PS Bazovica - Darko Mohar: Nenavadni izlet po nenavadnih kvarnerskih otokih - spet smo povezali hribe in morje
Hribi in morje, belo in modro, dva otoka eden zraven drugega, krvava in težka zgodovina iz katere se kot vedno nihče ničesar ne nauči.
Toliko kontrastov, toliko razlogov da se obiščeta Goli otok in Grgur.
Kot pravi stari latinski rek „Nomen est omen“: ime je znak. Goli otok je res popolnoma gol. Živa drevesa lahko naštejemo na prste ene roke. Še tista, posajena v otoški zaporski preteklosti, so v glavnem brez človeka umrla. In tudi pod tistimi, ki kljubujejo burji, vročini in soncu, se težko najde zaščita, odrešilna senca ali zavetje pred vetrom. Goli otok je kamnita, zelo okrasela plošča, ki se počasi vzpenja proti severovzhodu, kjer se v kratkem skoku povzpne do 227 metrov visoke Glavine, njegovega najvišjega vrha. Takoj po tej vzpetini skoraj navpično pade v morje do globine preko sto metrov, ene od treh največjih globin na Severnem Jadranu.
Sosednji, niti dve milji oddaljeni Grgur, je čisto nasprotje Golemu. Zelen, poraščen z gosto makijo, kopast, z nekaj lepimi dolinicami, je pravi mediteranski otok. Smil in žajbelj rastejo po vsemu otoku in dišijo, omamno dišijo.
Kot da bi starejši brat Goli nase ssprejel orkanske udarce senjske in velebitske burje in se žrtvoval, da mlajši brat Grgur živi lepše življenje.
Baje je na Golem otoku že za časa prve svetovne vojne bilo taborišče za ruske ujetnike. Nekaj podobnega Vršiču, le da o taborišču na Golem otoku ni nič znanega. Po Drugi svetovni vojni je leta 1948 sledila resolucija Informbiroja, ki je spremenila usodo takratnje Jugoslavije in tudi velikega števila njenih državljanov. Več tisoč ljudi je končalo na prevzgoji v taborišču na Golem otoku, prvih nekaj več kot tisoč ljudi je bilo pripeljano in vrženo na skale julija 1949. leta. V začetku so bile na Golem otoku tudi ženske, kasneje je za njih odprt zapor na Grgurju. Zapori na Golem so bili opuščeni leta 1988, na Grgurju nekoliko prej, v šestdesetih letih. Po 1956. letu je na služenje zaporne kazni prihajalo vse več kriminalcev, število političnih zapornikov se je počasi redčilo. Zgodbe o nizkotnih 'vzgojnih' postopkih stražarjev živijo še danes. Na Golem je po uradni statistiki umrlo več kot 450 ljudi, kje so bili pokopani pa se še dandanes ne ve.
Planinski obisk oba otoka doživita redko. Čeprav planinec na Golemu otoku še lahko opazi nekaj obledelih markacij, ki ga popeljejo na cesto, ki pelje na vzhodni del otoka oz. pravzaprav ne pelje nikamor. Prav ste prebrali – cesto, široko več kot šest metrov, zgrajeno po vseh pravilih gradnje cest. Zgrajena je bila z rokami zapornikov. Razen tega, da so močne burje razpihale z nje drobir, tako da za luksuzna vozila ni več prevozna. S ceste, pri narisani v črno obarvani peterokraki zvezdi, proti vrhu pelje široka steza, ki je tudi očiščena od vsakršnega kamenja. Zgolj na vršni strmini so na nekaj mestih na sredini poti zrasli zelo bodeči grmi, ki se jih je moramo izmikati, če ne želimo videti krvi na svojih rokah.
Na vrhu je ogromen bunker in v vršni greben vkopan rov. Razgled je lep – beli kamen, temno modro morje, na kopnem je vasica Lukovo Otočko ob morju, visoko nad nami pa velebitski vrhovi – Vučjak, Zavišanska kosa, Zavižan ... Proti jugu in zahodu se razlega Velebitski kanal, Rab z Kamenjakom, Grgur in v daljavi Cres.
Pristop na Standardac, 225 metrov visok najvišji vrh Grgurja, ni dobro speljan. Potrebno je iti čez kar nekaj brezpotij, skozi ne preveč gosti brin.
Vrh je široka raven, tako da tudi razgled ni tako enkraten kot na Golem. A če se planinec odloči za nadaljevanje hoje po brezpotju proti vzhodu, bo po kratkemu času prispel na severovzhodne grebene, s katerih ta otok pada v morske globine.
Tu se odpre krasen razgled proti Prviću, Krku in Baški, nekoliko skriti za Senjskimi vrati. Dalje spust proti luki in pristanišču po starih stražarskih, sicer malce poraščenih stezah, skozi prekrasno dolinico z veliko cvetja. Na tem otoku se lahko tudi vidi kakšnega zajca, beloglavega jastreba ali celo jelena lopatarja. Težak vtis, ki na obiskovalca pustijo propadajoče zaporske in delovne stavbe na Golem otoku, in spoznanje, da je trpljenje ujetnikov na tem otoku bilo strašno, precej popravi otok Grgur, ki je zelen, topel, dišeč in avtohtono mediteranski.
Člani planinske skupine Bazovica ter njihovi prijatelji in gosti so pri obisku obeh otokov 7. maja 2016 imeli precej sreče. 
Najprej z vremenom, saj če bi pihala burja ali jugo, oziroma če bi deževalo, obiska otokov ne bi bilo mogoče izvesti. Veter je namreč tukaj vedno izredno močan in piha zelo pogosto.
Odpravili smo se iz Baške na Krku, ki verjento omogoča najkrajši pristop. Do Raba in Loparja na Rabu je dolga pot in zmes še prevoz s trajektom, iz mesta Krk pa je (pre)dolga vožnja z ladjo.
In, na koncu, romantična ladja „Mama Marija“, zgrajena že davno za prevoz morske mivke, potem v drugi svetovni vojni partizanska ladja ter na koncu preurejena za prevoz turistov, je s svojo posadko zelo dobro opravila nalogo. Za goste je bilo tudi pomembno, da je kogo (kuhar) na ladji bil v izvrstni formi.
Zapisal in fotografiral: Darko Mohar