pokategorizacijska leta vodnikov PZS | Razgledi - Borut Peršolja

V dolini pomlad, v srcu nemir. (Fotografija: Borut Peršolja)

* * *

Upravni odbor PZS je na 16. seji (7. 11. 1997 v Kamniški Bistrici) sprejel sklep, ki je izrazil namero o ustanovitvi enotne komisije za vodnike PZS. Na naslednjih sejah je sklep doživel nekaj popravkov in dopolnitev. Na 18. seji upravnega odbora PZS (16. 1. 1998) je bila sprejeta dopolnitev zapisnika 16. seje upravnega odbora PZS, tako da naj bi se sklep glasil: »3. Do leta 2000 naj se dosedanji komisiji združita v enoten vodniški odbor.« Na 19. seji upravnega odbora PZS (27. 2. 1998) je bil zapisnik 18. seje popravljen tako, da se je sklep glasil: »3. Do leta 2000 naj se dosedanja OPLV KVIZ in OVIZ MK združita v enotno komisijo za vodnike. Ta organ UO bo zastopal interese vodnikov v UO in Skupščini.«

Konec leta 1997 je bila pripravljena analiza, ki je pokazala, da kar 70 planinskih društev nima niti enega vodnika PZS. Obstajala so društva, ki so na sto članov imela več kot deset vodnikov PZS (povprečje je bilo 1,6 vodnika PZS na sto članov). Zato so bila (skromna) finančna sredstva PZS za sofinanciranje tečajev usmerjena k društvom, ki še niso imela vodnikov PZS ali je bilo njihovo število pod slovenskim povprečjem.

Ob koncu leta 1997 je bilo kategoriziranih 1.397 vodnikov PZS, registriranih jih je bilo le 775 (55,4 %). Med razlogi za majhno število so v poročilu navedeni premajhna skrb društev za izpopolnjevanje vodnikov, nenačrtno kadrovanje, življenjske okoliščine vodnikov PZS in premajhna aktivnost vodnikov PZS v društvih.

Vsak začetek je težak, vsak začetnik je sodnik učitelja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Decembra 1997 je pod vodstvom inštruktorja planinske vzgoje Jožeta Bobovnika z delom začel Izobraževalni odbor, sprva označen kot velika pridobitev. V letu 1998 je deloval poskusno, polno je zaživel v letu 1999. V njem so/smo sodelovali najbolj usposobljeni strokovni kadri, njihova osnovna naloga je bila zagotavljanje enotnosti v procesu izobraževanja vodnikov PZS. Pripravljena so bila različna navodila, opomniki in obrazci, ki so olajšali in standardizirali delo različnih izobraževalcev in inštruktorjev.

***

Na dan 31. 12. 1998 je bilo kategoriziranih 1.555 vodnikov PZS. Od tega jih je 191 ali 12,2 % izpolnjevalo standard UIAA »gorniški vodnik.« Registriranih je bilo 947 vodnikov PZS (60,9 % vseh kategoriziranih), med njimi jih je bilo 144, ki so izpolnjevali osnovni vodniški standard UIAA (9,26 %). Po starosti so bili kategorizirani vodniki PZS in pripravniki razporejeni v starostne razrede: od 18 do 25 let 342, od 26 do 30 let 231, od 31 do 40 let 429, od 41 do 50 let 427 in nad 51 let 361.

***

Med pomembne projekte in naloge, ki so bili uresničeni v letu 2000, so sodili priprava, sprejem in potrditev desetih programov usposabljanj za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva. Prvič v zgodovini so bile v pripravo programov povabljene in vključene Fakulteta za šport in Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Spodaj naštete programe usposabljanj je Strokovni svet Republike Slovenije za šport potrdil januarja 2001:
1. vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije,
2. mentor planinske skupine,
3. vodnik PZS kategorije A (lahke kopne ture),
4. vodnik PZS kategorije B (zahtevne kopne ture),
5. vodnik PZS kategorije C (zelo zahtevne kopne ture),
6. vodnik PZS kategorije D (lahke snežne ture),
7. vodnik PZS kategorije E (zahtevne snežne ture),
8. vodnik PZS kategorije G (lahki turni smuki),
9. vodnik PZS kategorije H (zahtevni turni smuki) in
10. inštruktor planinske vzgoje.

Na smučeh, a predvsem s tovariši lovimo zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA) je leta 1993 sprejela standarde usposabljanj prostovoljnih vodnikov z naslovom Model training standards for voluntary leaders and instructors. V pripravi Slovenija ni sodelovala. Devetnajst strani dolg dokument (zadnja – meni znana posodobitev – je iz leta 2006) je nastal v želji, da UIAA povzame obstoječo dobro prakso posameznih članic, kar bi omogočilo kakovostnejši razvoj prostovoljnega vodništva povsod po svetu. Standardi, ki smo jih (ne preveč kakovostno) delovno prevedli (PDF 1,2 MB) v slovenski jezik, so imeli ambicijo, da bi UIAA izdajala posebno izkaznico, kar bi imetnikom omogočilo nemoteno izvajanje prostovoljne vodniške dejavnosti kjerkoli po svetu (v Evropski uniji je temu konceptu najbližje sistem vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij reguliranih poklicev).

Planinska zveza Slovenije je v letu 1999 na podlagi standarda »gorniški vodnik« (Mountain walking leader – členi 4.1 do 4.13; v delovnem prevodu je sicer uporabljen izraz vodnik za hojo v gorah) zaprosila Gorniško komisijo UIAA (Mountainnering Commission UIAA) za potrditev programov usposabljanj za vodnika Planinske zveze Slovenije – kategorije A, B in D, ki skupaj ustrezajo temu standardu. V postopku je zelo aktivno sodelovala Mladinska komisija PZS. Julija 2000 se je ocenjevalec in poročevalec Gorniške komisije UIAA Karl Schrag, sicer nemški gorski vodnik in inštruktor, udeležil odlično organiziranega in izvedenega tečaja A kategorije v Bavšici in izdal odlično oceno (PDF 35 KB).

Zibelka slovenskega turnega smučanja nikoli ne razočara. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška komisija UIAA je na zasedanju, ki je potekalo od 15. do 16. 9. 2000 v Renu (Nevada, ZDA) potrdila, da so programi usposabljanj za vodnike Planinske zveze Slovenije kategorije A, B in D skladni s standardom UIAA. Predsednik Gorniške komisije UIAA Alain Blackshaw je 13. 10. 2000 poslal Planinski zvezi Slovenije uradno potrdilo, v katerem je med drugim navedeno: »Gorniška komisija UIAA je zadovoljna, da vodnik Planinske zveze Slovenije kategorij A, B, D dosega UIAA standard gorniškega vodnika.« Potrdilo, ki ga je izdala UIAA, je veljalo pet let, nato je bilo treba postopek obnoviti.

***

KVIZ je v letu 2000 prvič uvedla merila za sofinanciranje akcij usposabljanja strokovnih kadrov. Registrirani prostovoljni vodniki PZS (teh je bilo 951) so v letu 2000 sodelovali na 15.043 akcijah (po 16 akcij na enega vodnika PZS). Če upoštevamo, da je vsaka akcija (predvsem vodeni izleti) trajala najmanj 6 ur, so vodniki PZS opravili 90.258 ur prostovoljnega dela, oz. za 361.032.000 SIT (1.506.559,84 €), če ovrednotimo eno uro na 4000 SIT (16,69 €).

Na dan 31. 12. 2000 je bilo kategoriziranih 1.844 vodnikov PZS z različnimi kategorijami. Kategorije A, B in D, kar ustreza osnovnemu vodniškemu standardu UIAA, je imelo 266 vodnikov PZS (14,42 %). Starostna struktura je bila taka: ni podatka 32, od 18–25 let 294, od 25–30 let 310, od 30–40 let 463, od 40–50 let 505 in nad 50 let 451. Registriranih VPZS je bilo 1.062 ali 60 %. Od teh jih je 199 (18,7 %) dosegalo standard UIAA.

V začetku leta 2001 se je začelo oblikovanje Pravilnika Vodniške komisije PZS, vzporedno je potekala priprava Pravilnika o strokovnem svetu PZS in oblikovanje sklepa KVIZ PZS o prenosu Planinske šole v pristojnost Mladinske komisije PZS (sklep 7. seje Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS, 13. 2. 2001).

Razredčenost krepi zavedanje o povezanosti – vseh in vsakogar. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Skupaj s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani smo leta 2000 in 2001 zasnovali raziskovalni projekt z naslovom Usposabljanje vodnikov Planinske zveze Slovenije. Raziskava, v vrednosti 4.800.000 SIT (19.920 €), je sodila v program PZS ob prvem Mednarodnem letu gora, prijavili smo jo na razpis Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji.

Raziskovalni projekt je bil razdeljen v dva vsebinska sklopa. Prvi je zajel zgodovinski oris razvoja in pomen prostovoljnega vodništva za dejavnost planinske organizacije ter vpliv na razvoj športa za vse v Sloveniji. Pregled stanja v preteklosti bi omogočil razumevanje obstoječega stanja in procesov. Ta del raziskave bi potekal ob vrednotenju različnih dokumentov (programi usposabljanj, poročila, zapisniki organov, pričevanja udeleženih …). Z drugim vsebinskim sklopom smo želeli analizirati sistem usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov PZS. Na osnovi mnenj vodnikov PZS bi opredelili dobre in slabe strani usposabljanja in ugotovili, zakaj je število registriranih vodnikov PZS, v primerjavi s kategoriziranimi vodniki PZS, opazno manjše. Za ta del raziskave so bili pripravljeni trije vprašalniki.

Prvi vprašalnik (PDF 274 KB) je bil namenjen v letu 2001 registriranim vodnikom PZS, vprašanja so se nanašala na izkušnje pred vključitvijo v usposabljanje za vodnike PZS, o formalnem usposabljanju, dodatnem licenčnem usposabljanju in vseživljenjskem usposabljanju. Drugi vprašalnik je bil namenjen vodnikom PZS, ki so kategorizirani, ne pa registrirani. Vprašanja so iskala vzroke za neregistracijo. Tretji vprašalnik je bil namenjen inštruktorjem planinske vzgoje in predavateljem in je skušal ugotoviti njihove poglede na usposabljanje vodnikov PZS.

Kje se kaj konča in kje se kaj začne? Vprašanji, ki odvračata od cilja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Raziskava na razpisu Fundacije ni bila uspešna, zato ni bila izvedena. Leta 2010 je Monika Rutar napisala diplomsko delo Analiza usposabljanj za vodnike Planinske zveze Slovenije med letoma 2004 in 2009. Na podlagi 1602 oddanih poročil/analiz vodnikov PZS, ki jih na enotnem obrazcu izpolnijo udeleženci usposabljanj, je ugotovila visoko kakovostno raven usposabljanj, saj je bila povprečna ocena 5,25 (najvišja možna ocena 6). Tudi pripravljenost, strokovnost in odnos predavateljev/inštruktorjev so dosegli visoko povprečno oceno 5,55. Raziskava je pokazala, da prevladujejo moški vodniki PZS, da se delež žensk počasi povečuje, da so vodniki v povprečju starejši od 50 let in da ima večina vodnikov V. stopnjo izobrazbe. Med predlogi za izboljšanje stanja, avtorica predlaga, da bi inštruktorji morali večjo pozornost nameniti didaktični predstavitvi snovi, da bi bilo treba posodobiti teme ter omogočiti seznanitev in uporabljanje novih pripomočkov udeležencem.

***

V času od 23. do 25. 3. 2001 je v Bohinju potekal sestanek Gorniške komisije UIAA, ki se ga je udeležilo 19 članov komisije ter delovnih skupin za standarde usposabljanj in za pravna vprašanja. Sestanka se je udeležil urednik glasila UIAA Ernst Haase. Prvi dan dopoldan sta imeli sestanek obe delovni skupini, popoldan pa Gorniška komisija UIAA. Večerjo je gostil predsednik PZS Andrej Brvar. Drugi dan dopoldan sem najprej predstavil sistem gorniškega usposabljanja PZS, Klemen Medja pa prostovoljno vodništvo PZS. Obe predstavitvi sta bili zelo dobro sprejeti, naprošeni smo bili, da pripravimo dodatno gradivo, ki bi se ga dalo uporabiti za primere dobre prakse.

Drsalni korak, v ritmu naklona površja in naoljene vztrajnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Spomladi 2001, torej leto pred iztekom rednega mandata, je Andrej Brvar sporočil, da odstopa kot predsednik PZS. Na skupščini PZS je bil za novega predsednika izvoljen mag. Franci Ekar. Ostali člani Brvarjeve ekipe smo do izteka mandata ostali isti (bil sem podpredsednik PZS).

Dogajanje ob sklicu 21. seje upravnega odbora PZS (29. junij 2001) je spremenilo potek dogodkov. Na sejo je bila uvrščena točka Sprejem in potrditev sprememb 27. in 28. člena Pravilnika o izobraževanju, kategorizaciji in registraciji vodnikov PZS, čeprav predlog (pripravil ga je Bojan Pollak ob pomoči Rudija Skobeta) ni bil obravnavan na organih Mladinske komisije in KVIZ PZS, niti ne na Predsedstvu PZS. Kršen je bil poslovnik o delu upravnega odbora PZS.

Nič več in nič manj kot gora, ojstra gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na dnevni red seje upravnega odbora PZS bi morala biti uvrščena točka Informacija o obravnavi osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS. Vse gradivo za obravnavo je bilo pravočasno in kakovostno pripravljeno, vendar se je Ekar samovoljno (na pobudo podpredsednika PZS Toneta Škarje in predlog Bojana Pollaka) odločil, da točke ne uvrsti nanjo!

***

Šlo je za eno od zadnjih etap po tem, ko je bilo že leta 1997 odločeno, da naj se do leta 2000 OPLV KVIZ in OVIZ MK združita v enotno komisijo za vodnike. Po sklepu zbora mladinskih odsekov je upravni odbor Mladinske komisije na 8. seji (15. septembra 1999) imenoval sedemčlansko mešano delegacijo, sestavljeno iz predstavnikov OVIZ MK PZS (France Gričar, Klemen Medja, Stanko Pinter), Odbora mentorjev planinskih skupin MK PZS (Ciril Zbačnik) ter UO MK PZS (Matjaž Hafner, Roman Ponebšek in Bojan Rotovnik).

Da se pospeši dogajanje je skupščina PZS maja leta 2000 zadolžila Komisijo za vzgojo in izobraževanje PZS, da pripravi:
- pravilnik o delu Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS,
- strokovne podlage za razvoj enotnega sistema usposabljanja strokovnih delavcev v športu s področja planinstva v PZS s katalogom predmetov ter vsebin, ki sodijo v posamezen predmet,
- predlog dopolnitev in sprememb obstoječega programa Planinska šola ter pripravi javni razpis za pisce novega učbenika,
- predlog za ustanovitev Učnega središča PZS znotraj strokovnih služb PZS,
- priporočilo za izvajanje izplačil nadomestil stroškov izvedbe programa strokovnim delavcem v športu s področja planinstva.

Rok za izvedbo je bil 30. 11. 2000 (za zadnje tri vrstice) ter 31. 5. 2001 (za prvi vrstici).

Ujeti! Ujeti? Ujetniki. (Fotografija: Borut Peršolja)

Strokovne podlage za ustanovitev komisije za vodnike PZS je sprejel Odbor za vzgojo in izobraževanje MK PZS, potrdil jih je upravni odbor MK PZS na 15. seji (6. 6. 2000). Strokovne podlage so bile neformalno predstavljene na srečanju vodnikov PZS v Kamniški Bistrici, kot okvir delovanja jih je sprejela delovna skupina, ki jo je imenovalo predsedstvo PZS. Prva seja delovne skupine za pripravo osnutka pravilnika Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije je bila v ponedeljek, 22. januarja 2001. Seje so se udeležili: Marko Goršič, France Gričar, Matjaž Hafner, Marinka Koželj Stepic, Stanko Pinter, Borut Peršolja, Aleš Poljanec in Bojan Rotovnik. Peta seja Delovne skupine za pripravo osnutka Pravilnika vodniške komisije PZS je bila v četrtek, 17. maja 2001. Prisotni so bili Bojan Rotovnik (vodja), Borut Peršolja, Marinka Koželj Stepic, Klemen Medja, Aleš Poljanec, Stanko Pinter (vsi člani delovne skupine), Peter Šilak (predsednik MK PZS) in Rudi Skobe (načelnik KVIZ PZS). Delovna skupina je na osnutek prejela številne pripombe in po temeljiti razpravi sprejela sklep 2/4: »Potrdi se vsebina osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS s sprejetimi pripombami, ki ga do začetka Skupščine PZS predsednik MK PZS in načelnik KVIZ PZS vložita v postopek sprejemanja UO PZS.«

V ozadju se je zgodil predlog Bojana Pollaka, ki ga je na 1. sejo (novega) predsedstva PZS prinesel Tone Škarja. Ekar je kasneje pojasnil, da je bil predlog obravnave osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS umaknjen iz obravnave na 1. seji predsedstva PZS, »ker je Adi Vidmajer službeno zadržan, zaradi pomembnosti vsebine omenjenega pravilnika, je nujno njegovo sodelovanje pri tej tematiki. Pred aktivno in strokovno razpravo bo treba ovrednotiti finančno materialne posledice, obveznosti in obremenitev PD. Moram poudariti, da brez predhodne proučitve stroškovnika in finančnih zmožnosti ne more nastajati noben akt še manj, da bi ga dali v nadaljnjo obravnavo.«

Vsem nam, posameznikom in organom PZS, ki smo dve leti pripravljali ustrezna gradiva in rešitve, je Ekar enostavno obrnil hrbet.

Trenutek, ko slepečo ostrino zamenja globinska zamaknjenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na sejo upravnega odbora PZS Ekar obeh predlagateljev pravilnika ni povabil. Pred sejo se je del predsedstva PZS dobil s predsedniki MDO in razpravljal o dogajanju. Ekar je tako uvedel popolnoma novo prakso lobiranja oziroma neformalnega odločanja, saj je bilo dotlej mesto za merjenje moči in izpostavljanje različnih interesov na sejah upravnega odbora PZS.

Upravnemu odboru PZS sem na seji v sprejem predlagal dva sklepa:
1. UO PZS podpira združitev OVIZ MK PZS in OPLV KVIZ v enotno Vodniško komisijo.
2. UO PZS ugotavlja, da je bil pri obravnavi osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS kršen Poslovnik UO PZS in nalaga Predsedstvu UO PZS, da na četrti seji Predsedstva UO PZS opravi predhodno obravnavo osnutka v skladu s Poslovnikom UO PZS.

Upravni odbor PZS – Ekar s kompanijo njemu zvestih predsednikov MDO – je oba sklepa zavrnil. Zato sem med sejo upravni odbor PZS seznanil, »da sem danes, 29. 6. 2001 nepreklicno odstopil z voljene funkcije podpredsednika Planinske zveze Slovenije. Vzrokov za takšno odločitev je več, v prid takšni odločitvi je botrovalo predvsem stanje in odnosi v Planinski zvezi Slovenije. K skrajni odločitvi so prispevali izrazito poslabšanje financiranja dejavnosti mladih, neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti do članov vodstev usposabljanj, izrazito uveljavljanje političnih odločitev nad strokovno ponujenimi rešitvami in vsebinsko razhajanje z nekaterimi stališči in načinom vodenja novega predsednika Planinske zveze Slovenije. Svoj mandat v upravnem odboru PZS želim nadaljevati kot voljeni član, saj sem bil na redni Skupščini PZS izvoljen na tej listi in sem po izvolitvi za podpredsednika PZS svoje mesto prepustil drugemu kandidatu. Sporočam še, da odstopam z imenovanega mesta kot član delovne skupine za članstvo, član delovne skupine za organizacijo dela in član odbora za Mednarodno leto gora, ki delujejo v okviru upravnega odbora PZS.«

Upravni odbor PZS je moje legitimno članstvo zavrnil in me izločil iz dogajanja. Končala se je miroljubna koeksistenca z Ekarjem, kmalu zatem častnim članom PZS. Miniti je moralo še več kot leto dni, da je bila Vodniška komisija PZS vendarle ustanovljena.

Potopljeni v morje minulega dne. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

11. avgusta 2001 je sto metrov pod vrhom Jalovca zaradi padajočega kamenja umrl K. B., B. P. je bila poškodovana. Sočasno sta se na zelo zahtevni poti znašli dve vodeni skupini, in sicer iz PD Kranj (skupaj 25 udeležencev, od tega štirje vodniki PZS) in PD Ptuj (skupaj 14 udeležencev, od tega trije vodniki PZS). Predsedstvo PZS je imenovalo strokovno skupino za preučitev vzrokov nesreče, v katero je imenovalo pet članov, od tega štiri gorske vodnike, kar je sprožilo različne odzive. Strokovna skupina je poleg okoliščin nesreče med drugim ugotavljala usposobljenost posameznih vodnikov PZS ter spoštovanje normativov za vodenje. Ob tem ni ugotovila nepravilnosti in objektivne odgovornosti vodnikov PZS ali posameznih vodenih udeležencev. V sklepno poročilo (27. 8. 2001) je zapisala: »Na zahtevnih poteh je pri srečevanju velikih skupin možnost nesreče večja.«

Novinarsko poročilo je prst kar počez usmerilo v vodnike: »Ob vsem propagiranju najemanja gorskih in planinskih vodnikov zaradi večje varnosti v visokogorju se je namreč nesreča zgodila prav v skupini, v kateri je bilo več vodnikov.«

Nočna svetloba okrepi hreščanje snega z nevidnim posipom. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Julija 2002 je bilo v gradivu za novinarsko konferenco PZS med drugim zapisano, da je bilo registriranih 1.166 prostovoljnih vodnikov PZS (slabih 54 % od 2170 kategoriziranih vodnikov PZS. »Ti strokovno usposobljeni kadri za svoje delo oziroma vodenje v gore ne prejemajo plačila, temveč nadomestilo za materialne stroške (za obrabo zaščitne in tehnične opreme ter potne stroške). Vodniki PZS so člani planinskih društev in delujejo v vodniških odsekih. Slednji so povezani v dvanajst odborov vodnikov PZS.

Največ vodnikov PZS je bilo usposobljenih na osnovnih sklenjenih ali nesklenjenih tečajih za vodnike PZS, ki trajajo 230 ur in so si vodniški naziv pridobili po uspešno opravljenem pripravništvu. Vodnik PZS lahko vodi po lahkih poteh oziroma na približno 86 % vseh označenih planinskih poteh v Sloveniji. Da bi vodnik PZS lahko vodil še po označenih zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, zahtevnih neoznačenih poteh, lahkih brezpotjih ter zimskih markiranih poteh in na organiziranih in varovanih pohodih, se mora še dodatno usposobiti. To usposabljanje traja nadaljnjih 167 ur, skupno torej 397 ur. Tak vodnik PZS doseže osnovni vodniški standard Gorniške komisije UIAA. Vsako leto PZS usposobi okrog 130 novih vodnikov PZS.«

Vodnike PZS najdemo povsod po Sloveniji, povprečje je bilo 2,17 registriranih vodnikov PZS na sto planincev včlanjenih v posamezna planinska društva. Zanimivo je bilo, da so imela okolja, izven gorskega sveta, več usposobljenih vodnikov PZS. To je razumljivo, saj so daleč od gora potrebe po vodenju skupinskih izletov večje.

Zgodba, ki hrešči skozi zobe in vnaša v skupnost hitrost deljenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodniki PZS upoštevajo pri vodenju sprejeto Preglednico o številu vodenih na vodenih turah. To število je glede na zahtevnost ture lahko zelo različno, od najmanj 3 (npr. Tominškova pot na Triglav) do največ 14 (npr. od Nanosa do Jamskega gradu v Predjami). Seveda vodijo izlete in ture tudi posamično, ko jih naprosijo prijatelji, znanci in naključne skupine, vendar tudi te izlete vodijo brez plačila oz. nagrade. »To jih najbolj razlikujejo od gorskih vodnikov, ki se z vodenjem ukvarjajo poklicno«, je bilo še zapisano v sporočilu za javnost.

***

Ustanovni zbor vodnikov PZS je potekal 26. oktobra 2002. Vodniška komisija PZS naj bi skrbela za organizirano delovanje na področju prostovoljnega vodništva. Prva Vodniška komisija PZS je bila izvoljena v sestavi: Franc Gričar, PD Kum (načelnik), Janko Mihev, PD Radlje ob Dravi (pomočnik načelnika), Katja Kadiš, PD IMP Ljubljana (tajnica), Rudolf Skobe, PD Novo mesto (finančnik), Pavel Lesjak, PD Črna, Matjaž Hafner (PD Škofja Loka) in Bojan Rotovnik (PD Šoštanj).

Vodniška komisija PZS se je prvič sestala 9. novembra 2002 in se takoj lotila dela. Opredelila je nekatera ključna vprašanja:
1. Obstoječi sistem določa 12 različnih kategorij vodenja in sicer od A do K. Vsi vodniki PZS, ki imajo podeljene kategorije A, B in D ustrezajo standardu UIAA. Ali je sedanji sistem kategorij vodenja treba spremeniti?
2. Usposabljanje vodnikov PZS poteka po enotnih merilih, ne glede na izvajalca usposabljanja. Doslej je veljalo, da je za pristop k usposabljanju za mladinskega planinskega vodnika, treba opraviti Planinsko šolo. Ali naj se Planinsko šolo vključi v sistem usposabljanja za vodnike PZS? (S tem bi se vsebinsko in časovno razbremenilo osnovni, desetdnevni tečaj za vodnike PZS.)
3. Na podlagi 24. člena Pravilnika o izobraževanju, kategorizaciji in registraciji vodnikov PZS lahko gorski vodnik ob predložitvi izpolnjenega osebnega lista in fotokopije izkaznice gorskega vodnika pridobi še naziv vodnik PZS. Gorski vodniki so s sprejetjem Zakona o gorskih vodnikih izstopili iz PZS in so postali poklicno združenje Gospodarske zbornice Slovenije. Kakšno naj bo v prihodnje razmerje med prostovoljnimi vodniki PZS in poklicnimi gorskimi vodniki?
4. Sistem prostovoljnega vodništva PZS (še) ni popoln. Kaj bi v njem veljalo spremeniti, dopolniti ali ukiniti in kaj ohraniti takšno, kot je?

Jutro, kot nov list v knjigi, ki jo pišemo vsi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odgovore na ta vprašanja je iskala okrogla miza »Prihodnost prostovoljnega vodništva v planinski organizaciji«, ki je pod vodstvom Bojana Rotovnik potekala na usklajevanju inštruktorjev planinske vzgoje v Kamniški Bistrici (7. december 2002). Oblikovani so bili sklepi:

- V sistemu prostovoljnega vodništva je treba zmanjšati število kategorij vodenja.
- Planinsko šolo je treba prilagoditi sedanjim razmeram (različnim starostnim skupinam), preoblikovati, posodobiti vsebino ob upoštevanju novih didaktičnih načel ter prilagoditi naziv.
- Sprejemni izpit iz (prenovljene) vsebine Planinske šole naj se uvede za vse temeljne tečaje za vodnike PZS.
- Preveriti je treba ustreznost učnih načrtov za vodnike PZS. Ugotoviti je treba, katere vsebine se lahko dodatno prenese v Planinsko šolo, katere vodniške vsebine je treba nadgraditi in katere vsebine se lahko skrči. Z učnimi načrti za vodnike PZS je treba seznaniti inštruktorje PV.
- Sistem usklajevanja in potrjevanja licenc inštruktorjem planinske vzgoje, inštruktorjem in predavateljem se naj ohrani v sedanji obliki.

***

Z dogajanjem konec leta 2002 končujem kronološki pregled razvoja prostovoljnega vodništva, ki se je začelo s tragično nesrečo leta 1988 na Košutnikovem turnu in dobilo nov zagon leta 1992 z uvedbo kategorizacije vodnikov PZS. Sledita še članka v katerih bomo akterji takratnega dogajanja predstavili svoje poglede na doseženo.

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.