NeDelo - Grega Kališnik: Polarni sij s Kostelićem - Hrvaški smučar Ivica Kostelić s Slovencem Mihom Podgornikom po domovini Elin Arnarsdottir
Elin Arnarsdottir je Islandčanka, po priimku sodeč, je njenemu očetu ime Arnar. Njenemu soprogu pa, vemo, Ivica Kostelić. In hrvaški superalpinec si je zaželel na smučeh spoznati domovino svoje žene. Potreboval pa je pomoč. Miho Podgornika.
Ker na Hrvaškem ni našel junaka, ki bi mu bil spremljevalno kos na najdaljši diagonali oddaljenega evropskega otoka, od vrha polotoka Melrakkasletta, devet kilometrov južno od polarnega kroga, do prestolnice Reykjavik, se je ozrl na sever, prijatelj ga je povezal z Rajkom Podgornikom, ta s svojim sinom, 27-letnim Mihom, biatloncem v mladinski konkurenci, zdaj tri leta biatlonskim trenerjem, ekstremnim športnikom: »Športno plezanje, alpinizem, turno smučanje, kajtanje, če je to ekstremno, tek ...« Miha je sin Ruth Podgornik Reš, vrtnarke in ultramaratonke, ki je leta 2012 umrla pod plazom v Julijcih. In je ponovil materin podvig, 246-kilometrski tekaški Špartatlon.
»Kostelić je potreboval telesno dobro pripravljenega človeka, mlajšega, snemalca,« šli naj bi v troje, pa je Islandec Steini, če tako natipkamo, hitro odstopil. Mihov oče je na smučeh sedemkrat skusil 1800-kilometrski Iditarod na Aljaski, po špuri izziva s pasjimi vpregami. Čeprav nikdar ni prišel do konca, takšne razmere pozna do obisti. In sinu so še kako prišle prav očetove, za take hece izpopolnjene sani. Je pa bila to njegova prva ekspedicija, čeravno je pozimi ves čas na smučeh.
Skrajšava
Načrtovala sta, da jima bo prečenje od severovzhodnega dela otoka proti prestolnici vzelo 20, 30 dni. Pa jima jih je 15. Sta mislila, da imata pred seboj več kot 700 kilometrov, a sta pot opravila v »500, morda 550 kilometrih«. Bile so ugodne vremenske razmere, ni bilo treba ovinkariti.
Kaj sta vzela s seboj? »Vse za preživetje v naravi, osnova so smuči, nahrbtnik, hrana, brez ognja za topljenje snega ne preživiš.« Jima je enkrat gorilnik crknil, pa ga je Miha po telefonskih navodilih brata Jana iz Slovenije spravil v red. Drugače bi morala obrniti.
Smuči so širše tekaške, backcountry, peta je prosta ves čas, čevelj je prilagojen tekaškemu, smuči so spodaj narebrene, »ne potrebuješ psov«. Ne živih, onih proti oddrsavanju.
Islandija, pravi Miha, je razgibana, ne pretirano razbita, gor-dol, »na dan sva naredila več kot 30 kilometrov, 500 do 2000 višincev«. Navzgor, navzdol pa, »enkrat je šlo 80 na uro, če bi padla, bi naju sani zmečkale«. Sani na vrveh.
To ni ravno otok prelepega vremena, a Ivica in Miha sta zaradi snega in vetra le en dan preždela v šotoru, dva dni je bilo megle, »vsi so nama rekli, da sva zadela na vremenski loteriji«. Ker so bila polja lave in reke zaliti s snegom, se jima ni bilo treba izogibati oviram. Za 40 kilometrov sta si skrajšala pot s prečenjem ledenika, kar bi bilo lahko zelo nevarno, pa tokrat ni bilo. Prve tri dni in zadnji dan sta imela spremljevalno ekipo, Elin in Janico Kostelić, Miha o eni najboljših smučark doslej pove, kako izjemen človek je, popolnoma nič domišljava, »me je lepo pedenala«, pa saj je povsem preprost tudi Ivica.
Odžiranje
Nahrbtnika sta na štartu tehtala po 50 kilogramov, nato pa hodec sam sebi težo odžira. Hrano uživa. Naloženo je bilo na saneh, »če je bilo treba smuči sneti, je šlo vse na hrbet, en dan sva prepešačila 20 kilometrov«.
Na vprašanje, zakaj Transislandija, Miha pove, da Ivica uživa v prostrani pokrajini, »zaveda se višjih sil, božanskosti«. Doživela sta »popolno tišino, nič vetra, nič ptic, nič letal. Brez zvokov, glasov, težko opišem.« Islandija, pusta, a ne dolgočasna. Povsod lava, lahko gladka, lahko nazobčana. Pa do kilometer široki kanjoni. »Videla sva avroro borealis, polarni sij, zdelo se je tri metre nad menoj, bilo je zelo dinamično, ustrašil sem se.«
Pezo sta imela porazdeljeno, poleg šotora, hrane so bile Mihu najbolj v breme baterije za elektroniko, mobitel, kamero, prenosnik, devet kil tehtajo. S seboj je vzel tudi dron, pa stojalo za snemanje. Pa rezervne palice, dile pač ene.
Nujna je popolna »obleka, oprema za veter, dež, če si tam moker, se ne posušiš«. Najniže je šlo živo srebro ponoči, do minus 13. Hrana? »Voda, zavreta, v katero nekaj vržeš, zjutraj kosmiče, čez dan energijske ploščice, zvečer vojaški dehidriran obrok.« Ivica pa je žulil sardine, paštete, kekse. Preden sta gori odrinila, sta se dvakrat srečala v Sloveniji, »na taki odpravi človeka spoznaš v nulo, v dobrem in slabem«, med iztrebljanjem v globokem minusu, da o dišavah, štirinajst dni brez umivanja, ne konkretiziramo preveč. Vsak dan naporna vleka, hrbet boli, sani cukajo, vsak večer moraš postaviti šotor, nato »uro, uro in pol vodo taliti ...« Gotovo so potrebni ledeni živci.
Devet od petnajstih dni v osrednjem delu Islandije nista srečala žive duše, le sledi sani in džipov, s katerimi prevažajo turiste. Zveri? Ne, poleg miši le lisice.
Miha je posnel za približno petnajst ur materiala, o prečenju bo dokumentarec predvajala hrvaška teve. Dan je bil na otoku pol ure daljši kot pri nas, »decembra, ko je tema, so Angleže že prvih 60 kilometrov trikrat reševali«. Pokrajina je bila idealno zalita s snegom, deset dni pozneje bi že preklemano večkrat snemala smuči. In kilograme tovorila na ramah.
Misija hrvaško-slovenskega potenja je uspela. Ivica Kostelić, pravi Miha, bo tekmovalno smučal do prihodnje tekme na Sljemenu, upam, da bo dovolj snega. Miha? Kmalu bo vprežen v biatlonski cirkus, zasebno pa, morda nekoč Aljaska, ampak saj časa je še ...
Grega Kališnik, besedilo
Miha Podgornik, fotografije