Nedelo - Grega Kališnik: Novoletni pohod
Od leta 1983 PD Kum Trbovlje prireja novoletni hribolazniški pohod na zasavski, včasih imenovan tudi posavski Triglav – takole med brati, ne Kum ne Triglav nima treh glav. Temeljna poslanica zamisli o naskoku na 1220 (1219?) metrov visoki ogoleli vrh je bila, poleg želja po srečnih novih letih, zbistritev po silvestrskih špehanjih in lokanjih.
Sodim v skupino bitij, ki so jim dnevi, ko si leta predajajo štafeto, zabiti. Zato je največkrat, še posebno če je vreme nemilo, na pogrinjku vprašanje, kako jih zabiti. Vsaj za 2. januarja letos se zdi, da sem odkril recept: razum na stran, pogum v najem, pa na – Kum.
Pri Trboveljskem mostu čez Savo je že ob pol sedmih zjutraj brnelo iz predvajalnika glasbe. Plačal sem startnino oziroma vstopnino na večidel asfaltno prelite ride. Po nekaj minutah, oblečen v iberhoze in zadelan v precej težko premočljivo bundo s kapuco, sem se popolnoma strinjal s popevkarjem, ki se je spraševal, od kod Sloveniji lepote njene. Le da sem jaz na koncu stavka res postavil vprašaj. Pravkar ob dva evra, mokra cesta, pršec, tema, res, lepota je v očeh opazovalca. Ali pohodnika.
Kljub temu da me je po tristo metrih dohitel par – on dvakratno gologlav, brez las in pokrivala, ona dvakratno pokrita, z lasmi in pelerino –, sem začel notranje nihati: kje je zdaj tistih 1500 ljudi, korpus zbistrenih in srečnonovoletnih? Kje je sploh kdo? Nič ne de, sem se počasi potolažil, pa saj večino zadevščin v življenju najraje počnem sam. Izjema je komunikacija s sadovi ljubezni in ena od dejavnosti, ki prinaša neposredno ugodje.
Cesto sem poznal, trikrat v svojem bogatem življenju sem jo prekolesaril. Cesta na Kum velja za peklensko, precej težjo od kakšnega Vršiča. Ampak ko imaš na sebi nahrbtnik, je drugače, kot ko imaš pod seboj bicikel.
Predzadnji ovinki
Prva dva debela kilometra sta zgodba o prevaranih upih. Vsak desni ovinek obeta, da je zadnji, a je predzadnji. In naslednji tudi. Je pa zanimivo, ko imaš pred nosom ves čas merilnik višinske razlike, ki jo puščaš za seboj – trboveljski elektrarniški dimnik. Kot bi lezel nanj, in ko dosežeš njegovo kapo, se pokrajina odpre in pred seboj, no, visoko nad seboj te cerkveni zvonik v vasici Dobovec sesuje z opozorilom, kako zelo daleč je še do polovice podviga.
Start v Trbovljah je eden mnogih. Asfalt ima pred drugimi vzpenjajočimi se podlagami prednost, da od hodca ne zahteva visokih, stopničastih korakov. To je fajn, vse drugo so pomanjkljivosti, v prvi vrsti trdota, nad katero najprej zajavkajo stegenske mišice, nedolgo zatem se že cmerijo sklepi.
In če smo se nekateri začeli bistriti že v trdi temi, so drugi še v temi že dirjali navzdol. V enega se vtaknem: »Ja, kdaj ste se pa vi gor odpravili?« Pa sem dobil klofuto: »Ob štirih!«
V Dobovcu dohitim gručico kumpanjonov. Sledim ji in se razveselim bližnjice, s katero odstranimo neprijetno dolg ovinek. Ko smo spet na cesti, spregovorim s parom popolnoma usklajenega koraka. Iz Zagorja sta, Ivi in Lado. »Sedemindvajsetič greva skupaj gor, le enkrat sva manjkala.« Zakaj, ne pomnita več. Včasih sta šla z otroki, zdaj imajo svoje družine pa gresta sama. Oba za enega, eden za oba, bi rekel.
Sneg, kaj je to?
Oddiham naprej, v nagravžno strmal, kjer sem, kolesar, vedno bil na meji bljuvanja. Prvič se je realnost ujela z vremensko napovedjo prejšnjega večera, s severa je parkrat kar lepo povleklo. Občasno kapljanje pa se je spremenilo v ples nečesa, čemur bi pogojno lahko rekli snežinke. Mimomisleč, če bi bil med udeleženci kateri državljanov Gambije, bi mu včeraj pod Kumom, pa čeprav nekaj metrov od smučišča na Lontovžu, težko plastično dopovedali, kaj je sneg. Še dobro, da pod spečo vlečnico stojijo fuzbalska vrata, žoga je ta hip tam gori primernejši rekvizit od elank.
Dvomi, ali sem se na Kum sploh odpravil na pohodni dan, so iz koraka v korak odpadali z mene, kar nekaj se nas je nagnetlo v istem prizoru in nič manj se jih ni že spuščalo. Vsak v ritmu, ki so mu ga dopuščala pljuča.
Od skoraj desetih dolžinskih kilometrov, kolikor jih je iz Trbovelj do vrha, je približno kilometer in pol makadamski. Cesta je nekoliko bolj pobeljena kot dotlej, veter je vse bolj vihrav in tla pod nogami vse bolj drsna. In komaj iz spomina zdrsne trboveljski termovelikan, že se pogled zaleti v televizijski oddajnik, za pomiritev desno od njega pa cerkvica svete Neže. Za njo se skriva najbolj zaželena postaja vsakega križevega pota – gostilna, na Kumu imenovana planinski dom.
Verjemite, da je bil ob pol desetih nabit – ali so bili tudi junakinje in junaki v njem, ne bi sodil in me tudi čisto nič ne briga. O drenu nimam dokazov, saj so se mi očalca odroševala 13 minut, fotoaparat pa je bil zaradi najrazličnejših sapic neozdravljivo navlažen in neraben. Zato sem le na hitrico prepoteno tkanino zamenjal z zdravju prijaznejšo in plačilo za napor raje použil na ledu pred domom. Res je, da sem se na vrh povzpel po najvarnejšem, cestnem pristopu, a dejstvo je, da so se mi hlače še najmočneje tresle prav na vrhu, ko sem stal pri miru in srkal čaj. Tako živ je bil sicer na vekov veke mrtvi led pod podplati. Pa saj je bil blizu reševalni avtomobil pa prijazni gorski reševalci s kužki, enemu je bilo ime Kepa, tako da, če že preventive ni bilo, za kurativo je bila bojazen odveč.
Ko se vrh zasavskega očaka trdno ustopite, pogled zaplava po Posavskem hribovju, pa tam zadaj po Raduhi, Uršlji gori, tam je Pohorje, glej, pa Boč! In, je to mogoče, saj to so vendar Gorjanci, in Nanos, pa Julijci z neposavskim Triglavom, in Polhograjci, Škofjeloško vršičje, Karavanke in seveda, saj samo to še manjka, Kamniške planine s svojim izrazitim sedlom. To o razgledu je prirejen prepis z interneta, včeraj se s Kuma ni videlo, vsaj o mojem času, nič.
Telesni in tisti manj otipljivi del človekove celote smo si planinci greli na sto in dva načina. S poskakovanjem, hukanjem v pest, čajčkom, kuhanim vinčkom in če me vid ni varal, tako megleno spet ni bilo, nekaterim kri po žilah najhitreje požene mrzel pir.
Z menoj je bilo tako: alkohola nisem okusil, saj sem bil na Kumu službeno, dohodek pa imam take baže, da sem si čajček iz ekonomskih razlogov zakuhal ob pol petih zjutraj na domačem štedilniku in ga po požirkih izničeval do konca poklicne obveze.
Deset kilometrov navzdol je minilo – saj bi rad napisal kot bi mignil, a ne bi bilo v skladu z resnico. Minilo je, kot bi hodil po žerjavici, žarel pa sem tudi med koleni in nahrbtnikom. Služba je služba, pa čeprav je okoli tebe še tako številčna družba.
In četudi je Kum visok, se proti nebu pne na majhnem svetu. Zjutraj sem malone z ugasnjenimi žarometi zapuščal domačo vas, da ne bi zbudil in med spanjem slepil sosedov – v kumskem domu pa ni minilo pet minut, ko sta se moja najbližja sovaščana, sicer po drugi poti, prismejala skozi vhodna vrata. In smo se novemu letu zasmejali v brk tam, kjer si kakšen dan poprej ne bi niti v sanjah.
Pa saj v tistih koncih je Srečno! tudi, ko ni novo leto.
Grega Kališnik besedilo in fotografije