Drago Kavnik: Resne priprave za sam vrh, so se začele z zajtrkom ob dveh po polnoči, nam ni izbil iz glave niti rahel sneg …
Elbrus 2005
Od 22. do 29. aprila 2005 je bila na poti v Rusijo, bolje rečeno, na Elbrus v Kavkazu, skupina vrha željnih optimistov. To pa dobesedno, saj je vremenska napoved za območje Mineralnih vod, kjer je letališče, bila taka: dež, dež, nevihta, dež… že za štirinajst dni vnaprej! Po nastanitvi v planinski koči na višini 2300 metrov se je vremenarjem še bolj smejalo, ker so prisotni povratniki neuspelega pristopa na vrh Elbrusa samo še potrjevali nemogoče razmere, ki so se spremenile v: sneg, sneg, led, megla…, če ne bil imeli GPS, sploh ne bi mogli ne gor ne dol, itd…
Večni optimist Dušan se je samo smehljal. Od kod njegovo zaupanje v lepo vreme nam še danes ni jasno, ko pa je dobival vremensko napoved samo do višine 3800 metrov. Pa vendar:
Prva aklimatizacijska tura na 3500 m visok Čeget, se je začela s sneženjem do 2500 metrov, nato do vrha z meglo in soncem ter končala v prijetno sončnem popoldnevu ob dobrem kosilu in pivu.
Druga aklimatizacijska tura na 4100 m visok Prijut 11 (Diesel koča) se je nadaljevala kar z celonočnim dežjem in celodnevnim sneženjem. Vse do povratka, ko se je ponovil včerajšnji popoldan – s soncem in dobrim kosilom.
Tretji dan se sploh ni nadaljeval drugače kot s spoznanjem, da bomo naredili premik do »sodčkov« na višini 3750 m v globokem snegu (do 10 cm ga je zapadlo čez noč že v »dolini«, na višini 2350 m). Tokrat nam je pomagala tehnika s prevozom: na višino 3500 m z žičnico, nato do bodočih prenočišč na višini 3750 metrov s teptalnikom. Edini dan, ko smo se vdali v usodo in uživali v opazovanju vedno višje snežne odeje, ki ni obetala kaj drugega kot težave. Toda optimist Dušan nam je dajal neverjetno vzpodbudo. Na 3800 metrov bo lepo! Po njegovih informacijah.
Tretja aklimatizacijska tura na višino 4650 metrov (pod vznožje Pastukhovih skal) se je začela z globokimi vzdihi. Iz dveh razlogov. Resnično je bilo zavidati šestim udeležencem s turnimi smučmi, ki so uživali v prijetnem sledenju Vladimiru, ruskemu vodniku s krpljami na nogah, medtem ko smo »pešci« gazili globok sneg do kolen, je bil prvi, drugi pa zaradi vedno večjega primanjkljaja zraka. Pri tem je prišlo celo do majhnega »upora«, ki pa ga je odgovorni »Rus« profesionalno zgladil. Mi, pešci, pa smo gazili naslednjh pet ur gor in dve uri dol. Neusmiljeno. Pa smo vsaj pridobivali na kondiciji…
Resne priprave za sam vrh Elbrusa v zgodnjih jutranjih urah 27. aprila 2005, začele so se z zajtrkom ob dveh po polnoči, nam ni izbil iz glave niti rahel sneg, kaj pa bi drugega pričakovali na tej višini in ob taki vremenski napovedi, kaj šele slaba volja po neprespani noči (saj spanja sploh ni bilo!). S teptalnikom do višine 4650 metrov, kamor smo prejšnji dan hodili pet ur (snežilo je, normalno, temperatura minus 5,5 º C, brez vetra, uh, dober občutek…), nato pa ob četrti uri začetek pohoda proti vrhu. Temperatura je vztrajno padala na minus 12 º C in se ustalila vse do višine 5380 metrov, kjer nas je že grelo sonce. Po šestih urah in pol smo se na sedlu odločali kdo bo šel na vrh, kdo nazaj. Trije so se odločili za povratek, z njimi pa sta šla še Dušan in Karina, dodatna ruska pomoč k vodenju za tak primer. Z vodnikom Alikom in Vladimirom nas je šest nadaljevalo neskončno, nikdar minljivo prečenje pobočja zahodnega vrha Elbrusa, nato pa po poti še daljšega vršnega platoja. Ob 12.45 smo se objeli in si stisnili roke v znak hvaležnosti, da nam je 5642 metrov visoki Elbrus dovolil stopiti na njegovo teme. Kljub neizmerno slabi vremenski napovedi! Temperatura je bila minus 2,5 º C, rahel vetrič, visoka oblačnost, kar pomeni brez razgleda, vendar lepo, sončno! Na poti navzdol nas je na višini 4100 metrov spet zajela megla, in kaj drugega, kot padajoči sneg! Vendar, tokrat brez panike, uspeli smo!
Drugi dan je bil čudovit! Sonce je vzšlo ob šesti uri in večni optimist Dušan nas je vrgel iz globokega spanca, da ga moramo pogledati! Sončni vzhod namreč! In smo letali, malo na WC, malo na sonce, malo fotografirat, malo – pa še v posteljo, kjer smo skupaj podoživljali včerajšnji vzpon. Takšen je bil tudi povratek v dolino, dokler nas zvečer, ko smo pospravili opremo in se odpeljali na letališče, ni ponovno pomočil – dež… Pa naj še kdo reče, da nekateri niso bili optimisti!
Sam nisem sodil mednje, vendar:
- letošnje odprave na Elbrus se je udeležilo deset gornikov.
- opravili smo vse planirane aklimatizacijske ture (vsi udeleženci) in pristop na vrh 5642 metrov visokega Elbrusa (šest udeležencev in dva vodnika).
- pred našim prihodom so poskušali priti na vrh še štirje slovenski gorniki, ki pa so imeli zelo slabe pogoje: led, veter, megla… Pri vzponu in spustu so si pomagali z GPS, dosegli so višino 5300 metrov.
- pričakovali smo mnogo težje (ledne) razmere, zato smo bili tudi opremljeni za morebitno varovanje s pomočjo vrvi. Navezali smo se »teoretično« le na zadnjem delu poti proti vrhu, ker pogoji (ali je ali ni led) niso bili znani.
- smučalo je šest udeležencev, na aklimatizacijskih turah vsi, dva do sedla in nazaj, ostali od vznožja Pastuhovih skal. Odlične razmere za hojo in smuko nam je omogočil prav sneg, katerega smo se predvsem »pešci« bali! Zato je bilo kar nekaj obžalovanja, ker nista šla na vrh oba s smučmi, ki sta utrdila pot in smer vsej množici tisti dan vrha željnih Avstrijcem, Francozom, Rusom,….
Pa še nekaj dobronamernih nasvetov:
- vsaj pod Elbrus naj vzamejo s seboj smuči tisti, ki turno smučajo! Kako proti vrhu, se bodo odločali v trenutnih pogojih. Ti so lahko presenetljivi! Tokrat je bila smuka odlična!
- dobrodošle so krplje za primer novo zapadlega snega.
- razmere za pogorje Kavkaz, posebno območje Elbrusa, so izredno spremenljive. Vodniki se najbolj bojijo megle, predvsem za večje skupine. Če je vreme nestabilno, se v enem mesecu, enem tednu ali v dveh do treh dneh, popolnoma spremenijo. Pred nami - nemogoče, nam je uspelo kljub slabim vremenskim napovedim in tudi dejansko še vsakodnevnim trenutnim spremembam! Kaj reči drugega kot, biti pripravljen na vse pogoje!
- koncem marca, in celo zimsko obdobje, so bile na pobočju Elbrusa razmere izredno tvegane (opombe veljajo za dobro pripravljene udeležence, o početjih šolanih alpinistov in smučarjev v tem prispevku ni govora). Temperatura je padla do minus 40 º C, veter je bil strahovit, ledene strmine pri Pastuhovih skalah pa so terjale življenje Španca na povratku z vrha. Norvežana sta zdrsnila, eden je pomrznil, pri sestopu z vrha proti sedlu, itd….
- na to pot naj gredo dobro pripravljeni gorniki z večletnimi izkušnjami. Tisti, ki menijo, da jih je organizator dolžan s svojimi vodniki pestovati, naj ostanejo doma! Plačilo udeležbe ne daje garancije za psihofizično pripravljenost posameznika. Vrh si mora vsak udeleženec prislužiti, včasih tudi z dolgoletnim treningom in izkušnjami.
Ljudje, ki so nam pomagali, čeprav za plačilo, so izredni. Dobri. Drugače si ni mogoče razlagati skrbne kuharice, ki nas je pred odhodom blagoslovila. Ni ji bilo potrebno, vendar jo je skrbelo za nas. Ali je mogoče reči drugega kot hvala njej in vsem, ki so skrbeli za našo desetino!
Drago Kavnik