Črnuški AO - Matjaž Tavčar: ... vrh Triglava, smučanje Za Cmirom
Ko sva lani slišala, da je Kita enkrat šel z dilcami po Slovenski, sva si rekla: "Midva bi tudi!". Da pozimi splezava Severno triglavsko steno po Slovenski smeri, greva morda na vrh Triglava in s Kredarice odsmučava v dolino!
Zdaj sva se počutila dovolj pripravljena, da to uresničiva, čakala sva le še pravi trenutek. Na slo-alp sva končno zagledala objavo, da so razmere "ta prave" in nisva dolgo razmišljala ... Dobila sva vzpodbudne besede še od Jemčka, ki naju je navdihnil še za Triglav ... "To bi bila pa že prava grande tura!" In sva šla ...
Tura je bila res grande in moram priznati, da sem mislil, da bo lažje. Glede na vse slišano in napisano glede Slovenske in idealnih razmer v njej, sem si predstavljal, da bo to manjši zalogaj. Pa me je presenetil že skok pri Macesnih. Pa tudi prečka proti Belim platem. Razmere v Belih plateh so res super, ampak je treba vseeno malo stisniti. Potem sva prišla do kopne Bučerjeve stene, kjer sva dohitela prijazne Hrvate, vendar mi niso ravno vlili poguma ... Eden je šel skrajno desno, drugi je ubral levo varianto (vendar oba na topa).
Jaz sem se odločil za desno in se kar precej našvical ... 
Kasneje sem videl, da sem izbral težjo varianto ... Naprej v Slovenski grapi naju je že obsijalo sonce, ki naju je spremljalo tudi skozi Prevčev izstop ... Mraza res ni bilo ...
Na koncu Slovenske sva se malce okrepčala, potem pa sva nataknila smuči in se odpravila proti Kredarici, nato pa proti vrhu Triglava (vso opremo sva pustila pri Kredarici).
Ne vem, ampak zdi se mi, da je bil pred leti vrh Triglava bližje. In da pot ni tako izpostavljena. In da se od Kredarice pa do Triglava samo malo popika, pa si gor. Razmere so sicer dobre, vendar plezanje do vrha zahteva 100% zbranost, utrujenost pa se tudi že precej pozna. Na vrhu sva se nato na hitro okrepčala, polupčkala, pofotkala, malo pogovorila z Rašičani in začela previdno sestopati. V domu na Kredarici sva bila ob 19h, kjer sem spil najboljši Radler in Radensko na svetu! Čas pa ni bil najin zaveznik, tako da sva na hitro spila in se na smučeh spustila proti Staničevemu domu oz. naprej proti krnici Za Cmirom.
Čez dobro uro naju je ujela trda tema, bila pa sva na koncu krnice Za Cmirom ... Čakal naju je še spust po plaziščih/meliščih in kaj naj rečem ... bilo je kar "zabavno". Sneg je bil težek, noge še bolj, ker pa je bila taka tema, je bilo pa vsaj romantično. Tu je šlo je zeeeelo počasi. Stena pod Cmirom nama je bila v pomoč pri orientaciji, vedela sva, da se morava držati levo, seveda pa sva potko v gozd zgrešila ... Problem je bil namreč v tem, da ni bilo "zveznih sledi" v snegu, saj sneg spodaj prekinjajo kopne zaplate ... tu sem predvsem pogrešal močnejšo čelko. Ko sva videla, da sva prišla v neprehodno ruševje in začela bluziti, sva se odločila, da greva nazaj gor (si pa že čisto utrujen) do zadnjih sledi predhodnikov in da bova poskusila najti kakšne sledi bolj levo. To je bila pametna odločitev, saj sva res naletela na sledi, ki jih prej še nisva videla, jim sledila malo po snegu, malo po kamnih (prav izurila sva se v stezosledstvu!) in nato zadela pravo pot skozi gozd ... Juhu! Kakšno olajšanje! Vmes sem že pomislil, da bom moral v prakso spraviti vaje iz bivakiranja na Komni.
Bil je dolg in naporen dan, vendar hkrati enkraten in predvsem nepozaben. Pa tudi zelo poučen.