Patagonia - Luka Krajnc: ...: The Memory Lessons
Objavljen je (09.10.2018 delno popravljen) strojni prevod (poobjava originala je na podstrani Splet)
Ko sem imel deset let, sem bil hiperaktivni otrok, ki je imel težave z osredotočenostjo. Nekega dne sem sedel v razredu in poslušal predmet, ki me ni zanimal. Bilo mi je dolgčas in začel sem se igrati s škarjami, ki sem jih našel v šolski torbi. Potem me je pritegnila električna vtičnica na steni učilnice. Domišljija in radovednost mi nista dala miru, zato sem vprašal učiteljico, kaj bi se zgodilo, če bi vtaknil škarje v vtičnico. Resno me je pogledala in rekla: »Le poskusi, če si drzneš.« Dve minuti kasneje je bila vsa šola brez elektrike, jaz pa sem ležal na hrbtu s kadečimi se škarjami v rokah. To je bilo prvič, da sem spoznal moč izziva.
"Leta sanj, dve leti, posvečeni namenskega treningu in 27 dni dejanskih poskusov so bili potrebni za to potovanje od začetne točke do končnega epiloga."
V mladostniških letih sem poskusil veliko športov, dokler nisem odkril plezanja. Bilo je edino, ki je prevzelo moj um in telo do tiste točke, da mi ni nikoli postalo dolgčas. Še vedno nisem ugotovil, zakaj me daljši in zapleteni izzivi bolj privlačijo kot krajši, a na koncu to niti ni pomembno. Pri plezanju lahko vsakdo najde svojo strast, naj je to tisočmetrska stena ali balvanska uganka treh gibov. Pred desetimi leti mi je plezanje pomenilo vse, pomenilo je moj obstoj. Sčasoma pa so se stvari spremenile in zdaj ga vidim bolj kot orodje, ki mi pomaga doseči ravnovesje v življenju in me opominja, da je življenje učni proces.
Na obali Hrvaške leži kanjon Paklenice, ki se razteza vse od obale do Velebita. S strmimi stenami, eksotično lokacijo in blagim podnebjem je dobro trening »igrišče« za plezalce, najsi so začetniki ali pravi strokovnjaki vertikalnih sten. Mnogi naredijo tu svoje prve plezalne korake. Pred 20. leti sem bil v Paklenici na poletnem potovanju z mamo in alpinističnim klubom, katerega članica je bila. S plezalniki, ki so bili štiri številke preveliki, sem se odločil preizkusiti to »čudno« dejavnost in prepričati svoje telo, da se povzpne navpično, medtem ko ga vse naravne sile vlečejo v nasprotno smer. Kot večina začetnikov nisem bil zelo učinkovit, toda nekaj v mojih možganih je kliknilo. Kje je konec moje plezalne zgodbe, ne vem, vem pa, da je bil to začetek.
Skoraj vsi slovenski alpinisti in plezalci, ki se resno lotijo plezanja, so se že preizkusili v ostrih apnenčastih stenah Paklenice. To je zimzelena destinacija za vsakogar, ki uživa v neverjetni skali, dobri morski hrani in osvežitvi – plavanju v morju po lepem plezalnem dnevu. Silvo Karo, Janez Jeglič in Franček Knez so bili vodilne sile generacije slovenskih alpinistov v 80. letih, ki so zapustili pomembno plezalno dediščino v večini krajev, ki so jih obiskali. Nič drugače ni bilo v Paklenici. Leta 1984 so se lotili neverjetne linije razpok, kotov in zajed, ki so jih vodile čez najbolj previsni del stene Anića Kuka. Tam so ustvarili eno najtežjih linij v kanjonu, ki je služila kot pravi preizkus za plezalce, ki želijo preveriti resničnost.
Zamisel o prostem plezanju te previsne »pošasti« se je zdela nekaterim nepredstavljiva, drugim pa privlačna. Ko sem prvič slišal za smer od dobrega slovenskega plezalca Marka Lukića, sem se postavil v prvo vrsto. Skozi leta so moje veščine rasle in ideja je počasi začela dobivati obliko od nepredstavljivega do razumljivega. Postala je cilj, ki je vodila do manjše obsedenosti, toda to je bilo le duševno stanje, ki sem ga potreboval, da sem se lahko lotil projekta takšnih razsežnosti. Plezalci potujemo po različnih celinah sveta in iščemo navpične izzive, kar nas tako prevzame, da se včasih ne zavedamo, da nas lahko naša »kraljevska linija« čaka bližje, kot si mislimo.
Na splošno imam slab spomin za beta plezanje. Prav zato sem si po prvi sezoni poskusov zapisal vse gibe v najtežjih raztežajih na kos papirja, da bom lažje osvežil spomin, ko se bom naslednje leto vrnil v smer. Leto je minilo in prišel je čas, da uporabim ta svoj metodološki pristop. A ironično, pozabil sem, kam sem dal ta »čarobni« papir, zato sem se moral zanesti na svoj slab spomin.
Telo počne, kar um verjame, da je mogoče, toda pretvorba tega v resničnost je druga zgodba. Resnični izziv je, da si želiš nekaj tako močno, da si se pripravljen za njegovo uresničitev odreči veliko drugim stvarem. A hkrati, če si ne želiš ustvariti neželenega pritiska, moraš prepričati svoj um, da ta izziv ni tako pomemben. Smer je večinoma zavarovana s svedrovci, zato ne bom nakladal o pustolovščini, vendar je imel vzpon psihološki dejavnik. Nekega večera sem pil čaj in sporočilo na vrečki se je glasilo: »Vztrajati morate dlje od težav, drugega izhoda ni.« Shranil sem sporočilo na zadnjo stran telefona in se ga spomnil vsakič, ko sem razmišljal, da bi odnehal.
Velikokrat sem se spraševal o uspehu. Ko sem bil mlajši, sem mislil, da je uspeh pri plezanju le vpenjanje kompletov ali doseganje vrha stene v stilu, za katerega se odločiš, da mu slediš. Toda v preteklih letih sem odkril eno stvar, ki je povezana z več vidiki življenja. Da je uspeh relativen. Bi bil neuspeh, če ne bi splezal smer v želenem stilu? Bi resnično kaj veljalo, če se ne bi zabaval, ne glede na to, kakšen bo izid? Največ se naučim iz situacij, ki so mi izziv fizično in psihično. »Ne pričakuj ničesar in dobil boš vse« je bila mantra, ki sem se je držal. Na tak način nisem bil le bliže temu, da splezam smer, temveč sem že uspel v cilju, ki ga ne definirajo plezalni standardi.
Vse skupaj je bilo preizkušnja za moje telo in um. Težko je razložiti, koliko čustev me je prevzelo, ko sem uspel v zadnjem težkem raztežaju. To je bil eden tistih trenutkov, ko sem se vpel v sidrišče, se usedel v plezalni pas in skoraj pretrgal zaradi izčrpanosti. Brez heca, to je bil en sam koktajl pozitivnih čustev in da, priznam, tudi nekaj solz sem potočil. Moja glava je bila preveč polna, da bi razumela, zakaj se počuti tako prazno.
Tempo sodobnega življenja je pogosto prehitro, da bi se lahko ustavilo, da bi imeli čas pogledati vase in razmisliti o stvareh, ki so resnično pomembne in nas globoko izpolnjujejo. Hvaležen sem, da lahko živim življenjski slog, ki sem si ga izbral in mi omogoča, da ustvarjam trenutke popolne simbioze telesa in uma. Tega projekta ne bi mogel uresničiti, če ne bi imel ob sebi ljudi, ki so verjeli vame, mi dajali oporo ter poslušali vsa moja negodovanja in pritoževanja, ko je bilo najtežje. Brez njihove podpore in pozitivnosti nobena od teh besed ne bi bila zapisana in te izkušnje ne bi obstajale. Zato sem hvaležen prav vsakemu od njih!
Leta sanj, dve leti, posvečeni namenskemu treningu, in 27 dni dejanskih poskusov so bili potrebni za to potovanje od začetne točke do končnega epiloga. Nekateri me sprašujejo, ali je bilo vredno. Ali ni smisel življenja, da prepoznaš svoje sanje in raziskuješ svoj polni potencial v procesu, da sanje uresničiš?
S tehničnega vidika je smer dolga 350 metrov in ima štiri raztežaje ocenjene od 5.13c do 5.14b, druge pa do 5.12c. Prvi prosti vzpon sem opravil tako, da sem splezal vse raztežaje prosto v enem dnevu in v vodstvu. Ime smeri Spomin pomeni v angleščini Memory, a na koncu je bilo veliko več kot to.
Ta izkušnja je vplivala name globlje, kot sem pričakoval. Še nikoli doslej nisem začutil takšne izpolnitve in notranjega zadovoljstva po koncu projekta. Res je, da spomin ni ena mojih močnih strani, ampak tudi ko bodo nekatere podrobnosti vzpona zbledele, bom še vedno sposoben videti, kakšen vpliv je imel name Spomin.
Uspeh!