Lovrenška klepetalnica - Pohorc: Ob 40 letnici Planinskega društva Lovrenc na Pohorju
Ali ni čudno, da je Pohorc povrh vsega postal še planinec? Ali ni bil to že od samega rojstva, ko se je bosopet zaganjal v domače hribčke in hribe. Mar ni ostal planinec na svojih vsakodnevnih poteh vse do smrti, na katerih si je trudoma brisal pot s čela, mar ni neštetokrat v življenju hodil na hrib in z njega? Le na ravni tlakovani cesti se ni nikoli znašel, tudi tam je meril korake nekoliko sključeno in na veliko, hitro, a preudarno.
19. stoletje je odkrilo turista, letoviščarja in tudi planinca. Hoditi v hribe samo zaradi hoje in lepih razgledov. To si lahko privošči samo gospoda, pojavi se v dobrih čevljih in pražnji obleki, sprašuje za pota, nekaj učeno zapisuje v svoje bukvice, govori Pohorcu o lepoti, ki ga obdaja … Ja, zelo je lepo, ampak od tega se ne da živeti, bo slednji na kratko odvrnil.
Pohorci nimajo imen za vse tiste vrhove, v katere silijo gosposko oblečeni popotniki, to so Planine, veliko jih je, a Pohorc hodi samo v svojo, druge ga ne zanimajo, čemu bi ga?
Gospoda si zato poišče vodnike med gozdarji in lovskimi mojstri, ti jih vodijo visoko med komaj vidne steze, v mrak trohnečih z lišaji poraslih dreves, v svet kjer se usnjeni čevlji pogrezajo v smrdljivo brozgo varljivih zelenih mahov. Dovolj močna izkušnja, da gospoda piše sestavke in poročila v časopise, takšni izleti na Pohorje so redki in zato vredni vsaj kratkega poročila v časopisu. Verjetno so naslednje vrstice v Kmetijskih in rokodelskih novicah iz leta 1854 prvi zabeleženi planinski izlet Lovrenčanov. Pot do jezer je bila drugačna od današnje in zato vredna objave: Pri ti priliki dovolite mi omeniti jezera v Lovrenški župniji na verhuncu visokega Pohorja. Proti južni strani od sv. Lovrenca se povzdiguje visok breg (hrib), nekdaj z lepimi smrekami, hojkami in bukvami okinčan, zdaj pa gol. V sredi tega hriba je tako merzla voda, da za zobe zebe. Zgor na bregu pa je blizo 15 mlak, v kterih voda tudi ob suši ostane — pa za piti ni. Okoli in okoli pa je močivno tako, da palica kjer koli rada globoko v zemljo gre — raste pa le malo po zemlji ležeče borovje. — Ni davnej, kar je 8 oseb obiskalo to jezero, ki jim je jako dopadlo, posebno pogled na vse strani.
Visoko na Pohorje se gre v življenju le enkrat, doživetje je tako nevsakdanje, da ga je treba zapisati in ohraniti trajnemu spominu, ruški župnik Wurzer ga je naslovil "Potovanje na Pohorje, 22. junija 1864". Družbo so mu delali znani ruški očaki Glazar, Grizold, "Hleb, Hlebka in jih 6 letni sin Janez". Za zaćetek potovanja velja popotnica. "Ako se želiš na to gorovje podati, se dobro previdi z živežem in pijačo, kajti tukajšnji zrak in nenavadna pot uzručuje posebni glad in žejo." Najprej so se povzpeli na "Klapni verh", potem pot nadaljevali do Brvi : "Tukaj je krčma, voda, ki tu mimo teče, se tukaj zlo zasuče in ovinek napravi, in priteče do Oplotnice in dalje do Polčan." ( Ta omemba krčme na Brvi me še vedno bega.) V krčmi so najeli vodiča za 2 forinta, ki jih je peljal čez Lasan proti "Ostruha žagi" do Lovrenških jezer -"se pravi na Jezeri", mimo ribniškega jezera na Veliko Kopo – "velika Kapa" in potem v "Slovenji Gradec". Naslednji dan so se povzpeli še na sv. Križ pri Dravogradu, kjer je župnik spil "tri pinte vode in vina skupej, nesterpljivo žejo sem trpel." Sledila je še udobna pot z vlakom od Dravograda do Ruš "po kterih še neke dneve bled hodim zavoljo šetanja na veliko Kapo." Z župnikom vred se sprašujem, kako je vso to pot prestala Hlebka, ki je morala večkrat nositi malega Janeza!?
Ruškega župnika Matijo Wurzera in njegove tovariše je zgoraj omenjena pot čez Pohorje morda res utrudila, vendar jim ni vzela moči za izredno pomembno delo, ki so ga opravili z ustanovitvijo prvega Bralnega društva v Dravski dolini leta 1865. Pobudo za ustanovitev društva je dal prav župnik Wurzer, pridružili pa so se mu trdni in zavedni kmetje s Smolnika in Ruš, med njimi Glazerji, Grizoldi in Hlebi. S tem so Ruše postale prava slovenska trdnjava pred vse bolj agresivnim nemškim nacionalizmom. Bile so prvi kmečki kraj na Slovenskem, ki je ustanovil bralno društvo. Prijateljske vezi s kmeti na Smolniku so mnogo pripomogle k temu, da je iskra slovenskega domoljubja preskočila tudi v Lovrenc, kjer je bilo Bralno društvo ustanovljeno 15. novembra 1885 pri Pernatu. Takrat so bile nemškemu šopirjenju v Lovrencu prvič pristrižene peruti, predvsem po zaslugi kmetov s Kumna – Lamprehta ( Trnjek), Kormana, Ladineka (Lakožič) in Pajtlerja. Tu je nemško bahanje z denarjem moralo umolkniti, proti besedi nemškega nadučitelja se je vedno postavila beseda narodno zavednih župnikov in kaplanov ter učiteljev v Puščavi. V Lovrencu se je začel neizprosen boj med Slovenci in Nemci, ki so jih zavedni Lovrenčani klicali »posili Nemci«. Trga se je oprijel zlovešči vzdevek »Mali Berlin«, Kumen, Činžat in Recenjak so bili vedno v slovenskih rokah, Rdeči breg je prestopil na slovensko stran pred prvo svetovno vojno.(Sploh pa si to obdobje lovrenške zgodovine zasluži posebna poglavja, že dolgo delam na tem.)
V tistih časih, ko je marsikatero srce resnično bilo za svoj narod, bilo zanj pripravljeno žrtvovati lagodno življenje, celo ljubezen, družinsko srečo in še kaj več, so se mednacionalna nasprotja prenesla tudi v hribe. Potreba po organiziranem slovenskem planinstvu je postala narodova nuja. Boj za vrhove je postal boj za nacionalne simbole, spomnimo se samo župnika Jakoba Aljaža, iznajdljivega praktika, ki je po smešni ceni kupil Kredarico in vrh Triglava.
Leta 1893 je v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, za uspešno delovanje je seveda potrebovalo čim več podružnic s številnim članstvom. Leta 1901 je v Rušah ustanovljena Podravska podružnica slovenskega planinskega društva, območje njenega delovanja je z današnjega zornega kota ogromno: mariborsko, slovenjegraško, lipniško, ptujsko, ljutomersko okrajno glavarstvo in konjiški sodni okraj. Njen dolgoletni predsednik, ruški učitelj Davorin Lesjak, postane prava legenda pohorskega planinstva. Med odborniki društva zasledimo znamenite narodnobuditeljske delavce, res je, da nobenega Lovrenčana, sklepamo pa lahko, da so se Lovrenčani kot člani udeleževali društvenih izletov, shodov in ostalih dejavnosti.
Prve naloge društva so bile urejanje in markiranje gozdnih poti in gradnja planinskih postojank. Lastništvo nad gozdovi je bilo takrat skoraj sveto, v njih se ni smelo brez dovoljenja lastnikov posegati na noben način. Ob tem kočljivem vprašanju pride spet do izraza širokogrudna dobrosrčnost falskega grofa Alfonsa Zabea, ki glede tega nima nobenih zadržkov, še več, kasneje bo slovenskim planincem odstopil celo svojo lovsko kočo na Klopnem vrhu. Zato Grizold predlaga, da se pot od Šumika do Stare glažute poimenuje »Alfonsova pot«. V povsem drugačen spomin pa se je zapisal širom osovraženi grof Thurn, ki verjetno svojih posesti nikoli ni videl, vendar je njegov gozdarski urad v Železni Kapli iztožil planinsko društvo za 100 kron stroškov za markirano pot, ki je vodila od Brvi preko Roglje do Mislinje.
Prve sadove je planinsko društvo želo septembra leta 1903, ko se je 700 pohodnikov udeležilo slavnosti ob otvoritvi 36 metrov visokega Žigertovega stolpa. Še istega leta je ruška podružnica SPD odprla krčmo v lovski koči grofa Zabea na Klopnem vrhu. Zato bi lahko kočo na Klopnem vrhu šteli kot prvo slovensko planinsko postojanko na Pohorju, Vendar je imelo SPD še večje cilje, sledeč tradiciji starih božjepotnih poti je leta 1907 odprlo Ruško kočo pri Sv. Arehu, prvo planinsko kočo na Pohorju in iz nje v naslednjih letih naredilo pravi planinski center z depandansama Vila Planinka (1912) in Čandrovo kočo (1922).
Edini resni konkurent slovenskemu planinstvu na Pohorju v predvojnih letih je bila Mariborska koča, katere ustanovitelj je bil nemški »Bergverein Marburger – Hűte«. Zavedni odborniki ruškega planinskega društva so že v prvem mesecu vojne morali v internacijo v Gradec, po predsednika planinskega društva Davorina Lesjaka so prišli orožniki celo na Ruško kočo.
Po prvi svetovni vojni je planinstvo na Pohorju doživelo nov razmah. Leta 1921 je bila ustanovljena podružnica planinskega društva v Mariboru. Ruška podružnica je nikakor ni jemala kot tekmeca in ji je nesebično prepusti oskrbovanje koče na Klopnem vrhu, ki je kmalu postala smučarsko zbirališče Mariborčanov. Mariborska koča in koča na Klopnem vrhu pa sta bili osnovi, na katerih je gradilo planinstvo v Mariboru.
K planinarjenju po Pohorju je veliko pripomogel tudi turistični vodnik Rudolfa Badjure iz leta 1924, ki je obiskovalcem nudil osnovne informacije o planinskih poteh, znamenitostih, kočah, cenah gostinske ponudbe in jim sploh skušal v čimbolj drobnem tisku, na najbolj jedrnati način podati veliko koristnih informacij.
Leta 1927 so na domačiji Hlebovih na Smolniku dobili nove lastnike. Nova lastnika Skrbinjeka (Lakožiča) iz Lovrenca sta oddala starodavno gostilno v najem ruškemu planinskemu društvu. Pogodbo so kasneje še podaljševali.
Ideja o planinski postojanki na Pesku je najprej zorela v ruškem planinskem društvu, kjer se je več let zbiral fond za Koprivnikovo kočo, katera naj bi nosila ime po enem izmed prvih odbornikov, bolj znanem po prvi slovenski monografiji o Pohorju. Leta 1928 je ruška podružnica fond podarila podružnici v Konjicah.
V letih po prvi svetovni vojni se je delokrog ruške planinske podružnice občutno skrčil, po vsem Pohorju so rasle nove koče, naše hribovje pa je postajalo vse bolj priljubljeno in obiskano. Danes se na pohorskih potepih tu in tam spomnimo tistih prvih mož, ki so ljudem kazali prve poti v pravljično in skrivnostno hribovje.
Lahko pa takšno pohajkovanje postane prava nočna mora, še kako hitro in radi zablodimo. Nikoli ne bom član organiziranih planinskih pohodov, rad imam samoto, tišino gozdov, komajda prenašam lastno sopihanje. Vendar pa v isti sapi povem, da sem zelo hvaležen uporabnik vseh markiranih poti, po njih se še kako pozna duša in dejavnost tamkajšnjih planinskih društev. Za lovrenškega lahko brez vsake pristranskosti povem, da so njihove poti naravnost vzorne. Slediti njihovim markacijam je lahko delo, ubirati njihove steze je čisti užitek. Zato naj velja: Še mnogo let!
Pohorc