Martina Čufar: Nico je imel letos dopust ravno v času najhujše gužve …
Novi projekti
... prve dva tedna v avgustu. Zato nismo šli na morje, niti v Verdon (vsa prenočišča zasedena že nekaj mesecev prej!) temveč v malo vasico v masivu Les Ecrins, Pelvoux.
Imeli smo se super, veliko so plavali v bližnjih jezerih in bazenu sto metrov od apartmaja, Tommy je kolesaril na poligonu, plezal po via ferrati, se vozil s sedežnico in nekaj malega hodil … to ni njegova priljubljena aktivnost. Z Nicotom sva seveda plezala v okoliških plezališčih, kar brez varuške, babice Nathalie seveda ne bi šlo. Ponavadi sva šla popoldne, ko sta Paco in Tommy malo spala, za ene tri ure na hitro splezat tri, štiri smerce.
Nico je v novem vodničku Ailefroida že pred meseci ugledal smer Asproman (7c, 6b+, 8a, 7b+, 7c+, 7a+, 7c+, 7b+), narejena pred dvemi leti in še neponovljena. Najtežjega raztežaja še nihče ni preplezal. To ga je zelo motiviralo, jaz pa nisem niti upala misliti na to, saje se mi je tako dolga smer v kratkem času, ki ga imava na razpolago zdel prevelik projekt. En dan sva šla tako pogledat najtežji, tretji raztežaj in videla, da bo trd oreh; zelo majhni grifi, precej narazen, stopov le za okras … A sva še tisti dan našla vsak svojo metodo za zadnjih 15 gibov … le to, kako vpeti komplete nama ni bilo jasno.
Naslednjič sva šla pogledat še malo dlje, do konca petega reztežaja, ki mi ga je uspelo posajtat (7c+), potem pa je kazalo na nevihto in sva hitro pobegnila, saj je smer v ozki soteski; z nevihtami v granitu pa nimava najlepših izkušenj, saj se stene lahko naenkrat spremenijo v slapove!
Zadnji dan pred odhodom domov, je Nathalie pazila otroke malo dlje, od 10ih do 18 30. Malo se je ustavilo na ključnem raztežaju, rabila sva vsak po tri poskuse, da sva ga preplezala, tako da sva izgubila kar nekaj časa in energije. Nato sva šibala naprej proti vrhu. Predzadnji raztežaj 7c+ mi ni uspel na pogled, na ključnem mestu ni bilo nič sledov magnezija, pa še malo prahu, tako da nisem vedela kam moram. Sem malo spucala in označila grifke za Nicota, a tudi njemu ni šlo; manjkalu mu je čisto malo, saj se je šalce dotaknil! Škoda! Vedela sva, da če se hočeva vrniti do časa za piknik, na katerga je čakal Tommy, ne moreva narediti še enega poskusa. Splezala sva še zadnji raztežaj, lepo previsno poč 7b+ in odabzajlala dol. Z malo grenkim priokusom, saj nama je do prve proste ponovitve zmanjkalo le malo časa.
Naslednji dan je šel v smer z najinimi namigi lokalec Yann Ghesquiers. Bila sva gotova, da bo vse preplezal na pogled. A izkazalo se je, daje smer res zasoljena, saj tudi njemu v enem dnevu ni uspelo preplezati vsega. Zataknilo se mu je v 8a (po moje 8a+) in zadnjem 7c+ … Prva prosta ponovitev je tako še čakala.
Ko je Nathalie videla, da sva nestrpna, se je sama predlagala za misijo, da oba fanta pazi eno noč in en dan. Meni je bilo malo težko, saj Paco še vedno ne prespi noči brez dojenja … Pripravila sem zaloge mleka in upala, da bo priden, da bo Nathalie naspana! V sredo zvečer sva jih dostavila babici in se odpeljala v Ailefroide ter prespala v Kangooju. Meni je po 8,5 mesecih noč brez bujenja zelo dobro dela, Paco je pa pri Nathalie tudi čudežno prespal celo noč! Ko sva prišla pod steno, sva se malo ustrašila, da bo smer mokra, saj je bilo veliko črnih mest. A razen nekaj grifov v prvem raztežaju je bilo vse suho. Meni je šlo kot po maslu, najtežji raztežaj sem preplezala v prvem poskusu in s tem spravila Nicota pod pritisk…a je v drugem poskusu tudi njemu šlo! (oba sva ta raztežaj splezala naprej). Do vrha je šlo potem vse super, v prvem poskusu za oba!
Kaj bi si človek želel lepšega!
...09.2015: Novi projekti
Po poškodbi krožne vezi mi je uspelo počivati slabih 14 dni. Bila sem pridna, hodila na terapijo z laserjem, masirala z ledom, hodila po okoliških hribih, en dan šla kot turist na Aiguille du midi (nisem bila že skoraj dve leti gor). Če ni preveč gužve in je jasno, je res pravljično lepo tam gor. Ravno ta turistični obisk, me je toliko premamil, da sem predčasno prekinila počitek in šla naslednji dan s prijateljico splezat najlažjo smer v južni steni Aiguille du Midija – La Rebuffat (200 m, 6a max). Res sem že premočno pogrešala granit in plezanje s »frendi« na pasu!
Ker je bil prst »priden« sem nadaljevala z lahkimi klasikami, kot La Kohlman (6c, 160 m), Monsieur de Masmaeker (7b, 180 m) … No pri slednji prst zaradi kajlanja v počeh ni bil več tako zadovoljen, a sem zamenjala filozofijo, in si rekla, da je pač treba plezat, da bo minilo.
Ponovila sem tudi vse smeri na frende v steni Breventa, med drugimi Premier de corvee (7a, 180 m) z Nastjo Davidovo.
Ker je Nico stalno hodil v svoj novoodkriti biser – plezališče Ventilator – sem šla seveda z njim. Za moj prst ni bilo prav nič idealno, saj je najlažja smer Paco (8a). Zato sem si dala malo drugačen projekt. Navrtala sem svojo prvo smer, 40 metrov dolgo 7b+.
Zagotovo ni najlažja smet za začetek vrtanja, ker je kar precej previsna. Me je vse bolelo! A po dveh dneh vrtanja in malo limanja ključnega oprimka s SIKO, smo dobili vsaj eno ogrevalno smer.
Nico in Fabien (Dugit) sta navrtala že šest smeri … nobena ni lažja od 8b, ena ja po besedah Cedrica Lachata vsaj 9a … tako da projektov ne bo zmanjkalo!
Trenutno se matram v Je bourrine donc je suis, zelo fizično naporni 8b, eni redkih, kjer sem uspela najti kombinacije gibov do vrha. (V ostalih me zaenkrat ustavlja »premajhnost« … no Janja Garnbret bi gotovo našla kako rešitev … a veliko vmesnih oprimkov v skali podovbni granitu ni.) Malo več treninga in popolnoma zdrav prst pa bo!
Vesela sem bila, da je smer Paco preplezala tudi Maja Vidmar, ki je plezališče obiskala skupaj z Patxiem Usobiago. Slednji je na pogled preplezal Paca in Supermana (8b).
Zadnje dni smo s Franciscom Tarantom naredili tudi nekaj lepih slikc, ki bodo mogoče motivirale še več plezalcev za eno urno zoprno hojo do sektorja. Na srečo je veliko borovnic na poti!
...06.2015: Paco in natrgana krožna vez = G-L, 22.06.2015
...05.2015: Verdon in Slovenija = G-L, 29.05.2015