AK Ravne - Andrej Gradišnik: Zgodba prejšnje sobote
Danes me je poklical Miha, le kdo bi vedel kdaj me je na zadnje, on ne pokliče kar tako; »Drejček sta zlezla novo smer v Peci,… … No, pa lepo da sva se slišala.«
Res lepo da je poklical, že zato se je bilo vredno pomatrati. Kordeževa Rama, proti jugu obrnjena stena Pece je njegova stena. Veliko smeri je začrtal v njej, dve ali tri tudi z mano. Ko je pripravljal vodniček Raduha, Peca in Uršlja gora je zavzeto zbiral podatke in skrbno risal smeri na črno belo fotografijo. Danes je ta stena tudi Gregova, kot plezališče v Topli je dovolj težka, da jo je vzel za svojo. Novičko o najinem vzponu je Miha verjetno prebral na »črnjanski« spletni strani ali pa na kateri drugi, ki so jo povzele. Zapisal jo je Grega. Ocena, skica smeri, pa še priporočilo za opremo morebitnim ponavljalcem. Ob Mihijevem klicu pa se mi je utrnilo, da manjka zgodba.
Prav za prav se je zgodba prejšnje sobote začela že prejšnji petek. Z Gregom sva se dogovarjala za sobotno plezanje v Peci. Zamislil si je nekaj novih linij. Takih nič kaj naravnih, kot jih je, po najbolj izrazitih zajedah in grebenih iskal včasih Miha. Kar naravnost čez gladke plošče in previse, tam je v Peci, ki je sicer sinonim za krušljivost, skala čvrsta – že kar monolitna. A utrujenost od delovnega tedna in nestanovitno vreme naju je odvrnilo od zgodnjega vstajanja. »Greva rajši frikat v Avstrijo, bova lahko zjutraj malo polenarila.«
V soboto ob pol deveti sem zapeljal z dvorišča. Peca je v neskončni jasnini kipela v modro nebo. Zazvonil je telefon:« Mater, a vidiš kaka šajba, a ne bi bvo bolš jt v hribe?«
Obrnem, po kladivo in čelado in kakšno uro pozneje že grizeva v breg nad lovsko kočo na južni strani Pece. Med sopihanjem modrujem, da če zlezeva prvenstveno pa mora biti posvečena njegovim puncam. Grega je namreč konec aprila postal »Blažen«. Blažen med tremi ženami. Rodila se mu je druga hčerka. Mu ne bo dolgčas, ne bo osamljen, obdajala ga bo lepota in predvsem, za razliko od večine nas, bo vedno imel več punc.
Okoli desete sva bila pod steno. Vrh so že zakrili oblaki. Vsake toliko je potegnil veter in koj nama je bilo jasno, da z martinčkanjem na soncu ne bo nič. Čaka naju hladen dan. Je že tako, da v Peci ti je v soncu vroče, če pa sonca ni pa mraz ne prizanaša. Tista šajba zjutraj je bila samo lažna propaganda, kot prospekti, ki vabijo na dopust v prekrasen hotel. Ko si tam pa ne veš ali si zgrešil hotel, destinacijo ali oboje hkrati.
»Ti, a maš čelko?«
»Ne, pa ti?«
Torej sva brez svetilke. Nič ne de, če pozno vstopava bova pa vsaj hitro izplezala. Vse je v glavi. Včasih, ko smo na ture še nosili bivak opremo smo pogosto bivakirali. Z Gregom še nikoli nisva in upam, da nikoli ne bova. Najina oprava je praviloma tako skromna, da me zmrazi že ob misli na noč.
Prvi, trideset metrski raztežaj, desno od vstopa Vetrnega raza, ni tisto pravo. Potem pa se začne. Prvi svedrovec, ki sva ga pustila, je kot svetilnik, ki kaže kje sva iz krušljivega sveta prestopila v tisto pravo vertikalo s čvrsto skalo. Prosto plezanje, zame mestoma na skrajni meji, delikatno nameščanje varovanja in trije svedrovci, naju je pripeljalo pod rob stene. Velik monoliten previs, pa ni pokazal šibkega mesta. Po tem, ko je Grega v nekaj metrov skale na drugi strani vertikale, zavrtal tri svedre za varovanje je brez prave ideje poskušal prosto preplezati nekajmetrski detajl. Meni je že tehnično detajl bil težak, ko sem se navit in premrlih prstov spravljal čez. Je res lahko mrzla ta Peca, še ko sva drug za drugim hitela po grebenu nad steno se nisem ogrel.
In ko sva se v mraku v Črni poslovila, pravi Grega; »A potem velja ime o katerem sva govorila na dostopu?«
»Seveda velja, smer je dovolj lepa, Za tvoje punce!«
Tako je nastala smer za April, Žanu in Evo. Res sem vesel, da sem bil zraven in škoda bi bilo, če ne bi zgodbe povedal še drugim.
Andrej Gradišnik