Bojan Ambrožič: Soteska Pekel pri Borovnici že vrsto let sodi med moje najljubše kotičke v okolici Ljubljane.
Zaradi njenih lepot sem zahajam v vseh letnih časih.
Poleti se kopam v tolmunih pod slapovi. Pozimi, pa plezam slapove, če le ti zamrznejo. Zaradi nižinske lege soteske se to sicer zgodi zgolj poredko. Nazadnje so slapovi zamrznili pred petimi leti.
Včeraj ko sem se vozil domov iz slapu Kotel, si nisem mogel kaj, da se spotoma ne bi ustavil še v Peklu. Sprehodil sem se se skozi sotesko in ugotovil, da so vsi slapovi zaledeneli. Vest o tem je bila takoj dovolj, da sem prepričal kolega Mateja in Janeza, da jih gremo preplezat. S turo smo začeli šele ob deveti uri zjutraj. Zato je bilo pred nami že lepo število navez. Načrtno sicer dan prej nisem javno razglašal o zaledenelosti slapov, da ne bi bilo po nepotrebnem preveč gneče.
Prvi slap ni zamrznjen. Vendar ta tako ali tako skorajda ne šteje, saj je visok samo 5 metrov. Vsi ostali slapovi pa so zamrznjeni, vred s številnimi manjšimi slapiči v strugi med posameznimi slapovi. Kar lepo število teh slapičev presega višino pet metrov. Zato ne razumem zakaj je poimenovan samo prvi.
S plezanjem smo začeli na vznožju Drugega slapu. Matej, kot vrhunski alpinist, je ta slap (in potem še vse druge) z največjo lahkoto posoliral. Midva z Janezom, pa sva se varovala. Zaradi mehkega ledu je bilo plezanje lahko. Slap pa tudi ni pretirano strm.
Zelo udobno je, ker se vrh Drugega slapu izteče v tolmunu Tretjega slapu. Zato je mogoče kar neposredno nadaljevati s plezanjem. Tudi Tretji slap je bil enostaven, zaradi odličnega ledu. Dolg pa je kar okrog 50 m in visok 18 m. Z vrha Tretjega slapu smo nadaljevali po zamrznjeni strugi potoka do Četrtega slapu. Vmes smo splezali še nekaj manjših slapov. Led pa se na srečo tu ni vdrl nikomur.
Na vznožju Četrtega slapu smo za nekaj časa obstali v “prometnem” zamašku. Enemu od nespretnih plezalcev je tik pred nami uspelo prebosti led v slapu do vode. Takoj je po slapu začela zelo močno curljati voda. Čakal nas je ledeno-mrzli tuš. Naša taktika je bila čim prej priti čez slap.
Matej je posoliral slap in pripravil sidrišče na vrhu (svedrovec). Potem pa sva se midva z Janezom zapodila v slap. Že po nekaj metrih plezanja sem bil povsem moker. Žal s seboj nisem imel nepremočljivih oblačil. Moja puhovka je voda vpijala kot dobra spužva. Še huje pa je bilo to, da zaradi pršenja vode nisem mogel gledati v smer plezanja. S cepini sem udrihal kar na pol na slepo. Ker je bil led mehak, je na srečo prijelo skorajda povsod.
Zaradi premraženosti sem takoj nadaljeval naprej skozi sotesko (in njena čudovita korita) proti Petemu slapu. Žal sem malce preveč hitel in posledično zaplaval v vodi. Enako se je nekoliko kasneje pripetilo tudi Janezu. Zaradi hudega mraza so nam nato zamrznila vsa mokra oblačila. Tako sploh nismo bili več mokri, ampak zamrznjeni!
Peti slap smo nato kar presolirali. Potem pa smo se začeli vračati nazaj proti izhodišču. Ko smo sestopali mimo Četrtega slapu, nas je presenetilo, da je le ta spet povsem zamrznil. Le eno uro mraza je bilo potrebno, da je slap spet zaledenel.
Matej ga je zato šel preplezat še enkrat.