Večer, 08.11.04, Reportaže, zanimivosti: Letos je minilo 50 let od prve uspešne odprave na Čo Oju
Letos je minilo 50 let od prve uspešne odprave na Čo Oju
Eno samo trpljenje brez konca
Šerpa Pasang je postal narodni junak, postavljali so ga ob bok Tensingu, ki je leto prej s Hillaryjem dosegel vrh Everesta
Čo Oju je zaradi izjemne višine pritegnil pozornost plezalcev že v začetku 20. stoletja, prvi vzpon pa je uspel Avstrijcem 19. oktobra 1954. Odprava, ki jo je vodil svetovno znani himalajski raziskovalec in alpinist dr. Herbert Tichy, je imela na prvi pogled kaj malo možnosti za uspeh. Poleg vodje sta jo sestavljala le še dva člana. Izvrstni alpinist Sepp Jochler in raziskovalec Helmut Heuberger. Sedmerico šerp je vodil Pasang Dawa Lama, Tichyjev prijatelj s številnih skupnih potepanj po Himalaji. Prav Pasang mu je povedal za Čo Oju, za katerega je vedel, kako se pride do njegovega vznožja, čeprav je stal v takrat za tujce prepovedanem Tibetu.
Tichy je z veliko težavo zbral toliko denarja, da so sploh lahko odpotovali. A porabili bi ga že do vznožja gore, če Pasang ne bi uporabil svojega velikega vpliva med šerpami v dolini Kumbu. Med tovori s hrano in opremo so imeli tudi nekaj tovorov denarja v kovancih, saj je bil papirnat denar takrat med šerpami povsem brez vrednosti. Iz Namče Bazarja so se čez prelaz Nangpa La pretihotapili v Tibet in se utaborili na približno istem mestu, na katerem zdaj odprave postavljajo baze. Pasangova intuicija za iskanje prehodov in alpinistična spretnost drugih, so jih po trdih dnevih pripeljali 7000 metrov visoko. V hudem viharju je Tichy dobil ozebline na rokah, zato so se vrnili v bazo. Po nekaj dneh počitka so se kljub ozeblinam odločili za končni naskok. Kot opisuje Tichy, je bil vzpon iz zadnjega tabora na vrh eno samo trpljenje, ki mu ni bilo videti konca. K sreči zgornji del gore tehnično ni težaven in v močnem vetru so 19. oktobra ob treh popoldan Tichy, Jochler in Pasang dosegli vrh. Sestop je bil zaradi izčrpanosti in ozeblin prava kalvarija. Vseeno pa so srečno sestopili in se prek sedla Nangpa La vrnili v Nepal.
Hitro se je izvedelo za njihov uspeh in Pasang je postal narodni junak, ki so ga postavljali ob bok Tensingu, ki je leto prej s Hillaryjem dosegel vrh Everesta. Že na povratku se je Pasang v Lukli poročil z mlado šerpani, zato je bila vrnitev še toliko bolj slavnostna. Menda sta se imela pomrznjena junaka samo velikim količinam popitega čanga, nepalskega piva, zahvaliti, da sta jo odnesla brez hudih amputacij. V strokovnih krogih pa uspešna odprava iz leta 1954 še danes velja za izjemen dosežek, ki z leti le še pridobiva ceno in ugled.
Na vrhu 20 Slovencev
Način, s katerim so dosegli vrh, je idealno vodilo etičnega plezanja v najvišjih gorah sveta. Majhno moštvo, vzpon brez dodatnega kisika in nova smer na še neosvojeni vrh. Fantastičen športni dosežek in izjemna pustolovščina v enem.
Za Slovence je Čo Oju srečna gora. V devetih slovenskih odpravah je vrh doseglo več kot dvajset Slovencev. Največjo vrednost ima odprava iz leta 1988, ko nam je uspelo priti na vrh po novi smeri prek severne stene. Ta vzpon je Messner ocenil kot enega največjih uspehov v velikih stenah Himalaje v prejšnjem stoletju. Ostale uspešne vzpone smo Slovenci opravili po smeri prvopristopnikov. Sam sem bil na vrhu gore dvakrat. Prek severne stene leta 1988 in po smeri prvopristopnikov leta 2001, ko mi je uspelo opraviti smučarski spust z vrha.
Nepalci so se, kot je že običaj, zelo dobro pripravili na slovesnosti ob 50. obletnici prvega vzpona. Kopico prireditev so raztegnili na več dnevov praznovanj, počastitev, okroglih miz, sprevodov in zabav. Prek planinskih zvez posameznih držav so povabili vse plezalce sveta, ki jim je uspelo stopiti na vrh te gore. Častno predsedstvo prireditev je prevzel Reinhold Messner.
Med 17. in 19. oktobrom se nas je tako na prireditvah v Katmanduju zbralo 70 tistih, ki smo bili na vrhu. Druženje je bilo prijetno in koristno za organizatorje in udeležence. Slovenijo, ki med poznavalci kot himalajska velesila uživa izjemen ugled, smo zastopali trije: Tone Škarja, Roman Robas in jaz. Glavna zvezda prireditev je bil edini še živeči član odprave iz leta 1954, enainosemdesetletni dr. Helmut Heuberger. Simpatični belolasi gospod je ob diapozitivih predstavil jubilejno odpravo in se spomnil vseh akterjev, še posebej pa šerp, ki so takrat pripomogli k velikemu uspehu. Med ostalimi udeleženci so posebej izstopali Avstrijci s Petrom Habelerjem - prvim človekom, ki je z Messnerjem prišel na Everest brez uporabe dodatnega kisika, in legendarnim vodjem avstrijskih odprav Wolfgangom Nairzem. Med "summiterji" je bila velike pozornosti deležna najboljša beloruska himalajka Irina Vyalenkova. Leta 1995 je na Daulagiriju bivakirala 8000 metrov visoko. Po povratku v dolino so ji amputirali vse prste na nogah, polovico stopal in obe peti. Po sedmih zahtevnih operacijah in skoraj desetih letih rehabilitacije se je vrnila v Himalajo in 5. oktobra letos ji je uspelo priti na vrh Čo Oja. Osupljiv dosežek.
Druženje, ki ga je spremljalo kakih sto novinarjev z različnih koncev sveta, je izzvenelo kot prijazen spomin na imenitno odpravo iz leta 1954, kot ideja in vizija novim podvigom v Himalaji, predvsem pa kot vprašanje, kako pomagati nepalskemu turizmu, ki so ga spori med kraljem, parlamentom in maoisti ter prikrita državljanska vojna močno zmanjšali. Turizem je za to revno deželo glavni vir zaslužka. V treh letih se je obisk Nepala s skoraj pol milijona obiskovalcev zmanjšal na dobrih 250 000. Enotno mnenje je bilo, da po 11. septembru ljudje želijo potovati v dežele, kjer lahko računajo na mir in varnost. Res je, da v Nepalu tujih turistov ne napadajo, prav tako pa je res, da je znotranjimi razprtijami dežela zapravila velik del ugleda, ki si ga je pridobila skozi desetletja. Nekoč dežela miru, prijaznosti, varnosti in visokih gora, pravi raj za turiste in pustolovce vseh vrst, bo potrebovala več let, da si bo ponovno pridobila ta status. Politične razmere žal kažejo, da je do tja še daleč. Dejstvo je, da bomo plezalci prihajali v Nepal tudi, če bodo razmere še slabše, glavnina turistov pa se bo začela vračati šele takrat, ko bo v deželi pod Himalajo resnično zavladal mir.
Viki Grošelj