AO Jesenice - Lidija Režek - Družijanič: Ko sem pred časom, nekoliko naveličana plezanja po vršiških smereh, prebirala Miheličeve Stene, mi je branje fokusiralo na Jubilejno smer (V, 500 m) v Dolgem hrbtu.
Glede na težavnost in dolžino se mi je zdela privlačna. Katarina, kateri sem jo predlagala, se je strinjala, da se jo ob priliki lotiva.
Začela sem poizvedovati po mnenjih o smeri, vendar kaj otipljivega, razen na spletu, nisem uspela pridobiti. Med ne prav številnimi opisateljevalci, ki so jo že plezali, je bilo moč razbrati navdušenje. Torej greva preverit.
In sva šli. V četrtek, 16. avgusta, sva se s Katarino zgodaj zjutraj, še v temi odpeljali na Jezersko, saj naju je čakal kar konkreten dostop do Jubilejne. Vmes sva se ustavili pri Kranjski koči na Ledinah, kjer nama je dal skrbnik dobro popotnico, češ »Danes bosta pa imeli lep dan.« Mislila sem si; dan bo že lep, le upam, da bova smer splezali v predvidenem času in sestopili pred večernimi napovedanimi nevihtami.
Še dobre pol ure od koče in bili sva pod smerjo. Ob snežni zaplati sem zagledala izgubljeno plezalko. Vzela sem jo s seboj, saj sem menila, da jo bo izgubitelj vesel, ko bo prebral oglas na Gore-ljudje.net. Do danes se ni javil še nihče.
Začetni raztežaj dvojk in trojk sva preplezali nenavezani. Vstop v prvi s petico ocenjen kamin je bil videti že konkreten in vedeli sva, da sedaj bo šlo pa zares. In je šlo. Tekoče, brez zapletov. Tudi oba previsa, ki popestrita začetni del smeri sva brez težav, sicer z žensko-mačjim stilom, kjer gibčnost nog in zvijanje teleščkov dodobra izkoristiva, pustili za sabo.
Počasi sva se že začeli spraševati, le kje je ta impozantna, izpostavljena prečnica. Še dobro se nisva zavedali in že sva bili pred njo. Začenši v desno je prvih nekaj metrov kar lepo plezljivih. Za robom buhteljna pa se žurka začne. Potrebna je esenca koncentracije, natančnost gibov, predvsem pa zaupanje vase in v svojega soplezalca. Prečnica je nabita s klini; mislim da jih je več kot dvanajst, tako da je dobro imeti s seboj dovolj kompletov. Sicer pa je celotna Jubilejna odlično opremljena s klini. Več kot kakšen rezervni metulj, ki bo morda prišel prav za psiho, dodatnih varoval v bistvu ne potrebuješ.
Ko sem za Katarino prečnico preplezala še sama, sem ugotovila, da je bila koncentracija tako močna, da sem enostavno pozabila na uživanje.
Težav je konec. Smer imaš praktično v žepu. Še cca. 200 m prehodnega vršnega skrotja in bili sva na vrhu. Po nekajminutni pavzi so se začele proti vrhovom zgrinjati meglice, na SZ pa je bilo videti že črno oblačnost. Pognali sva se po zavarovani plezalni poti po grebenu Dolgega hrbta, kjer so naju pričakali kozorogi. Cela čreda jih je bila; majhni, veliki, igrivi, nekateri nezaupljivi, dva pa tudi nič kaj gostoljubna. Ampak nama se je mudilo, saj je bilo v ozračju že čutiti naelektrenost.
V spodnji tretjini ferate proti Češki koči, pa so se stvari v trenutku spremenile. Zaslišiva grmenje, ki se je stopnjevalo. Strele so bliskale serijsko. V hipu sva si bili enotni, da se morava spraviti v zavetje. Kot naročeno sva zagledali votlino, do katere sva se skobacali, odvrgli nahrbtnike stran od sebe in prav tisti trenutek se je ulil še dež (beri izliv porodne vode). Strele in grmenje se je stopnjevalo. Po stenah se je ulila cela serija slapov z deročim kamenjem. V dveh peklenskih urah, kolikor je trajalo najhujše, je Katarini uspelo celo zadremati, meni pa so se med tem sprehajale po glavi črne misli in nisem več vedela, kaj početi, da bo vse skupaj hitreje minilo. Takoj ko se je bliskanje umirilo, sva jo čez potoke, ki so se zlivali po ferati, ucvrli navzdol in najbolj srečni sva bili, ko sva se znašli pri avtu. Tako sva tekli, da je celo moje koleno pozabilo na to, da me mora na sestopu opozarjati nase.
In če mislite, da sva šli plezat vremensko neosveščeni, se motite. Le vreme se ni držalo in nevihte so prehitele vremensko napoved.
Za konec pa še to: škoda, da je smer tako zapostavljena. Sedaj jo iz prve roke lahko priporočava. Skala je v konkretnejših raztežajih zanesljiva, čvrsta, z dovolj oprimkov in stopov, klinov ne primanjkuje. Misliva, da v njej vsak lahko zadovolji svojo dušo, saj ti postreže z svojo raznolikostjo kaminov, plat, previsov …Če pa to ni dovolj, ti pa prečnica zagotovo ostane v spominu.
Pa ne pozabite, tako kot jaz, uživati v njej. Sama se bom ture-avanture prav gotovo večno spominjala.
Pa srečno!
Li