Polet.si: Na Šmarno goro iz Zavrha
Šmarna gora je zame več kot le hišna gora Ljubljančanov, kot ji tudi radi rečejo, zame je zavetišče pred mestom in odmik od mesta in ljudi, čeprav jih ponavadi tudi na Šmarni srečam veliko, Šmarna gora je prijateljstvo s samim seboj, zame posebej iz Zavrha, od koder hodi manj ljudi, a je moč z nordijskimi palicami po makadamu ujeti enakomeren tempo, neodvisen od razmetanosti korenin.
Listine pričajo, da je na vrhu že pred letom 1216 stal grad s kapelo Matere božje in da so v 18. stoletju na njej postavili poznogotsko cerkev Matere božje. Ne, da bi meni kot Titovemu pionirju to kaj pomenilo, mnogim pa. Njen vrh je strm in razgleden na južno in južno – vzhodno stran. A ne le to, Ledineki na vrhu kuhajo izvrstno domačo hrano in ali niso žganci s kislim zeljem po dvajsetih minutah tempa v od množice ukradenem dopoldnevu luksuz, ali niso večja eksluziviteta od kaviarja na kakšnem nepotrebnega dobrikanja in malih pogovorov in nepomembne pomembnosti polnem sprejemu, ali ni to slovenska dobrota vseh dobrot, ko si jo človek sam odnese na leseno mizo in se smeji vsem spodaj, ki niso gor, saj zamujajo ali nimajo časa ali mislijo, da imajo pomembnejše opravke?
Vzpon na Šmarno goro je iz vseh strani razmeroma strm, iz Zavrha morda še najmanj, saj sicer od tam do vrha ne usekali ceste, po kateri se Šmarna gora tudi oskrbuje in občasno nudi pot v osebni nateg tistim, ki gor rinejo z osebnim avtom in mislijo, da imajo od sonca isto kot tisti, ki so se na vrh pripotili. A teh avto avanturistov je zares malo in če so kmalu razumejo poglede pešcev in v nelagodju pogosto zavozijo v breg in potem zbegani razmišljajo kako sploh še ujeti pod naprej, kaj šele nazaj.
Do Tacna v vznožju vozi mestni avtobus, dodatna priložnost za vse, ki gredo na vrh po klasiki, po Romarski poti, saj je tako obljudena, da teren vsako leto spreminja konfiguracijo. Iz Zavrha je po skoraj intimna, pogosto so ob vznožju srne. Če želite torej na Šmarno goro iz Zavrha se peljite mimo velikega parkirišča, ki je ob postajališču šestnajstke, peljite se še kar naprej po cesti, mimo kadetske šole in poligona za treninge s policijskimi motornimi kolesi, mimo osamele diskoteke Lipa in takoj za njo zavijte desno, med travnike in peljite še malo naprej, dokler avtu ne najdete mesta in sebi poti, po kateri bi šli proti vrhu. Iz Zavrha mi je spomladi na vrh uspelo zriniti tudi voziček in v njem leto in dni pol starega sina in težave sva imela le na predzadnjem klancu, ko so se kolesa zabijala v gramoz, a so ljudje pomagali nekaj metrov. In to je to, na Šmarni človek skoraj nikoli ne sreča tečnobe. Ta se namreč od vznožja proti vrhu v zadregi umakne sama sebi.
J. L.