Pogledi - Tomo Virk: Pavle Kozjek idr.: Življenje alpinista. Zbral in uredil Marjan Žiberna, urednik fotografije Urban Golob, fotografije Pavle Kozjek idr. Didakta, Radovljica 2009, 278 str., 39,90 €
Knjige alpinistov, ki so popisovali svoja plezalna doživetja, so bile že od nekdaj vir navdiha za mlade gorniške nadobudneže in vse, ki jim je zahajanje v gore ljubo. Vsaj od Zaplotnikove Poti naprej pa se dogaja, da nekatere prevzemajo tudi dosti večji krog bralcev. Te uspešnice bi se dale takole na grobo deliti v dva tipa: dela, ki prevzamejo ne le z značilno alpinistično tematiko, temveč obenem tudi z literarnimi odlikami ali z miselno, duhovno, filozofsko globino, in na drugi strani dela, ki predvsem poveličujejo z nadčloveškimi napori priborjene, medijsko svetovno odmevne dosežke in so v zadnji posledici sklepno dejanje komercialne medijske kampanje.
Kozjeku je tragična smrt preprečila, da bi sam - podobno kot precejšnji del slovenskih vrhunskih alpinistov (ne pa vsi) - svoje alpinistično delovanje zaokrožil v knjigo. To je storila roka urednika (oziroma urednikov), in nastal je nekakšen zbornik Kozjekovih v raznih medijih objavljenih člankov s temo najodmevnejših vzponov, alpinističnih kolumn in odličnih fotografij, ki jih dopolnjujejo priložnostni zapisi nekaterih Kozjekovih alpinističnih sopotnikov, na priloženem devedeju pa še nekaj krajših filmov. Hommage velikemu alpinistu torej (preprosti naslov knjige povsem ustreza) in vsaj na prvi pogled morda knjiga, ki se prej približuje drugemu omenjenemu tipu kot prvemu.
A nas prebiranje prijetno preseneti. Kozjekova poročila o velikih, svetovno odmevnih dosežkih v stenah niso pisana s težnjo po poveličevanju lastne izjemnosti in pomembnosti, temveč razkrivajo tisti žlahtni tip alpinista, ki ga je že Henrik Tuma označil za etičnega. Seveda, alpinistični potopisi ali reportaže so že po svoji naravi taki, da je v njih tudi marsikaj dokumentarnega; v tem se med seboj ujemajo. Razlikujejo se glede tega, v katero smer dokumentarnost nadgradijo. Nekatere literarna nadarjenost usmeri v izrazito estetsko obdelavo (Zaplotnik, Tomazin, Romih), druge v bolj filozofsko ali duhovno (Lenarčič, Tomazin), spet druge v poveličevanje športnega dosežka, prek pripovedi nekaterih pa se razkrivajo predvsem etične razsežnosti alpinističnega delovanja in doživljanja. V to zadnjo kategorijo sodijo Kozjekovi zapisi. Kažejo vsestranskega, uravnoteženega, premišljenega alpinista, ki je zavestno udeležen pri vseh plateh te dejavnosti: športni, estetski, spoznavni, etični, a se bržkone najlaže identificira s to zadnjo. Sklepni del knjige, kjer so ponatisnjene Kozjekove alpinistične kolumne, pomeni še eno prijetno presenečenje. Vidi se, da jih je pisal - kot o avtorju nekje pravi Dušan Jelinčič - »literarni maratonec«, človek, ki je na odpravah prebiral knjige, kot so Bratje Karamazovi, in ki se pred težko odločitvijo v ključnem delu stene, ko »sonce z vso močjo žge skozi redke meglice in lepljivi pot teče v oči«, spomni - Camusevega Tujca. Kažejo nekoga, ki mu literarni ritem ni tuj in ki premore intelektualno samodistanco, zmožnost pogleda iz več zornih kotov in dobršno mero humorja. Kolumna Sekret, nekakšen biser tega drugega dela, utegne bralca zaradi teme, duhovite obdelave in inteligentne poante celo spomniti na tematsko soroden Žižkov zapis.
Knjigo je torej vsekakor vredno vzeti v roke.
Kozjekove članke primerno dopolnjujejo zapisi nekaterih soplezalcev (skoraj vsi so dobri; le pri enem ali dveh se zazdi, da je zapisovalec morda začutil, da njegova navzočnost v druščini uglednih alpinistov ni čisto samoumevna, in je pisanje, sicer namenjeno Kozjeku, zabelil še z nekoliko odvečnim popisom svojih lastnih alpinističnih odlik). Prav v njih celo najdemo (v besedah Mihe Lamprehta) nemara najustreznejšo formulacijo za celoto življenja tega alpinista: igranje po »strunah biti v ekstatični odprtosti biti«.
Tomo Virk