Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iztok Snoj 24.01.2010 06:30 2230 0

Drobtinice

Gore in ljudje: V hrupu se da prihod novega leta opaziti le s koledarjem na steni in uro na roki. Zaželela sva si malo miru in veliko tišine. Vedela sva, da je na Solčavskem tega na pretek.

Zijalka

Mala: pod Potočko zijalko. Velika: sv. Duh.

Zadnji sončen dan v letu naj bi bil, ko sva po južnih legah nad cerkvico sv. Duha šla iskat zimsko svetlobo. Zrak sredi zasneženih smrek je bil zdravega vonja. Ledene sveče so imele topel okus. Na najvišjih smrekah so se iskrile v čaroben novoletni okras. Stopinje v snegu so nama povedale, da sva prišla na običajno pot. Eden ali dva sta jo uhodila do Potočke zijalke. Nedotaknjeni sneg v skalovju nad njo je postal vaba. Skale zanimivih oblik so bile videti blizu. Samo pol ure me ne bo, če nimaš nič proti. Počakala me bo na soncu, da se vrnem segret od strmine!

Mala: nad Potočko zijalko. Velika: Ojstrica, Planjava, Brana in Turska gora nad Logarsko dolino.

Nad zijalko je zažvižgal samoten gams. Le toliko je postal, da sem ga videl. Pogledat sem šel, kaj mu je bilo na onem kraju sten tako všeč. Mrki hlad Savinjskih Alp je bil že v drugem, za naju nedostopnem svetu. Vzel sem si čas za otip skal, za dotik tršatih dreves, za drsenje borovih vej skozi rahlo stisnjeno dlan. V takih trenutkih ne znam biti točen. Napovedane minute sem podaljšal skoraj za polovico. Spodaj je v svetlečem sijaju snega stala cerkvica. Na koncu sem šel pogledat, kaj se je skrivalo za zidovi sv. Duha. Prepoznal sem psa, bila je Lajka! Tista, ki je lani ušla z mano.

Ali ste že pomislili, da se skriva v tihoti, nemotenem miru velika zdravilna moč? Ali si jo že spoznal in se k njej zatekel pred hrupom ali te je pred njo strah? So ljudje, ki se tihote in samote boje. Niso vajeni, da bi se k njej zatekali in bi jim bila v oddih. Tudi če jo uživajo, pa potrebujejo hrup, nestanovitno naglico in lov, vročičen nemir, ki jim ne dovoli, da bi se ovedeli. (*)

Turnca

Od severovzhoda je vel močan zvok narasle, hitro tekoče Savinje. Preteklo leto najboljši gozdar v Lučah Franci nama je dal dobre napotke. Gozdna cesta se je nadaljevala v vlako, ta pa v lovsko pot. Po njej sva nameravala priti do Bevškove planine. Listje, ki je pomagalo pri hoji, je le tanko prekrivalo pomrznjeno zemljo. Male dereze bi bile prišle prav. Tudi zdrs v gozdu je lahko nevaren. Preden sva se dokončno obrnila, sem si izgovoril pol ure za oglede. Proti Turnci se ni tako lepo videlo kot na bok Raduhe. Francija je zanimalo: »Sta videla kakšno žival?« Ne. Je pa zato mene videl en gams.

Mala: na Robanovi planini. Velika: skrit vrh Ojstrice nad Robanovo planino.

Dan sva šla zaključit na Robanovo planino. Svilene beline na zeleni travi čez dan ni pobralo. V ivju so bile posušene konjske fige videti kot majhne skulpture. Zeleno dolino je zapirala pobeljena stena. Visoko skalovje je pokrivala sivina oblaka. Klic samotne ptice je bil edini živ zvok. Poljske device je oživljal šum jugozahodnika. Osamljen špikov grm (šipek) si je pustil temno rdeče plodove v novoletni okras. Od zmrzali živo zeleno mahovje je na temni gozdni podlagi delovalo praznično sveže. Pohitela sva po cesti, posuti z belimi kamenčki, v smeri Turnce in večerni hlad se je že sesedal z gora.

Beže pred tihoto, novo zdravilno močjo, ki je zastonj in ki bi jim gotovo pomagala, če bi se ji zaupali. Stojijo v hrupnem toku našega časa, se vanj potapljajo in puste, da gre čudoviti oddih tihote mimo njih. Posebnost je, da se je boje prav tisti ljudje, ki bi jim bila nujno potrebno zdravilo. (*)

Kolarjev vrh

Mala: nad panoramsko cesto, pod oblaki. Velika: Matkov kot in Mrzla gora.

Nasproti Matkovega kota sva se sprehajala v smrekovem gozdu. Po neoznačeni gozdni cesti nad panoramsko cesto sva šla brez posebnega cilja. Prišla sva na neoznačen vrh. Namesto križa je na njem stal lesen gol. Meja dežele je bila tudi meja oblakov. Vmes je občasno zasijalo sonce. Na drugi strani doline je v nekem drugem svetu stala delno potemnjena Mrzla gora. Zbudili so se spomini, ki pa niso ogreli želja po velikih višinah. Začutil sem, da sva na pravem kraju ob pravem času.

Tam, kjer tihota lahko še vedno deluje v vsej svoji lepoti, bi jo morali uporabiti kot čudovito zdravilo in je ne neopažene odrivati. Posebno pozimi se zgodi, da se človek z njo seznani. Sneg pod tvojimi nogami se je iskril in v veliki tihoti, ki te je obdajala, si zaznal svoje lastne škripajoče korake skoraj kot hrup. Nehote si obstal, da bi tišina in kristalna lepota nate še globlje delovali. Imel si občutek, da si v nekem drugem svetu. (*)

Grohot

Na blatnem kolovozu sta naju prehitela kolesarja, barvno zlita s pokrajino. Od spodaj navzgor sta bila rjavo pobarvana. Iz doline sta pripeljala do planinske koče, peš naprej nista šla. Do naslednje koče je imela pot pod nadzorom Mala Raduha. Na klopi sva vsrkavala mir zadnjega dneva v letu. Še veter se je neslišno gnal v zimski tihoti višin. Kaplje z napušča so nezaznavno padale pred iztegnjene noge. Skozi luknje v oblakih se je videlo koroško nebo. Čez Raduho so bežali raztrgani kosi nizkih oblakov, preganjani od počasnejših in mokrih mas. Nisva hitela. Bil je prijeten občutek usesti se v avto, ko se je močneje ulilo.

Mimo kako številnih naravnih darov si že šel, ne da bi jih opazil? Vedno lepša se ti bo zdela krasota, vedno globlje bo vate prodirala tihota. Nehote si se ozrl v nebo. Veš, da skriva mlečna cesta v sebi milijone in milijone sončnih sistemov. Kako mogočen, miren, molčeč čudež! Milijone, milijarde let svetijo v svoji molčeči tihoti. Počasi začneš razmišljati o smislu življenja in se spraševati, ali ga izpolnjuješ, ali si ga spoznal in razumel? (*)

Črna

Mala: v Logarski dolini. Velika: tik nad izvirom Črne.

V Plesti je bila pešpot po Logarski dolini večkrat prekinjena z vodo. V poplavljenem gozdu je mezelo celo izpod dreves. Vzporedno s potjo se je polglasno pretakala voda po strugi, suhi dobršen del leta. Različne ovire iz padlih vej in debel so iz nje izvabljale nežno šumenje. Komajda sva srečala koga. V dolini je bilo bistveno manj ljudi. Kot bi ne znali najti smisla v obisku zimske narave, ko je ta brez snega. Voda je tiho vstajala na mnogih koncih in se združevala v zbor lepo žuborečega potoka.

Mala: izvir Črne. Velika: tihi tok Črne.

Vodna glasba se je odmikala proti sredi doline. Prišla sva do stalnega izvira Črne. Nič več vode ni imel kot ponavadi. Kot vedno je bil povsem tih. Tih tok Črne so zmotili ljudje s postavitvijo nizke pregrade na njeni naravni poti in dodatnim odtokom v umetno strugo. Gore so tiho stale ob bokih doline. Imele so vlogo kulis. Nedosegljive skozi oblake so bile videti skoraj nestvarne. Droben dež je dopolnil vodne vtise prvega dneva leta.

Morda si se doslej pustil prevzeti in gnati od daljnega, hrupnega toka časa? Čutiš se nekako slabotnega ali celo bolnega in se sprašuješ, ali so k temu prispevali hrup, naglica, nemir? Nekaj se v tebi upira, da bi bil bolan. Ali se ni tudi pradavni človek temu upiral in podvomil v smisel bolezni? (*)

Sv. Lenart

Neprijetno je pihalo pred cerkvico svetega Duha. Brez potrebe sem imel pripravljene ostre odgovore – nejevoljnih vprašanj ni bilo. Od Ane sem se nalezel voljnosti. Po označeni poti, ki ni vrisana v zemljevidih, sva prišla na koroško stran. Pred severnikom naju je varovalo gosto smrečje. Končno! Zadnji praznični dan sva dosegla namen, ki sem ga pod Malo Raduho z besedo pribil v zrak. Obesil sem se za vrv in večkrat krepko potegnil. Povlekel sem še za vrv manjšega zvona. Med zadnjo hojo navkreber je glasba narave pomagala do kraja izprazniti miselni stroj. Vanj se je lahko naselila tišina. Snežinke je vrtelo v različne strani. Pri avtu so letele tudi vodoravno, bile so tako lahke.

Pod oboki cerkve je pritrjena marmorna plošča z napisom v slovenskem in nemškem jeziku: »Kdor v st. Lenart pride, je naprošen, da pozvoni. Michael Ošina.«

(*) Dr. A. Vogel, Ljudski zdravnik

Iztok Snoj