Janko Oprešnik in Bogdan Napret preplezala novo smer v južni steni Klemenče peči: VI-, A1/V+, A0, 230 m, 9 h
V Klemenči peči je med plezalci vedno dovolj obiska, toda le predel desno od Levega raza. Vsi pa vedo, da je tudi levo od te smeri izrazita stena, saj je prav dobro vidna s parkirnega prostora.
Prva smer, ki je bila tukaj preplezana je že omenjen Levi raz, ki ga je splezal Franček Knez leta 1980, dve leti kasneje je prišla Leva grapa (Bajde-Jerabek), tesno ob Levem razu leta 1983 Knez in Gauf preplezata Drobtino.
Potem je ostala stena nekaj let nedotaknjena.
Maja 1997 sem v tej steni spet preplezal dve novi smeri: Lutko in Smer ognjenega bivola; potem pa spet zatišje.
Čeprav sem kar reden obiskovalec tega predela moram priznati, da v vseh 25 letih, odkar se resno ukvarjam z alpinizmom, nisem v tem predelu videl kakšnega plezalca v steni, izjema je mogoče samo Levi raz, ki tu in tam le privabi kakšno navezo.
V četrtek, 11. oktobra, sem bil s soplezalcem trdno odločen, da poskusiva prav po sredini stene, levo od Drobtine (mimogrede – vris te smeri v plezalnem vodniku Logarska dolina - zahodni del, je napačen).
Na pogled deluje stena položno, s čvrsto skalo, lepimi prehodi in kaže, da bi jo lahko kar preletel - vsaj tak občutek sva imela - pa sva se pošteno uštela, že dolgo ne tako.
Konec prvega, vlažnega in mokrega raztežaja sva se kar malce prizemljila. Stena je navpična, tam kjer so se s parkirišča kazali lepi naravni prehodi, pa je naložen drobir, luske, manjši skalni bloki, zemlja in trave. Varovanje se namešča le z težavo (siga ali krušljivost), še dobro, da tu in tam iz skope zemlje poganja drobno vejevje. Uporaba klinov je omejena, pa še teh moraš imeti cele serije - od profilcev, nožev, jeseničanov in malce debelejših diagonalcev, brez metuljev pa si sploh v matu (predvsem manjši so nepogrešljivi).
Vstopila sva ob desetih dopoldan (sva počakala, da se je iz stene scedilo, saj je verjetno ponoči deževalo) in izplezala šele v mraku, ob 19 uri; mislim, da čas plezanja (9 ur) za borih 230 metrov, ne glede na oceno, pove dovolj.
Najtežji je zadnji, peti raztežaj, krušljiv in previsen, tu in tam počen, z bloki obložen kamin-zajeda, v kateri sem visel več kot dve uri.
V smeri sva pustila osem klinov, od tega pet v zadnjem raztežaju, ker naju je že lovila noč.
Tako: včasih kanček pustolovščine ne škodi.
Janko Oprešnik