NeDelo - Grega Kališnik: Martin Belhar - Ko gorsko reševanje ni čast, ampak nekaj povsem naravnega.
Sto let in nekaj dni več organiziranega reševanja na sončni strani Julijcev, Kamniških Alp in Karavank, stokrat po eno leto, v vsakem letu na desetine akcij, organizacija kot skupek posameznikov, usod, zanosnega gesla o prostovoljstvu, častnosti, nekje v ozadju pa posamezniki. Kot 33-letni domorodec, samopoimenovano v njegovem rojstnem mestecu, Tržičan Martin Belhar. Še tri brate ima, najmlajši je premlad, starejša od Martina pa sta gorska reševalca. Pa kar takoj obrnimo zgodbo o čisto navadnem tunčku, ki bi rad bil calvo. Martin o sebi pravi: »Jest sem en čisto navaden grsjevec!«
Deset let je gorski reševalec, prek alpinizma se je vključil, kakor pravi, »vsak vešč alpinist je kandidat za reševalca«.
Pa kojci razloček: »Alpinizem je avantura, ko greš reševat, pa ni hribov, ni uživancije, pobereš najnujnejše, pa greš.« V reševanju je vse popolnoma prostovoljno, so pa zunajreševalski poklici, ki s svojo naravo med reševanjem dejansko pomenijo, da gre za profije. Recimo zdravnik, ki je gornik in še kaj.
Nespodbitno velja, da je njihovo delo plemenito, Martin, ne vem, dopolni, razkroji, skratka: »Med reševalce greš zato, ker ti rečejo, ker je fajn. Ko si mlad in zagnan, vse vidiš lepo.« A s časom se z brezmadežja odkrušijo napake. Recimo usposabljanja, »če res nimaš časa, ne greš, pa te potem postrani gledajo«. Po pravici: »Raje grem plezat kot na vajo GRZS,« alpinist doda: »Poklicno, s firmo za višinska dela, obvladam vrvno tehniko, kdo drug,« reševalski profili so sila raznoliki, po Martinovo včasih preraznoliki, »pa dejansko potrebuje vaje.« In čim več stika s hribi.
Množica ljudi v gorah je vse hujša, zadnji dve leti se je število nesreč zelo povečalo. »Itak,« pove član tržiške GRZS, »zgodaj spomladi točno veš, kaj te čaka. Eden bo ponesrečen na Kofcah, dva na Kriški gori, pa kakšen sankač.« Če je tako predvidljivo, bi se dalo preprečiti? »Ne, po mojem mnenju gredo ljudje v hribe v dobri veri, ne opažam toliko brezglavosti kot neizkušenost.« Tudi brezglavci ne rinejo v nesrečo iz hudobije (do sebe). »Na planince gledam pozitivno, ljudje gredo radi v hribe.« Kot Martin, če bi bilo po njegovem, bi šel vsak dan.
Zavedanje, strah
In strah, med reševanjem, ne alpinjenjem? »Ločil bi strah od zavedanja o možnosti nesreče.« Slednje je kajpak živo, »strahu pa ni«. »Zaradi strahu med reševanjem nikdar ne kolebam, preveč smo zagnani, včasih res premalo mislimo nase, pa reševanje nekje zgoraj je totalen džumbus, usklajevanje med seboj,« s centralo po takšnih ali drugačnih zvezah, »pa še novinarji pritiskajo, včasih nas ujamejo, še preden smo pri ponesrečenem.«
Letos ima Martin Belhar za seboj sedem akcij. »Imamo odzivnik, po katerem nas obvestijo o nesrečah,« takole med vrsticami zaslutim, da včasih tudi kakšen sms pade. »Presodimo, koliko je že drugih na razpolago, pa od narave nesreče je odvisno - če je nekoga treba le 50 metrov prenesti, ni nujno, da vsi štartamo. Če je resno, pustiš vse in zašibaš.«
Kdaj je res sitno? »Recimo deževna obdobja,« a takrat ni veliko ljudi v gorah, pa zima s temperaturami, snegom, vetrovi.
Ko odrineš, slutiš, kaj te čaka? »Doslej sem bil zraven pri štirih smrtnih žrtvah v gorah, vse v zadnjih treh letih.« Območje, ki ga pokriva tržiška postaja, naravnost kliče po tem, da večinoma rešuješ ljudi, ki jih poznaš, na videz ali zelo dobro. S katerimi si morda dan prej govoril, kakšno razdrl. Na Tržiškem ni toliko tujcev kot recimo v Julijcih, tujcev, ki jim pripisujemo največ neprevidnosti v višavjih. »Smrt je velikokrat smrt pogrešanega, in če nekoga v težkih razmerah iščeš dva, tri dni, veš, da te ne čaka nič dobrega,« nič živega. Enkrat je bil Martin tisti, ki je našel mrtveca, »v bistvu ni toliko smrti, ko je, pa ni fajn, ni za gledat, truplo je truplo, že doma ni luštno mrtvega prelagat«.
Ni pa travm. So jim ponujali psihopomoč, »pa ni šel nihče, čudno je, ampak nas smrt ne matra pretirano, je pa res, da jo verjetno vsak malo drugače dojema. Gotovo pa ni tista, ki bi nas odvrnila od reševanja.« Logično?
V gorah je izgubil kar nekaj znancev, a nikoli bil neposredno soočen s smrtjo, umiranjem. Pa ko svojci v dolini čakajo, bo vest črna ali še sije upanje? »Imamo dogovor, kdo bo šel do sorodnikov in jim povedal najhujše, drugi smo tiho.« Da se ne razprede že tako razrahljan odgovor na bistveno vprašanje: zakaj se je zgodilo, kako? Reševalski razlagalni rašomon bi vse skupaj še bolj zapletel.
Na zdravje, nezgoda!
Pa niso samo gore in hribovja polje reševanja, padalci, gorsko kolesarstvo, prometna nesreča na gozdni cesti, gozdarjenje, vse več je adrenalinskih športov, aktivnosti in »kamor ne more rešilec, moramo mi«.
V doleh rešilec, proti nebu pa: »Če do ponesrečenca ne moremo s helikopterjem, ga je treba dol odnesti,« na nosilih, ki imajo kolo, nosijo jih najmanj štirje, »zelo naporno je, moraš biti prijazen s ponesrečencem«. Prijazen pomeni nežno nesoč.
V Martinovem okolju je veliko nesreč, nezgod v sredogorju, »od koč navzdol je velik problem alkohol«. Planinske koče postajajo restavracije, dosegljive premnogim, z raznoliko ponudbo tudi za gore manj primernih napitkov.
Gorski reševalec je združek alpinističnega znanja, z Martinom, »da vodiš navezo do 4. stopnje težavnosti«, od leta 2006 pa »opravljamo tečaj za bolničarja, 80, 90 ur, včasih si za izpit opravil par ur prve pomoči«. Zdaj je drugače, »velikokrat imamo opraviti s hudimi poškodbami, pri katerih samo z alpinističnim znanjem ne bi daleč prišel«.
Reševanje reševalca? »Ja, so me že, pred šestimi leti sem v adrenalinskem parku med montažo flying foxa padel devet metrov globoko v strugo potoka in si izpahnil gleženj.« In če se zgodi 30 metrov od rešilca, na neprijetnem terenu, so že tu reševalci.
Čast brez oblasti
Čeravno nemalokrat rešiš življenje, Martin poudari, da gorskega reševanja ne vidi kot častno delo, ampak nekaj naravnega, »ne bi ubijal za GRS, kot bi nekateri«, ne prisega na čast, ki je včasih na teh nadmorskih višinah edina oblast. Pa tudi, »če dejansko vse skupaj počnem prostovoljno, ni potrebno nenehno trkanje na vest«. In če bi se zadeva profesionalizirala? »Menda bi bilo sila drago.« Po Belharjevem mnenju bi bilo pri nas dovolj 30, 40 poklicnikov. Vsi drugi le v rezervi, občutek (trajne) častnosti bi se razblinil? Morda to koga moti. Ne bi prebolel? Kdo ve.
Martin mirno: »Jaz o GRS ne vem vsega, a ko me pokličejo, grem, potem ko opraviš, pa domov, k tistim, ki jih imaš najraje.« Tržičan ima ženo in dva otroka, stara tri in pet let. In kako najpomembnejša četrtina družine gleda na vse skupaj? »Če grem zase plezat, je vprašanje: a moraš? Če se oglasi odzivnik, pa: a že spet!«
Petkrat ena je gotovo pet, ena plus ena plus ena plus ena plus ena pa ne čisto brez preostanka. In tudi obči pojem razdajanja, tveganja glave za drugega, znanca ali človeka z drugega konca sveta, izrednih naporov, vse po prosti volji, ni vedno seštevek posameznih zgodb, ki bi bile druga drugi popolnoma enake. Visokoleteče geslo je sestavljeno iz najrazličnejših delcev, vsi gotovo niso božji.
So tunčki, ki se dobro počutijo v svojem olju in jim na misel ne pride, da bi si želeli biti calvo. S calvonističnimi pojmi, definicijami, izreki naj se ukvarjajo tisti, ki se za to počutijo poklicane, ki jim je to kot nalašč umerjeno. Da ne bi kakšen nesporazum v prepad odletel - ko je rešeno življenje, se zadeve izravnajo, ne glede na razlike pri vznožju. Ne glede na ne- ali uniformiranost.
Ko pride klic, si poklican, vse drugo so nianse, sem ter tja puhlice.
Grega Kališnik