Hoja na Triglav, na goro, kamor tudi mi stremimo.

DR. JANEZ MENCINGER

LITERARNO ZGODOVINSKA SKICA ZA STOLETNICO ROJSTVA

Sestavil prof. STANKO BUNC

Življenje in svet (1938, štev. 12): Nekako na pol poti od Bistrice do Bohinjskega jezera kreneš s ceste malo v desno stran in že si v vasici Brod, ki leži na le­vem bregu Save Bohinjke. Na zgornjem koncu vasi stoji lepa, ponosna m vzorno oskrbovana gorenjska hiša, ki je zgrajena v čisto bohinjskem slogu, s širokim kritim hodnikom na eni strani (sliko rojstne hiše mi je ljubeznivo priskrbela gdč. Ivanka Stare iz Bohinja) Na njej zagledaš med okni marmornato črno spominsko ploščo, ki nam pravi, da se je pod to streho rodil pred sto leti, dne 26. marca 1838, slo­venski pisatelj in narodni buditelj — dr. Janez Mencinger.

Ta potomec stare gorenjske rodbine je dobil doma krščansko in rodoljubno vzgojo, ki je bila veljavna za vse po­znejše življenje. Brati in pisati se je učil v Bistrici, višjo izobrazbo pa je prejemal za časa Bachovega absolutiz­ma na gimnaziji v Ljubljani. Po odlično opravljeni maturi je odšel na Dunaj študirat klasično jezikoslovje z željo, da postane profesor. Ko pa je videl, da slovenske profesorje pošiljajo v službo izven domovine, je opustil to namero in naslednje leto presedlal na pravo, ki ga je dokončal v Gradcu in tam tudi promoviral za doktorja. Nato je stopil v odvetniško prakso, najprej v pisarno dr. Razlaga v Brežicah, postal 1871 samostojen advokat v Kranju in se 1882 preselil s svojo pisarno v Krško, kjer je živel, delal, preudarjal in se nadalje iz­obraževal celih trideset let. Smrt ga ni presenetila, kajti že dve leti prej si je sam sestavil v oporoki originalni napis za nagrobni spomenik, v katerega so kasneje vstavili samo še dan smrti: »Tukaj vstajenja čaka dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912.
Bodi mu sodba milostljiva!«

Kot človek je bil Mencinger lepe, visoke in impozantne postave, nosil je močno brado in zgodaj dobil sivo gla­vo. S posebno marljivostjo si je prido­bil bogato splošno izobrazbo, ki jo je izpopolnjeval skozi vse življenje tja do smrti. Bil je zelo duhovit in šaljiv ter prijeten družabnik, a pri vsem tem ved­no dostojanstven. Imel je vse lastnosti, da je takoj postal duša družabnega življenja, kjerkoli je bival. Znal je prijet­no in neprisiljeno zabavati, zabeliti govor z zdravimi dovtipi, vplesti primer­no satirično pripombo. O vsaki stvari je vedel kaj povedati. Govoril je gladko, vsako besedo in kretnjo je preveval dobrodušen humor. Tudi težave in nezgode v rodbini je srečno prebrodil rav­no s svojim vedrim temperamentom, kot nam kaže n. pr. tale primer: ko je Mencingerju izjavil inštruktor njegovega silno redkobesednega sina Janka, da bo sin naredil maturo, če se mu bo le ljubilo odgovoriti na postavljena vprašanja, je pisal oče sinu tole pismo: »Bliža se matura. Ti si krščen na ime sv. Jane­za Zlatousta; ni treba, da si pametni Zlatoust, ampak bodi vsaj Odpriust!«

Kot akademik na Dunaju je na svo­jem stanovanju zbiral Vajevce, Erjav­ca, Jenka, Mandelca in Tuška, ki so gojili slovensko družabnost in ustvarjali Glasnikovo književnost. V Kranju je bil član in dlje časa tudi predsed­nik Narodne čitalnice. Privatno je ustanovil in kot »rector magnificus« vodil posebno »akademijo« desetero mladih mož, ki so v svojem krogu predavali o resnih in šaljivih temah in zlagali pesmi. Tu je predaval med dru­gim ob priliki ženitve nekega »akade­mijskega« člana o ODZ v sedmem zakramentu. Nastopil pa je tudi kot jav­ni govornik ob slavnostnem odkritju spomenika prijatelju in visokošolske­mu tovarišu — pesniku Simonu Jenku.

Kot advokat je slovel po spretnosti in preudarnosti, po poštenosti in dobrosrčnosti. V vsakem položaju je znal najti pravo pot; klientom je bil svetovalec, ne oderuh, zato ni posebno obogatel. Sicer je posvečal svoje moči občinski upravi, aktivno delovanje v politiki odklanjal, a vselej in povsod nastopal kot odličen narodnjak.

Književno se je začel ukvarjati že na gimnaziji, ko je pod vplivom dve leti starejših Vajevcev zlagal pesmi. Z njimi pa je stopil v tesnejše stike šele na Dunaju, kjer se je tudi sezna­nil s Stritarjem in tako prišel med sodolavce za Janežičev Slovenski Glas­nik, a pesmi je kmalu opustil. Dunajski literarni krog je preobrazil Men­cingerja v pripovednika, kar je ostal do konca življenja. V teku 40 letnega književnega delovanja (1857—1897) ni napisal mnogo in tudi ni pisal trajno, toda ko je imel kaj tehtnega povedati, je pisal hitro in često kar sproti. Po letu 1897, se ni več oglasil v sloven­skem slovstvu deloma radi bolezni, ker so mu začele oči močno pešati, deloma pa tudi zato, ker je nazore novostrujarjev odklanjal. Zadnja leta je samo se prevajal iz Lermontova in Puškina za Vesel-Aškerčevo Rusko antologijo, ki ima okrog 30 njegovih prevodov.

V tem času svojega pisateljevanja je napisal kakih 15 večjih del, ki obsegajo povesti, kritično-satirične spise in poučne razprave. Dela je objavljal v Slovenskem glasniku, Ljubljanskem Zvonu in pri Slovenski Matici, v samostojni knjigi pa ni izdal nobenega spisa.

Na Mencingerjevo mladostno dobo se omejujejo povesti Jerica, Vetrogončič, Bore mladosti, Skušnja­ve in skušnje, Zlato pa sir, ki kažejo že v zarodkih odlike poznejše Mencin­gerjeve zrele proze, ki ljubi šalo in sa­tiro, se ponaša s krepkim slogom, pri­naša trenutke zdravega realizma in skuša razvijati dejanje u značaja de­lujočih oseb. Tu nahajamo začetke zanj značilnega modrovanja, ko pisa­telj silno rad odstopa od glavnega pripovedovanja, da more pokramljati z bralcem o tej ali oni kulturni ali so­cialni zadevi s stališča svojega zdravega realizma in veselega ter delavoljnega idealizma. Ta novelistika je zna­čilna še zato, ker je Mencinger med prvimi slovenskimi pripovedniki zaje­mal snov tudi iz meščanskih in inteligenčnih krogov, ne samo iz kmečkih.

Po 1865 se je posvetil predvsem od­vetniški praksi ter študiju socialnih in narodnogospodarskih vprašanj. Ko je tako dozorel v izkresanega moža, se je po 15 letnem premoru zopet javil v novoustanovljenem Ljubljanskem Zvonu in kot samorasel umetnik napi­sal zadnjo pravo povest, humoresko Mešana gospoda. S tem spisom preneha ustvarjanje objektivnih pove­sti in Mencinger je ubral svojo pot v tako imenovano konstruktivno beletristiko. Leta 1893 je izšla v LZ obširna bajka za starce Abadon in 1897 pri SM Mo­ja hoja na Triglav. Ta dva spisa sta najobsežnejša Mencingerjeva teksta, ki presegata vse ostale njegove spise, a po globokoumnosti in izvirnosti ni­mata para v našem, a tudi v tujem slovstvu jima komaj najdemo kaj slič­nega. V njih je v umetni leposlovni obliki razgrnil pred našo javnost de­vetdesetih let svoje obširno znanje in z umerjeno fantazijo pokazal svojo preroško zmožnost in resno modrova­nje, ki odklanja dialog in delo tehnič­no razkosava. Strogo kara izrodke v človeški družbi, a v zaupanju v božjo, ki svetovno pravičnost blago tolaži. S konstruktivno roko je posegel v reše­vanje najvarnejših ter najbolj perečih vprašanj, ki zadevajo mišljenje, živ­ljenje in usodo človeka nasploh, posebej še nas Slovencev. Obravnava narodne, politične, državne, socialne, verske, vzgojne, literarne in estetske probleme.

Nejaz Nemcigren (šaljivo premetani zlogi njegovega pravega imena) je dal filozofskemu romanu Abadonu za okvir navadno ljubezensko zgodbo med Samoradom Veselinom in Cvetano. Bistvo pa tvori uničevalni nastop Abadona, kralja pekla, ki se mu zapiše Veselin z odstopom nekaj ur spanja. Vsa ta zveza z Abadonom se vrši v blodnjah hude vročične bolestni, ki ji zapade Veselin, ko so ga po poizkušenem samomoru rešili nezavestnega iz Save. V drznih prividih spoznavata pod satanovim vodstvom Abadona Veselin in z njim bralec, kako se v 22. in 24. stoletju pogreza v propast vse človeštvo in z njim slovenstvo. V propad pa dere vse zato, ker je po strahoviti vojni izgubilo človeštvo ve­ro in vse ideale in si v materializmu in s tehničnim napredkom zgradilo ko­munistični način življenja. Ta skraj­nost pa ima že sama v sebi zarodke lastnega pogina in kali zopetnega dviga k vzvišenim ciljem človeštva, ka­mor ga more povesti samo pozitivno kr­ščanstvo z zaupanjem v lastno moč in klicem na resno in pošteno delo v lju­bezni in slogi — Ta utopični pogled v bodočnost je žgoča kritika moderne­ga pesimističnega in materialističnega nazora. Obsodba javnih razmer v te­danji Evropi, posebno pa na Sloven­skem.

Na pragu 60-letnice rojstva si je v zavesti, kaj ima povedati rojakom iz svojih izkušenj in opazovanj, napisal kramljanje Moja hoja na Tri­glav, ki je neke vrste življenjepisni roman pisatelja samega, podan v obli­ki potopisa. Neka družba nastopi pot na Triglav, a dospe po dveh dneh sa­mo do Konjščice, torej niti ne na Velo polje, odkoder naj bi se prava tura šele začela. V okvir tega potopisa je nanizal pisec v resni in šaljivi obliki kar cel leksikon nazorov o malone vseh straneh življenja sveta in člove­ka. V delu se razodevajo tri vodilne misli, ki so ga zasnovale: upor zoper brezobzirno nastopajoči naturalizem, ta revolucionarni modernizem fin de siécla, slavospev slovenski domačnosti, posebej preljubega Bohinja, ta končno galerija spominov, ki so podani s stališča zrelega moža, ki stremi k idealizmu, optimizmu in pravi človečnosti.

Simbol tega je hoja na najvišjo našo goro, na Triglav. Fabulo spisa tvori povest posebneža Mlekojeda.

Istega značaja kot že omenjeno pisanje so tudi njegovi redki podlistki v Slovenskem Narodu in njegovi strokovno-poučni članki. Tu bi omenil sa­mo sestavek o Ajdovem gradcu, v katerem je kot domačin hotel po­učiti Slovence, da je Črtomirov grad res stal na še sedaj znanem griču pri Bohinjski Bistrici in da ni plod Pre­šernove pesniške domišljije.

Znameniti so Mencingerjevi kritično-satirični spisi. Kot Sivor je izdal iz­viren roman, preveden iz kanibalščine — Cmokavzar in Ušperna, ki je še danes sijajna slovenska sati­ra in drastična parodija na surovo rov­tarsko leposlovje tedanjega povestničarja Antona Kodra in njegovih vrst­nikov, imitatorjev Jurčiča. S Kodrovimi izraznimi sredstvi, samo da v potencirani obliki, je satira zavrnila in res odpravila kmetavzarski slog in rokovnjaško zgradbo v naši kmetski po­vesti Značilno mesto te satire je n. pr. ono, v katerem jezni gospodar Prekleten zaloti svojo deklo Ušperno pri zaljubljenem pogovoru s hlapcem Cmokavzarjem:
»Najprej zarohni na Ušperno: Čakaj, ti pasjedlakasta sraka tatinska, jaz ti bom dal vetra, da ti bo po črevih piskalo, griva zaljubljena! Ubral te bom za ušivo kodeljo na tvoji bučasti črepinji in te zalučal, da boš tri dni po zraku frčala, preden tvoje zrahljane kosti cepnejo na tla! Ti avša, brljavka, cafuta, čompa. drpajsa, e …, frtamuza, garempret, hamlja, iblajtarica, junterfat, kučmevlja, vlačuga ...

Možu je sapa pošla, ko je pa zopet do nje prišel, je jel jezno pihati v Cmokavzarja, kakor gad, ki mu z boso no­go na rep stopiš, in zadrl se je vanj: Tristo kopit, pa tvoja garjava glava! Jaz ti pokažem, kaj se pravi mene okrasti! Ti mohavt, navžar, ocepek, pompež, robavs, sova, šleva, tajfelj, uš, vampež, zgaga, žvirca.« (Izbrani spisi, III. zv., str. 82.) Tu imamo v abecednem redu nakopičen cel besednjak psovk in zmerjavk.

V svečanem govoru Vodnikov Vršac, potlej pa še nekaj, nam kot Sulfurij Udrihovič parodira Mahničeve napade na Gregorčičeve pesmi s tem, da po Mahničevem nači­nu s prisilno razlago dokazuje bogo­kletnost in pesimizem v Vodnikovi odi Vršac in v nekih Slomškovih pesmih.

Z Mahničevimi nazori se ukvarja tudi v spisu o pesniku Prešernu kot pravniku, kjer z resnostjo poklic­nega jurista zbira v Prešernovih poe­zijah pravna dejstva in poetična me­sta juridično razlaga, kar vzbuja ne­malo smeha. Koseskega je osmešil s tem, da je travestiral Prešernovo Nestrohnjeno srce v koseščino.

Tukaj naj omenim še vsaj ene iz­med številnih satiričnih mest v Abado­nu. Je to satira na učenjake, ki tonejo v raziskovanju majčkenih in za celo­to brezpomembnih drobcev, a nimajo smisla za velikopoteznost in umno upoštevanje realnosti. Tip takega dlakocepskega učenjaka je zadnji Slovenec, neizmerno učeni jezikoslovec Slovogoj, ki živi kot troglodit v neki neznani jami na Bogatinu. Sam pripoveduje med drugim tole:

»Mojih dveh slovnic, namreč tiskane v slovenskem jeziku 22. stoletja in ne še tiskane v slovenskem jeziku 27. stol., ne poplača zlato vsega sveta. Toda glejte, kako so me napadali zaradi mo­jih epohalnih slovničarskih del: Šinila mi je v glavo pametna misel, naj Slo­venci v dober zgled drugim narodom in sebi na korist odpravijo nepotrebno piko na i in j. Spisal sem o tem primemo knjigo. Levičarji so to prekoristno popravo naše abecede odklo­nili, češ da je moja novost res duho­vita in koristna, da se je pa ozirati na reči, ki so potrebnejše. Desničarji so me pa kar grdo napadli. Kričali so, da moja mržnja proti piki na i ni toliko naperjena proti naši abecedi, kolikor proti naši veri, ki ji rabi latinica s piko na i za obredni jezik, in da delam pro­pagando za rusko pravoslavje, ki mu rabi cirilica z brezpičnim i. Toda desničarji me niso ustrašili ali ustavili v popravljanju slovenske abe­cede. Odpravil sem nadalje vršičke na c. s. z. Saj tudi neslovničar, če je ko­ličkaj pameten, mora spoznati, da je mučno brati in pisati hkrati v dveh vrstah. Po teh načelih in pravilih sem pisal svojo novo slovnico, ki je po­vzročila novo abecedno vojsko proti meni. In konec te vojske je bila pre­poved slovenske knjige in pisave. — Oh, zaslepljeni Slovenci! Da ste radovoljno sprejeli moj pravopis, bi ne pri­šlo do take usodne prepovedi!«

Končno moramo reči o Mencin­gerju kot pisatelju, da je prak­tik, ki odklanja vsako neplodno teore­tiziranje. Znanstveno metodo, ki ope­rira z drobci in je tuja življenju, lju­beznivo smeši. On je mislec in učitelj v obliki neprisiljenega kramljanja. Tu je duhovit in v smehu prinaša resnico, a v iskrenosti svojih nazorov vendarle ni žaljiv, četudi je njegova sodba večkrat še tako trpka. V njem prevladuje razum nad čustvenostjo in fantazijo. Tudi ne piše samo za zaba­vo in za površne hlastače po snovni zanimivosti, ampak predvsem ta bralce, ki jim je branje potreba. Zato še do danes ni prodrl v širše plasti naroda.

V našem slovstvu zavzema svojevrstno mesto kot bohinjski modrijan in pisatelj-prerok slovenstva. Bil je nasprotnik ozkosrčne konservativno­sti, bahaškega bombasta in pretirane­ga pobožnjaštva prav tako, kakor brez­vestnega modernega rušenja utrjene zakonitosti in nravnosti. Visoko ceni vero in posebno skrbi za kmeta. Vo­dila ga je temeljita izobrazba, pravič­no presojanje, zdrav okus in kmetska pamet. Po svojem mladostnem delu spada med ustanovitelje slovenske novelistike v Glasnikovi dobi, kot zrel mož pa je ubral čisto samosvojo pot. Pet zvezkov izbranih spisov dokazuje, kako častno mesto zavzema Mencin­ger v številu naših klasikov. Kakor je njegovo vnanje življenje preprosto in vsakdanje, tako je neprimerno boga­tejše notranje. Pravico opisovanja te­ga življenja si je pridržal sam in mi ga spoznavamo v Abadonu in Hoji na Triglav, na goro, kamor tudi mi stremimo.

prof. Stanko Bunc
Življenje in svet (1938, št. 12)