veri v sprejeti cilj. Delo v skupini strokovnjakov je steklo po začrtanem programu. »Mik, ampak trajalo bo nekaj let, da bomo prišli do uporabne metode«. »Saj to delam za druge, ne zase,« je bil njegov odgovor. In potem se je zgodilo. Pa ne zaradi bolezni. Majhen, nepričakovan zaplet in Mik je odšel. Tiho. Na svečnico. Tako kot Aleš. Majhen delček, nekakšen ležaj in Aleš je odšel.
Tako odhajajo zmagovalci. Mi pa ostajamo in se jih spominjamo. Z globokim spoštovanjem. Gotovo so veseli, če vidijo, da nekdo nadaljuje njihovo delo, poslanstvo, ki so si ga izbrali.
Dr. Milan Pintar je bil član AO Ljubljana Matica, gorski reševalec in od leta 1959 gorski vodnik.
Tone Jeglič