Martina Čufar: Vremenski in baby sitting pogoji so bili zadnje čase ugodni, zato sem preplezala nekaj dolgih smeri.
V Gendarme du Peigne (3068 m) sva z Nicotom splezala Peigne perdu (400 m, 7a+). No meni je v enem od dveh 7a+ raztežajev enkrat zdrsnilo, a zaradi večnega teka za zadnjimi gondolami, nisem šla ponavljat raztežaja. Sicer pa je smer izredno lepa, sploh od šestega raztežaja naprej, kjer se postavi precej pokonci. Smer je opremil in ocenil Vogler, in njegove smeri je vedno treba več kot spoštovati. Gotovo ene najtežjih 6c in 7a v masivu Mont Blanca!
Ko je v višinah preveč pihalo za plezanje, sva šla z Nicotom v lahko bi rekla kar najino steno Balme (tam sva leta 2009 splezala prvo skupno smer). Ostala nama je še ena od »ta težkih« smeri, Concile de pierre (6a+, 7a+, 7c+, A0, 8a, 6c, 7c). Nico je želel preveriti, če se začetek 8ajke, kjer se moraš potegniti po treh svedrovcih, da preplezati prosto. Zato sva privlekla gor celo portaledge, saj je štant čisto viseč. Grife sva našla, a je ful ful boulder, ki se konča z jumpom na mega šalco … Nekaj je poskušal, a ni šlo. Jaz sem se raje skoncentrirala na »normalno« varianto, in jo uspela splezati v prvem poskusu. Sem pa zadnje tri cuge en dan, ko je bil Tommy v vrtcu, očistila prahu in naštudirala sama z vrha in statično vrvjo. Se je splačalo! Nico pravi, da se bo vrnil, ko bo dovolj močan, da bo preplezal boulder.
No potem je pa tu še najlepša smer, za katero sem se morala kar triktrat povzpeti na Aiguille du Midi (3842 m). No, to ni tako težko, saj te tja pripelje gondola. Smer Ma dalton je ena najbolj spektakularnih v južni steni Aiguille du Midija. Še posebej zaradi nekajmetrske strehe v drugem raztežaju. Da si bolje predstavljate zadevo je na desni video Alex Chabota v njej. Ko sem to videla, sem takoj vedela da bo težko. Ocena sicer nič posebnega, 7b+. A truda je bilo za mnogo več. Kdor ne zna kajlati rok, pa nima šans, da pride čez. V smer sem šla skupaj s Sylvie Drouillat, ki je streho med drugim obiskom uspela preplezati, jaz pa sem imela probleme s tem, ker imam večje roke in na nekaterih mestih, nisem mogla spraviti rok v poč. Potem sem le našla svojo varianto, s daljšimi gibi, a bila že preveč utrujena za dober poskus. Šli sva naprej, do konca smeri sta še dva raztežaja, dokaj normalna 6c in čist noro težka 7a – široka poč, kjer bi rabil nekaj frendov št 4. in 5., a sta na srečo zraven dva svedrovca. Vse sem dala od sebe, a se tik pred koncem težav odpeljala iz poči. Dva dni »muskfibra« zagotovljenega. Tretji dan sem se vrnila, z Victorjem Estranginom, in uspela vse preplezati! Sicer ne tako, kot bi bilo najbolj idealno, med nameščanjem frendov v streho sem enkrat padla, potem pa šla še enkrat z že nameščenimi varovali. V 7a sem spet morala dati vse, vse od sebe, da sem jo splezala, na koncu sem pihala kot lokomotiva! Višina naredi svoje! Osebno mi je bila smer precej težja od znamenite Digital crack (8a), ki sem jo splezala pred dvemi leti (na zadnji sliki v ozadju). Slednja je namreč čisto po mojem okusu, navpična platka z majhnimi grifki.
No, zadnjo deževno nedeljo, ko so se vsi drenjali na umetnih stenah, sva šla z Nicotom v Suet, ker kot prava lokalca veva, da se da plezati v dežju. Še posebej Reve de Larve, ki je precej previsna. V njej nisem bila dva meseca, a sem bila zaradi dobre forme precej samozavestna tako da sem že v prvem poskusu oplazila zaključneha velikega musavca, v drugem pa ga tudi zadržala! Ta smer je res ena lepših linij, ki sem jo preplezala, ko bo priložnost vam pokažem kakšno sliko!
Martina Čufar