ŠPORT 1-2005 - Maja Ulaga: povezanost morfoloških, motoričnih in psiholoških dimenzij z uspešnostjo

Naloga raziskuje povezanost morfoloških, motoričnih in psiholoških dimenzij z uspešnostjo v športnem plezanju. Merilo uspešnosti je predstavljala končna uvrstitev na državnem prvenstvu v sezoni 1996, najtežja preplezana smer na pogled in z rdečo piko v sezoni 1996. Obravnavani vzorec je predstavljalo štirinajst slovenskih športnih plezalcev iz članske in mladinske kategorije. Za dosego omenjenega cilja smo postavili reducirani potencialni model uspešnosti v morfološkem, motoričnem in psihološkem prostoru, ki smo ga ovrednotili z metodo ekspertnega modeliranja. S Spearmanovim korelacijskim koeficientom smo ugotavljali povezanost med dejansko uspešnostjo (končna uvrstitev na državnem prvenstvu, najtežja preplezana smer na pogled in z rdečo piko) in potencialno uspešnostjo (ocena ekspertnega sistema). Pri vseh treh kriterijskih spremenljivkah je povezanost srednje visoka in statistično značilna na ravni 5 % tveganja. Daleč najvišjo in statistično značilno povezanost s kriteriji uspešnosti ima motorični prostor, medtem ko imata morfološki in psihološki prostor zelo nizko povezanost s končno uspešnostjo v športnem plezanju.

Uvod
Športno plezanje je športna panoga, ki se v zadnjih letih pospešeno razvija. Ima svoj tekmovalni sistem, različne nivoje tekmovanj, tudi najvišje na svetovnem nivoju, ter svoje športnike, ki želijo poseči po najboljših rezultatih. Napredek v rezultatih je posledica strokovnega dela v praksi in tudi razvoja teorije in znanstvenoraziskovalne dejavnosti. V članku želimo prikazati enega od možnih pristopov pri napovedi uspešnosti posameznika in hkrati ugotoviti povezanost med potencialnim modelom uspešnosti in dejanskim rezultatom. Model uspešnosti lahko opazujemo na treh bistvenih ravneh (makro-, mezo- in mikroravni) (Jošt, 1998). Uspešnost v športu je odvisna od uravnoteženega razvoja vseh treh ravni sistemov uspešnosti, na katere vpliva dejavnik okolja. Naš reducirani potencialni model uspešnosti (RPMU) za športno plezanje pa bomo osredotočili samo na morfološke, motorične in psihološke dimenzije, ki predstavljajo samo en manjši vidik celotnega modela uspešnosti.

Reducirani model morfoloških dimenzij smo zgradili predvsem na treh, za športno plezanje pomembnih lastnostih (tabela 1), to so telesna teža, longitudinalne dimenzije okostja in voluminoznost telesa. Obstaja kar nekaj raziskav, ki kažejo, da je konstitucija telesa zelo pomembna za uspešnost pri športnem plezanju (Viviani, Calderan, 1991; Watts in sod., 1993; Grant in sod., 1996), zato smo naš potencialni model uspešnosti znotraj morfoloških dimenzij oblikovali temu primerno.

Pri oblikovanju reduciranega modela motoričnih dimenzij smo se posluževali dosedanjih raziskav, ki ugotavljajo, da na uspešnost vplivata predvsem moč in gibljivost, ki smo ju v modelu še dodatno razčlenili (tabela 1). Najpomembnejša motorična sposobnost in verjetno najpomembnejša sposobnost plezalca na sploh je moč, tako statična kot dinamična in eksplozivna (Leskošek, 1992). Topološko je najpomembnejša moč zgornjih okončin (upogibalke prstov in komolca) in ramenskega obroča. Potrebna je tudi moč drugih delov telesa, npr. trupa, vendar jo je mogoče pri večini plezalcev razviti do optimalne mere, medtem ko mora biti moč prstov in rok čim večja, predvsem moč kratkih in dolgih upogibalk prstov (Leskošek, 1992). V raziskavi Ulaga (1994) je bilo ugotovljeno, da plezalci razvijejo različno silo glede na višino prijema oprimka. Največja vrednost sile potega je bila pri popolnoma iztegnjeni roki, najnižja pa pri pokrčeni roki v višini rame. Ta eksperiment je zelo zanimiv za analizo SMMZGIB1- in SMVRABC-testa. Zato je tudi ta test izredno posrečeno narejen, saj vsebuje maksimalno silo potega in maksimalno statično silo, ki se pri plezanju venomer prepletata. Iz raziskave Hoffmann (1999) lahko ugotovimo, da je moč prstov, tako maksimalna kot tudi vzdržljivostna, zelo dober pokazatelj kondicijske pripravljenosti športnih plezalcev in je tudi odraz stopnje težavnosti, ki jo posameznik obvladuje.

Zelo pomembna za plezalca je tudi dobra gibljivost, ki po eni strani predstavlja nujni tehnični pogoj (stanje na dveh zelo oddaljenih stopih ali plezanje širokih kaminov), po drugi strani pa predstavlja dejavnik za optimalno izkoriščanje moči (določa oddaljenost težišča telesa od stene in s tem navor) (Leskošek, 1992). V raziskavi Dolenc (1993) je bilo ugotovljeno, da je mogoče le z odlično gibljivostjo v kolčnem sklepu telo potisniti čim bližje plezalni površini in tako težišče telesa čim bolj približati največji obremenitvi stopov. Da bi lahko izmerili prav tako gibljivost, ki jo plezalci pri plezanju najbolj potrebujejo, je bil izdelan test žaba stoje (MGPNZBS), ki meri oddaljenost stopal od stene, pri najnižji drži telesa, ko so stegna vzporedno s tlemi. Poleg specifičnega testa gibljivosti merimo tudi nekatere klasične teste gibljivosti, ki imajo tudi veliko skupnega s tehniko plezanja, to so testi MGPNCR, MGGNOLB, MGGNPL in MGATPK (Ulaga, 1999). Pri plezanju je potrebna maksimalna gibljivost v kolčnem sklepu, v ostalih sklepih pa je potrebna dobra gibljivost.

V okviru psiholoških značilnosti so po našem mnenju za športno plezanje v ospredju trije vsebinsko zaokroženi sklopi (tabela 1), ki s psihološkega vidika zagotavljajo relativno celosten vpogled v posameznika in njegove možnosti za uspeh na tekmovanjih v športnem plezanju. Gre za prvo in zaenkrat tudi najkompleksnejšo baterijo testov, ki je namenjena za ocenjevanje psihološke priprave športnih plezalcev. Naš namen je oceniti psihološko pripravo športnih plezalcev skozi specialne psihične sposobnosti (SPOSOBNO), motivacijo (MOTIVAC) in osebnostne lastnosti (OSEBLAST) (Tušak, 1995).

Metode
Vzorec merjencev
Vzorec merjencev je zajemal štirinajst slovenskih športnih plezalcev iz članskih (11 tekmovalcev) in mladinskih kategorij (3 tekmovalci), ki so se v sezoni 1996 udeleževali članskih tekem za državno prvenstvo. Njihova povprečna starost je bila 22.3 let in 7.2 leti povprečen staž treniranja. Najtežje smeri, ki so jih tekmovalci splezali na pogled je bila od 7a do 8a+, z rdečo piko pa od 7c+ do 8c. Vsi tekmovalci so bili na dan meritev nepoškodovani in zdravi.

Vzorec spremenljivk
Na osnovi reduciranega potencialnega modela uspešnosti in ciljev naloge smo sestavili vzorec neodvisnih spremenljivk. Vzorec spremenljivk je bil izbran tako, da v večji meri pokriva morfološki, motorični in psihološki prostor športnih plezalcev in kar najbolje determinira uspešnost pri športnem plezanju (tabela 1). Podrobnejši opis merskih postopkov je prikazan v Ulaga (1999) .

Določili smo tri kriterijske spremenljivke:

• TEKME – končna uvrstitev (mesto-rang), ki so jo dosegli tekmovalci na državnem prvenstvu v sezoni 1996.
• NP – upošteva se najtežja smer, ki jo je tekmovalec splezal na pogled v sezoni 1996.
• RP – upošteva se najtežja smer, ki jo je tekmovalec splezal z rdečo piko v sezoni 1996.

Ker pri športnem plezanju obstaja specifičen način ocenjevanja, ki ni intervalna lestvica, temveč so podatki ordinalnega nivoja, smo ocene težavnosti morali pretvoriti v novo številčno lestvico, ki je intervalnega značaja, 7a = 7.666, 7a+ = 8.000, 7b = 8.333, 7b+ = 8.5000…

Metode obdelave podatkov
Zbrane podatke smo obdelali na Inštitutu za kineziologijo Fakultete za šport v Ljubljani. V okviru postopka ekspertnega modeliranja je bil uporabljen SPEX računalniški program (avtor Leskošek, 1994).

• Na podlagi spremenljivk reduciranega modela uspešnosti smo s pomočjo ekspertnega sistema ugotavljali končno uspešnost posameznika. Posamezne spremenljivke smo združili v hierarhično drevo, kjer smo na osnovi kriterijske funkcije (normalizatorjev) in ponderjev drevesa (uteži) določali končno uspešnost posameznika pri športnem plezanju (tabela 1) (Ulaga, 1999; Leskošek, 2000; Rajkovič in sod., 1990; Bohanec in sod., 1988; Rajkovič, 1987).
• Povezanost med kriteriji uspešnosti in elementarnimi (listi) ter izpeljanimi spremenljivkami (vozli) RPMU smo določali s Spearmanovim korelacijskim koeficientom.

Rezultati in interpretacija
Pri povezanosti spremenljivk s posameznimi kriteriji uspešnosti lahko opazimo (tabela 1), da se na nivoju elementarnih spremenljivk v morfološkem prostoru statistično značilno povezujeta s kriterijem RP le kožna guba stegna (AKGS) in razpon zgornjih okončin (ARZGOK). Vse ostale povezave so statistično neznačilne. Fenomenološki prostor moči je srednje visoko in visoko povezanost z vsemi tremi kriteriji uspešnosti v športnem plezanju, medtem ko je zaznati v prostoru gibljivosti zelo nizko povezanost. Visoko in statistično značilno povezanost s TEKME-kriterijem so pokazale spremenljivke vzdržljivostne moči prstov (r_SMEVPREP =-.621, r_SMVVESA =-.832) in vzdržljivostne moči rok in ramenskega obroča (r_SMVRABC =-.548), ter test stisk pesti (r_MMSRSP =-.626), ki meri maksimalno moč prstov. V istem pod prostoru moči so se pokazale statistično značilne korelacije med RP-kriterijem in spremenljivkami maksimalne (SMMSBLOK, SMMZGIBR, SMMZGIB) in vzdržljivostne moči (SMVRABC) rok in ramenskega obroča. Prav tako sta v statistično značilni povezanosti tudi spremenljivki stisk pesti (MMSRSP) in stisk pesti relativno (MMSRSPR) ter visenje na oprimku 1.5 cm (SMVVESA). Pri NP-kriterijski spremenljivki pa ugotavljamo, da se statistično značilno povezujejo samo tri spremenljivke motoričnega prostora. In sicer spremenljivka, ki meri vzdržljivostno moč rok in ramenskega obroča (SMVRABC), spremenljivka stisk pesti (MMSRSP) in SMVVESA, kjer je korelacija celo najvišja med vsemi spremenljivkami motoričnega prostora (r=.840). Ugotovili smo, da se s TEKME- in NP-kriterijskima spremenljivkama statistično značilno povezujejo skoraj iste spremenljivke, medtem ko se pri RP-kriteriju značilno povezuje še mnogo več spremenljivk prostora moči. To nakazuje dejstvo, da je plezanje na tekmovanjih bolj podobno plezanju v skali na pogled, saj v obeh primerih lahko plezalec samo enkrat poskuša preplezati smer, medtem ko pri plezanju z rdečo piko lahko tekmovalec v nedogled poskuša, in ko doseže zahtevani nivo pripravljenosti, tudi uspešno prepleza smer. Zato se tudi značilno povezujejo spremenljivke maksimalne moči rok in ramenskega obroča z uspešnostjo pri RP, medtem ko so pri TEKME- in NP-kriteriju neznačilne. Zelo zanimivi pa so rezultati povezanosti spremenljivke stisk pesti (MMSRSP), ki je statistično značilno povezana z vsemi tremi kriteriji, medtem ko je druga spremenljivka maksimalne moči prstov - visenje na minimalnem oprimku z eno roko (SMMVIS1P), ki smo ji v modelu namenili največji pomen, ker se je izkazala kot najboljši pokazatelj kondicijske pripravljenosti športnih plezalcev, v zelo nizki povezanosti s kriteriji uspešnosti. Obe spremenljivki sta med seboj v statistično značilni povezanosti, vendar moramo vedeti, da je za športno plezanje zelo pomembno obvladanje telesne teže, kar pa se pri testu stisk pesti ne odraža. Povezanost med stiskom pesti relativno in kriteriji uspešnosti pa je zelo nizka, razen pri RP-kriteriju, kjer je statistično značilna. Pri SMMVIS1P-testu pa je neposredno merjena relativna moč in sam test je mnogo bolj podoben plezanju kot pa stisk pesti, zato bomo tudi v prihodnje testu visenje na minimalnem oprimku z eno roko dali večji pomen pri uspešnosti kot testu stisk pesti. Našo ugotovitev pa lahko podpremo še z rezultatom raziskave Grant in sod. (1996), ki je ugotovil, da se dobri plezalci v testu stisk pesti ne ločijo značilno od rekreativnih plezalcev oz. neplezalcev. V isti raziskavi so tudi ugotovili, da sta testa visenje na skrčenih rokah na plezalni deski, tako da je kot v komolcu 90 stopinj in test maksimalno število zgibov na plezalni deski statistično pomembno razlikovala elitne plezalce in plezalci rekreativci oz. neplezalci. V naši bateriji testov imamo tudi podoben test, le da test visenje na eni roki v kotu 90 stopinj na drogu, kjer ni pomemben način prijema, ni v statistično značilni povezanosti z uspešnostjo, razen pri RP-kriteriju.

Pri testih gibljivosti pa ni opaziti statistično značilnih povezav s kriteriji uspešnosti. Največje povezave z NP-kriterijem imajo spremenljivke žaba ob steni (MGPNZBS), kot odnoženja iz leže na boku (MGGNOLB) in kot prednoženja iz leže na hrbtu (MGGNPL). Korelacija spremenljivke žaba ob steni s kriteriji je negativna, kar pa ne pomeni, da je tudi povezanost negativna, saj je nižji rezultat pri testu boljši rezultat. Pri povezanosti z RP-kriterijem je opaziti samo eno večjo povezanost, in sicer pri spremenljivki kot odnoženja iz leže na boku (MGGNOLB). Pri TEKME-kriterijski spremenljivki pa nekoliko izstopa povezanost s spremenljivko kot prednoženja iz leže na hrbtu (MGGNPL). V raziskavi Grant in sod. (1996) so ugotovili, da se elitni plezalci statistično značilno razlikujejo od rekreativnih plezalcev oz. neplezalcev v testu razpon nog, ki je v osnovi podoben našemu testu čelni razkorak (MGPNCR), le da se pri njih test izvaja v leži na hrbtu, kjer plezalci izvedejo maksimalen razkorak. Na našem vzorcu pa smo ugotovili ravno nasprotno, da je test v minimalni korelaciji s uspešnostjo pri športnih plezalcih. Če podrobneje pogledamo oba testa, lahko ugotovimo, da je test razpon nog v položaju leže na hrbtu boljši pokazatelj gibljivosti v frontalni ravnini pri plezanju, saj je bližje naravi plezanja. Pri plezanju skoraj nikoli ne uporabljamo svoje teže pri raztegovanju nog v položaj za razkorak, razen pri plezanju kaminov, ki se pa največkrat pojavljajo pri skalnem plezanju v visokogorju, kar pa ni predmet našega proučevanja. Vedno moramo mišice nog raztegniti samo s pomočjo samih mišic na nogah, nikakor pa ne tako, da s svojo težo dodatno pritiskamo na razteg. Zato bi bilo mogoče dobro, če bi v prihodnosti poskusili gibljivost v frontalni ravnini meriti tudi s testom, opisanim v Grant in sod. (1996).

Pri povezanosti psihološkega prostora s kriterijskimi spremenljivkami lahko ugotovimo (tabela 1), da je zelo malo povezanosti statistično značilnih. V večini primerov je prišlo do nizke oz. srednje visoke povezanosti. Če pogledamo podprostor specialnih psihičnih sposobnosti, lahko ugotovimo, da so povezanosti relativno nizke. Še največja povezanost s kriteriji uspešnosti je pri spremenljivki hitrost vizualne orientacije (HITROSTP), kjer so tekmovalci, ki so bili uspešnejši pri plezanju tudi detektirali dražljaj z manjšim številom napak in ga po ustreznem prostorskem pravilu odstranili. Ta športnikova sposobnost se odraža v športnikovi uspešnosti pregleda nad položajem in je za športno plezanje velikega pomena. V podprostoru motivacije lahko vidimo, da ima najvišjo korelacijo s kriteriji uspešnosti pri športnem plezanju negativna tekmovalna motivacija (NEGATIV), ki predstavlja željo po preprečitvi neuspeha na tekmovanju. Le-ta je zelo povezana s preteklimi izkušnjami o lastni uspešnosti in je, kadar primanjkuje pozitivne tekmovalne motivacije (POZITIV) celo koristna (Tušak, 1995). V našem primeru je pozitivna tekmovalna motivacija v zelo nizki povezanosti s kriteriji uspešnosti, zato lahko ugotavljamo, da je za izbrani vzorec pomembnejša negativna tekmovalna motivacija. Vedeti pa moramo, da je ta manj učinkovita, saj povzroči ob konstantnih, povprečnih rezultatih motivacijski zlom (Tušak, 1995). Storilnostna motivacija je na vzorcu športnih plezalcev v relativno nizki pozitivni povezanosti s kriteriji uspešnosti. Potreba po doseganju uspeha, ne glede na vloženo delo (USPNGDEL), je v statistično značilni povezanosti z RP-kriterijsko spremenljivko, medtem ko je potreba po doseganju uspeha z delom (USPZDEL) v zelo nizki povezanosti s kriteriji. Vzroke za tovrstno storilnostno motivacijo lahko iščemo v dejstvu, da vsebuje vzorec športnih plezalcev, ki smo ga zajeli, relativno mlade športnike in ti še niso dosegli večjih uspehov, zato jim je to trenutno najpomembnejše. Vzorec športnih plezalcev je nekoliko bolj usmerjen k cilju (ORKCILJU) oz. k nalogi kot pa k zmagi (ORKZMAGI) oz. k sebi. Orientacijo k nalogi zaznamuje osredotočenost na učenje, izboljšanje sposobnosti in izziv ob soočanju z novimi zahtevami aktivnosti, medtem ko orientacija k sebi poudarja kot glavni cilj prevlado nad drugimi (Tušak, 1995), ki pa je znotraj našega vzorca negativna. Pri športnih plezalcih je agresivnost malo izražena in je tudi v nizki korelaciji z vsemi tremi kriteriji uspešnosti. Pri socialno-psiholoških lastnostih je prišlo do statistično značilne povezanosti med družabnostjo (DRUŽABN) in TEKME-kriterijsko spremenljivko (r=.577). Korelacija je sicer pozitivna, vendar jo moramo razumeti kot negativno, kar pomeni, da boljše rezultate v plezanju na tekmovanjih dosegajo bolj nedružabni in vase zaprti tekmovalci. V primeru NP- in RP-kriterijski spremenljivki pa smo prav tako ugotovili negativno povezanost, ne samo pri družabnosti, temveč tudi pri dominantnosti in ekstravertiranosti. To lahko pojasnimo tako, da so tekmovalci, ki so dosegli višjo uspešnost pri vseh kriterijih uspešnosti tudi bolj nedružabne in introvertirane osebe, ki nimajo potrebo po stikih z drugimi. Hkrati pa so tekmovalci na tekmah in pri plezanju na pogled manj agresivni navznoter, občutijo manjše občutke krivde, pri neuspehu in razočaranju se ne zapirajo vase, tako da imajo še vedno energijo za dodaten trening (Tušak, 1995). Druga statistično značilna povezanost pri osebnostnih lastnostih je med percepcijo pomembnosti tekmovanja (POMEMTEK) in NP-kriterijem, ki je srednje visoka (r=.570) in pozitivna. Prav tako je pozitivna tudi pri drugih kriterijskih spremenljivkah (TEKME, in RP), kar je zelo dobro za percepcijo pomembnosti tekmovanja, ki naj bi bila čim višja, da omogoča plezalcu mobilizirati še tiste moči in rezerve, ki jih sicer trening situacija ne mobilizira (Tušak, 1995). Tu se lahko pojavijo težave pri tistih, ki imajo težave na področju predtekmovalne anksioznosti in treme. Povezanost predtekmovalne anksioznosti (TEKMANKS) s TEKME-kriterijem je sicer pozitivna in jo lahko razlagamo tako, da imajo tekmovalci z boljšo uspešnostjo na tekmovanjih višjo predtekmovalno anksioznost, kar za samo tekmovanje ni dobro. Vendar pa je ta povezanost zelo nizka oz. skoraj ničelna (r=.019) in ne predstavlja velikega problema.

Če pogledamo povezanost na višjih nivojih, vozle in končno oceno s posameznimi kriteriji uspešnosti (tabela 1) lahko ugotovimo, da je povezanost z vsemi tremi kriteriji na končnem nivoju potencialnega modela uspešnosti srednje visoka in statistično značilna (r_TEKME =-.635, r_RP=.757 in r_NP=.633). Povezanost s kriterijem TEKME je negativna, ker je manjši rezultat boljši. Znotraj ekspertnih ocen modela uspešnosti se je izkazalo, da ima najvišjo povezanost s kriteriji motorična komponenta uspešnosti (MOTORIKA), ki je tudi v statistično značilni povezanosti z vsemi tremi kriteriji (r_TEKME =-.613, r_RP=.721 in r_NP=.562). Izredno nizko korelacijo z vsemi tremi kriteriji pa imata morfološki (MORFOLOG) in psihološki prostor (PSIHOLOG), ki niso statistično značilne. Znotraj motoričnega prostora ima največjo povezanost s kriteriji uspešnosti vozel moči (MOČ), medtem ko je gibljivost (GIBLJIVOST) presenetljivo v zelo nizki povezanosti s kriteriji uspešnosti. Pri moči je do statistično značilne povezanosti prišlo pri moči prstov (PRSTI) (rTEKME=-.595, r_RP =.557 in r_NP =.468) in mišic rok in ramenskega obroča (ROKE_RAME) (r_TEKME =-.463, r_RP =.667 in r_NP=.431). Pri psihološkem prostoru opažamo podobno konfiguracijo povezanosti psihološkega potencialnega modela uspešnosti z vsemi tremi kriteriji. Do statistično značilnih povezav na nivoju vozlov je prišlo samo pri socialno-psihološkem prostoru (SOCPSIHL) pri kriteriju TEKME in RP (r_TEKME =.539, r_RP =-.576 in r_NP =-.451), ter pri percepciji tekmovalne situacije drugih (DRUGIH), kar kaže na pomembnost pravilnega ocenjevanja nasprotnika.

Do sedaj smo ugotovili, da je bila končna ocena na osnovi ekspertnega modela po potencialnem drevesu uspešnosti pri vseh treh kriterijih statistično značilna (tabela 1). Večina pojasnjene variance uspešnosti na končnem nivoju drevesa uspešnosti je posledica motoričnih sposobnosti tekmovalcev, medtem ko sta morfologija in psihologija prispevali mnogo manjši del h končni uspešnosti. Opisani rezultati so po drugi strani tudi posledica ponderiranja podprostorov uspešnosti ekspertov za športno plezanje.

Zaključek
Vedno več mladih se odloča za športno plezanje in vedno več plezalcev stremi k izboljšanju svojih sposobnosti, zato so tudi redno podvrženi trenažnemu procesu. Poleg strokovnega dela v praksi bo potrebno tudi poglobljeno znanstveno-raziskovalno delo, ki bo prakso lahko pripeljalo do večjih uspehov, predvsem na področju tekmovalnega plezanja.

Na osnovi dosedanjih raziskav smo izdelali model uspešnosti v športnem plezanju, ki ga sestavljajo morfološke, motorične in psihološke spremenljivke. Vse te spremenljivke smo razvrstili v ustrezno hierarhično drevo ter z oblikovanjem uteži in tipa funkcije koristnosti določili bazo znanja za ekspertni sistem, s pomočjo katerega smo izračunali potencialno uspešnost posameznika. Na osnovi vzorca 14 slovenskih športnih plezalcev iz članskih in mladinskih kategorij smo ugotovili, da s pomočjo ekspertnega sistema (hevristični pristop) pojasnimo 40% celotne variance uspešnosti pri plezanju na tekmovanjih (r=-.635), 57% variance uspešnosti pri plezanju z rdečo piko (r=.757) in 40% variance uspešnosti pri plezanju na pogled (r=.633). S pomočjo raziskave smo tudi ugotovili, da je visoka povezanost posledica predvsem vpliva motoričnega prostora na končno uspešnost, medtem ko sta morfološki in psihološki prostor prispevala dosti manjši delež k celotni pojasnjeni varianci.
S pomočjo postavljenega modela lahko ovrednotimo zajete dimenzije, ki vplivajo na uspešnost pri športnem plezanju za vsakega tekmovalca posebej (tabela 1 – tekmovalec A). Takšen model nam omogoča odkrivanje pomanjkljivosti in prednosti, ki jih ima vsak posameznik. Na osnovi te informacije lahko oblikujemo nadaljnji trenažni proces tako, da je usmerjen k odpravljanju omenjenih pomanjkljivosti in čim bolj učinkovitem izkoriščanju prednosti, ki jih ima vsak posameznik, oz. k nadaljnjem razvoju le-teh.

Omenjena raziskava je prav gotovo prispevala k teoriji uspešnosti pri športnem plezanju, vendar bo potrebno v prihodnosti še marsikaj postoriti. Izboljšati bo potrebno RPMU na osnovi že ugotovljenih pomanjkljivosti in oblikovati bazo znanja predvsem na tistih sestavinah, ki čimbolj celostno oblikujejo osebnost športnika in hkrati pomembno vplivajo na njegovo uspešnost. Kasnejše raziskave (Ulaga, 2001) so pokazale, da metoda določanja uteži, kakršno smo uporabili v tej raziskavi (metoda odvisnega določanja uteži) ni najboljša, saj se na ta način izgublja avtohtoni prispevek posameznih spremenljivk, zato bi bilo bolje uporabiti metodo neodvisnega določanja uteži, kjer za vsako spremenljivko posebej določimo njeno pomembnost, ne glede na predhodne spremenljivke.

Viri in literatura

1. Bohanec, M., Gyergyek L., Rajkovič V. (1988). Večparametersko odločanje, podprto z lupino ekspertnega sistema. Elektrotehniški Vestnik, Ljubljana, 3-4 (55), 189-198.
2. Dolenec, A. (1993). Pomen razvoja gibljivosti za optimalno izvedbo plezalne tehnike. Diplomska naloga, Fakulteta za šport, Ljubljana.
3. Grant, S., Hynes V., Whittaker A., Aitchison T. (1996). Anthropometric, strength, endurance and flexibility characteristics of elite and recreational climbers. Journal of Sports Sciences, 14 (4), 301-309.
4. Hoffmann, M. (1999). Power oder was? (Leistungsdiagnostik mit dem Power-Index). Rotpunkt, 3, 58-61.
5. Jošt, B. (1998). How to succeed in sport and school?. v III. International Symposium - Sport of the Young (Proceeding) (str. 13-36), Bled – Slovenija.
6. Leskošek, B. (1992). Športno plezanje. V J. Šturm (Ur.). Izbor in usmerjanje otrok v športne panoge na podlagi ekspertnega modeliranja (str. 179-180). Fakulteta za šport, Ljubljana.
7. Leskošek, B. (1994). SPEX [Računalniški program]. Ljubljana: Fakulteta za šport.
8. Leskošek, B. (2000). SMMS [Računalniški program]. Ljubljana: Fakulteta za šport.
9. Rajkovič, V.(1987). Večparameterski odločitveni postopek, ki temelji na metodah kibernetike in umetne inteligence. Disertacija, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana.
10. Rajkovič, V. Bohanec M., Leskošek B., Šturm J. (1990). An expert system for advising children in choosing sports. Šport mladih, IV. kongres športnih pedagogov Jugoslavije in I. mednarodni simpozij (zbornik referatov), Ljubljana - Bled, 641-646.
11. Tušak, M. (1995). Ekspertni model psihičnih značilnosti smučarskega skakalca. V V. Kapus, B. Jošt (Ur), Računalniško podprt sistem začetnega izbora in usmerjanja otrok v športne panoge in evalvacija modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja (str. 320-353). Fakulteta za šport, Ljubljana.
12. Ulaga, M. (1994). Odvisnost sile potega od pokrčenosti roke. Diplomska naloga, Fakulteta za šport. Ljubljana.
13. Ulaga, M. (1999). Povezanost morfoloških, motoričnih in psiholoških dimenzij z uspešnostjo v športnem plezanju. Magistrska naloga, Fakulteta za šport. Ljubljana.
14. Ulaga, M. (2001). Analiza srukture in povezanosti izbranih potencialnih dimenzij modela uspešnosti športnikov s pomočjo ekspertnega sistema »Sport Manager«. Disertacija, Fakulteta za šport. Ljubljana.
15. Viviani, F., Calderan M. (1991). The somatotype in a group of »top« free –climbers. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 31 (4), 581-586.
16. Watts, P.B., Martin D.T., Durtschi S. (1993). Anthropometric profiles of elite male and female competitive sport rock climbers. Journal of sports sciences, 11 (2), 113-117.