PD Triglav: V letošnjem poletju smo opravili planinski pohod v Bosno in Hercegovino. 
Po izkušnjah s pohoda v Črno goro, smo se odločili za zgodovinsko - rafting - planinski pohod.
V prvem dnevu smo obiskali nekdanji Titov bunker v Konjicu, ki so ga gradili tri leta in zanj porabili 4,5 miljarde USD. Bunker je skrit v osrčju planine blizu Konjica, vhod in izhod sta še vedno tako dobro zamaskirana, da smo do tja dodobra spoznali okolico Konjica.
Popoldne tega dne smo nadaljevali raziskovanje z raftom po reki Neretvi. Ta reka je ena od najlepših, turistično manj znanih destinacij Bosne. Zvečer so nam pripravili tako okusno večerjo, da smo se kar oblizovali in še sreča, da smo imeli postelje blizu, saj smo se kar odkotalili vanje.
Naslednji dan smo imeli v načrtu vzpon iz Rujišta do planinske koče na Bijelih vodah. Domačini iz Planinskega društva Prenj so nam prijazno posodili GPS tracker, "da se ja ne bi izgubili". Pa je bilo to praktično nemogoče. Poti na Prenju so tako dobro označene, da bi se tudi naši markacisti lahko zgledovali po njih. Kjer ni možnosti, da bi markacije narisali na drevo ali skalo, so postavili palice (podobno, kot pri nas cestarji jeseni zaradi pluženje), tako da res ni možnosti, da bi kdo zašel. Del poti je bil deminiran in posebej označen. Tudi koraka nismo upali narediti izven označenega. Med potjo so nas kolegi iz lokalnega društva nekajkrat poklicali, vprašali, če je vse v redu, kako napredujemo ... Skratka počutili smo se varni, "kot v Abrahamovem naročju".
V koči so nas že čakali in kmalu se je na mizi znašla krasna večerja; jed iz pravega bosanskega "sač-a". Le ponudba pijač je bila skromnejša... Naslednje jutro smo bili zgodnji; še pred svitom smo vstali, pojedli zajtrk in se odpravili proti vrhu; cilj tega dne je bila Zelena Glava, najvišji vrh Hercegovine. Pot je zelo raznolika; od visoke trave na začetku, preko nizkega rastja in lišajev do popolnoma kamnite poti. Malo pred vrhom smo hrano in palice "začasno zazidali" v kamnito kotanjo. Pot je bila lahka, le nekaj klinov in jeklenice je bilo treba premagati. Razgled z vrha je bil prekrasen. Na vrhu je vzidana plošča v spomin 7.000 ranjencem, ki so jih v drugi svetovni vojni nosili preko Prenja. Ves čas hoje nas je spremljal kuža, ki se nam je pridružil že prejšnji dan. Prijazno je mahal z repom in nas spremljal celo pot. Sem in tja se je malo oddaljil, pa spet pritekel... Kot dobro izšolan čuvaj. Po povratku v dolino smo se odpravili proti Mostarju. V hotelu smo se osvežili, in si šli ogledat stari center mesta. Lepo so ga obnovili, skoraj ni več sledi vojne vihre. Ogledali smo si tudi most, ki so ga obnovili in je tak, kot pred sedemsto leti, ko so ga zgradili. In kot zanimivost: življenjski standard v Hercegovina je daleč pod Slovenskim, ampak vtis, ki sem ga dobil je, da so ljudje mnogo bolj zadovoljni in da bolj cenijo to, kar imajo, pa čeprav je sila skromno.