Freeapproved - Anže Čokl: Točno teden dni nazaj smo s Tino Di Batisto in Tomažem Jakofčičem splezali Direktno smer v Špiku.
Ni šlo za čisto navaden vzpon, saj je bilo naše plezanje namenjeno snemanju za novi dokumetarni film - Dokumentarni portret Mire Marko Debelak, ki nastaja v produkciji Studia Virc za TV SLO.
V sredo zvečer po službi smo krenili do zgledno urejenega bivaka pod Špikom. Z izjemo nekaj tečnih polhov in par dolgih strigel, ki so pretile predvsem moji (pre)burni domišljiji, je noč minila mirno. Zarana smo krenili proti steni, seveda z mnogimi postanki za snemanje, kar je bila praksa tudi v steni. Vzpon na zeleno glavo je bil še kar zimsko obarvan, ker je snega res veliko. Do Dibonovih polic pa smo se nekajkrat konkretno prestrašili žvižgajočega kamenja z višav. Ko smo že mislili, da bo ropot ponehal, je veliko snežišče, ki se topi v zgornjih nadstropjih stene, poslalo še nekaj plazov kamenja mimo naših glav. S Tino, ki sva v enem takih skalnih "nalivov" stala na stojišču, sva se sočasno zarinila v edino razpoko in se delala, da sta čeladi večji od najinih teles. Vsaj želela sva si verjeti, da je tako. Na splošno je bilo namreč v smeri po dolgi zimi še kar precej razmajanega skalovja, raztežaji v zajedi s ta lepšimi ocenami pa so bili mokri. Tam smo se tudi razvezali in plezanje ponovili, da smo ujeli dodatne snemalne kote.
V detajlu smeri je taleča se snežnica prijetno tekla za rokav in pri komolcu prefiltrirana čez flis odtekala nazaj ven. Flis je deloval kot čajna vrečka in zadržal nekaj peska. Bilo je osvežujoče, ampak za potrebe snemanja in filma so nam razmere in vreme dobro služili. Na vrhu nas je pričakala podporna ekipa vojske Freeapproved, do koder smo od štarta pri bivaku potrebovali 8 ur in 50 minut. Malo proti pričakovanju sicer, ko sem že mislil, da bodo obračali odojka, so se fantje poslužili sončenja. Ampak, ko se dela se dela in hitro so pristopili k zaključnim kadrom prihoda Di-Jakofčičev na vrh. Do poznega popoldneva smo odkljukali vse želje režiserja Žige in scenarista Boštjana, tako da sta se Tina in Jaka lahko vrnila v dolino. Posnel sem še sestop v globino in sence ter si zavriskali v slovo.
Naša ekipa je ostala na vrhu, kjer smo tudi prenočili, posneli še sončne zahode, zvezde in ostalo nebesno aktivnost. Ker je luna že sredi noči zašla, je bila noč temna in nebo polno zvezd. Veličastno ko hudič! Ob 6 uri smo se odpravili v dolino in kar 550 višinskih metrov smučali po idealnem pomladanskem snegu ter si tako sicer pasje dolg sestop skozi Kačji graben vsaj malo olajšali … Tako kot Mira Marko Debelak smo poldrugo uro poslušali šumenje Pišnice, sanjali o osvežitvi in ohladitvi ...
Hvala Tini in Jakatu za dobro igro, družbo in pležo ter seveda zvestim pomagačem, brez katerih ne bi naredili, kar smo! Zdaj se pa že veselimo premiere!
Anže Čokl