ŠAO Velenje - Mijo Kovačevič: ... Odpravljamo se raziskovat stene ob Križevniku, pravzaprav malce naprej proti Glavam v Poljskih devicah. Pokončen teren, ki je zaenkrat neznanka vsem trem.
Dostop je dolg kot jara kača. Sicer se po bolj in manj zahtevnem brezpotju uspešno prebijamo navzgor, pa vendar takole otovorjeni s kovačijo, v tem ni čutiti nekega užitka. Po nekaj urah smo končno dovolj visoko - tam kjer ni smiselno nadaljevati nenavezan. Stene se kar naenkrat postavijo pokonci in vrv mora iz nahrbtnika. Imeli smo v mislih plezanje ene od lahkih Barbkinih smeri, ampak kdo bi vedel ali smo sploh v pravem delu razsežnih sten Poljskih devic. Plezamo, varujemo, ugotavljamo in iščemo prehode, predvsem pa uživamo v prekrasnih razgledih pod nami. Doma smo po fotografijah ugotovili, da smo plezali med drugo in tretjo glavo. Nič hudega če nismo v pravi smeri, mestoma je bila zahtevnost drugačna od pričakovane, bo pač ena čisto po naše. V dveh urah zlezemo skoraj do vrha. Pravzaprav je vrh sten tik nad nami, le nekaj deset višincev nas loči do izstopa.
A kaj ko je na tistem mestu bil podor in manjka del stene. V bližini manjkajočega prehoda je postavljena konkretna navpično zavita zajeda za katero vemo, da ji takole v gojzarjih nismo dorasli. Tuhtamo in se s težkim srcem raje odločimo za povratek.
Povratek sredi stene, ki pomeni spuste po vrvi a ne po smeri vijugastega vzpona, ampak naravnost navzdol čez neznan teren. V nekaj urah smo spet ob žlebu na okoli 1480 m, kjer smo zjutraj prišli gor. V upanju na boljši sestop začnemo slediti lovski stezici, katera preči tik pod ostenjem na vzhod. Spuščamo se, vzpenjamo, pa ponovno malo spuščamo, v resnici smo še vedno hudo visoko. Ker je večer tu, moramo čim prej najti prehod v dolino. Težava pa je, da so pod nami številni visoki, tudi strmi slapovi v katere bi bilo nespametno spustiti se. Poleg tega, da boš tam zagotovo moker, da v naoljeni skali ni opore, klinov tam skoraj nimaš kam zabiti. Začnemo s spusti med rušjem, ki postajajo bolj in bolj tehnično zakomplicirani. Večinoma z nekimi začinjenimi prečnicami - odmikamo se od previsov in bežimo vstran od gladkih korit vode, kolikor je to pač mogoče ..
Po štirih urah bitke v spodnjem delu sten, skupno 20-ih raztežajih spustov, porabljenimi skoraj vsemi klini (tudi skritimi rezervami!), porabljenimi vsemi pomožnimi vrvicami, z napol prebito glavno vrvjo pristanemo nekaj minut po pol noči srečno v položnem koritu Robanovega kota.
Enaindvajset ur je za mano kar sem šel od doma, signal na GSM omrežju naraste toliko, da lahko sporočimo svojcem in prijateljem, da je z nami vse vredu. Stiski rok in kljub utrujenosti zadovoljni pogledi. Niti besede niso bile potrebne, vsak je natančno vedel kaj čuti soplezalec. Za las se je izšlo, ostalo nam je "materiala" samo še za en raztežaj spusta. Vidno "obdelani" v trdi temi stopicamo proti avtu, pa vendar zelo zadovoljni, da smo današnjo magistersko nalogo v resnem terenu rešili suvereno in varno, na najboljši možen način. Bogatejši za konkretne izkušnje ki jih ne more dati nobena druga šola, se v zavetju teme prebujajočega se jutra odpeljemo proti domu.
Morda za konec še zanimivost. Pod težjim delom stene sta nas dvakrat prišla pogledat samica in kakšen dan star mladiček. Zato smo našo smer poimenovali "Smer mladih gamsov". Ponovitve adrenalinskega sestopa pa raje odsvetujemo, saj zahteva krepko več kot samo golo znanje in opremo ...
Pavli, Stane in Mijo
S51KQ climbing - 08.06.2012
Poljske device KSA