Planinsksi vestnik - junij 2007: uvodnik Mateje Pate
Planinski vestnik, junij 2007
Uvodnik
Entuziasti
Oni dan sem se pogovarjala z voditeljem nove gorniške oddaje. Ko je zmanjkalo vprašanj za uradni del pogovora, sva načela še neobvezne teme, ki so se seveda spet končale pri medijih na področju gorništva. Da njegova oddaja zaenkrat temelji na entuziazmu, je rekel. »Kako pa misliš, da deluje PV?« sem mu odvrnila. Če ne bi imeli zagnanega šefa in kupa zagretih urednikov, PV niti približno ne bi bil tak, kot je! Ja, ja, saj, saj, sva si kimala in razpredala naprej. »Si predstavljaš, kaj bo, ko bodo uredniku spletne strani Gore … ljudje pošle moči za urejanje? « Ja, stvar bo zelo verjetno obsojena na propad, sva si spet bila edina, in ljubitelji gora bomo ostali brez portala, ki ponuja večino pomembnih planinskih novic na enem mestu. In tako sva počasi prišla do zaključka, da velika večina z gorništvom povezanih stvari temelji na entuziazmu posameznikov, ki so tako »predrzni«, da si upajo zagristi v projekte, ki jim ne bodo prinesli ne slave in ne denarja. Morda le nekaj osebnega zadovoljstva. Kaj je že to?
Že slišim posmehljive pripombe dandanašnjih in prihajajočih generacij, ki osebno zadovoljstvo vse bolj povezujejo zgolj s finančnim uspehom. Toda če pogledamo natanko, celotno gorništvo temelji na entuziazmu. Entuziasti so bili ljudje, ki so nadelovali poti, risali markacije, gradili planinske koče, raziskovali skrite kotičke gora, pisali vodnike, izdelovali zemljevide, delali oddaje o gorah, se razdajali v planinskih društvih, organizirali filmske festivale, plezalska tekmovanja in srečanja – brez zahteve po plačilu ali pa s tako skromnimi finančnimi sredstvi, da niso vredna omembe. Če se omejimo na področje medijev – entuziast je bil urednik Alpinističnih razgledov, ki je še dolgo potem, ko ni imel več prispevkov za objavo, sam pripravljal gradivo za sleherno številko; entuziastična je bila ekipa Grifa, ki je skušala preživeti z izdajanjem plezalske revije, pa ustvarjalka legendarne oddaje Gore in ljudje, ki se je borila z mlini na veter, entuziasti so uredniki spletnih portalov, pisci knjig, ki se trudijo iztrgati pozabi velika dejanja našega naroda, ljudje, ki se v dobi Big Brotherja spravijo k snemanju gorniških oddaj, entuziasti smo v uredništvu PV. Naš skupni imenovalec? Zavezanost ideji, predanost konjičku in kar nekaj trme. Če ne bi imeli tega, bi nas že davno minilo.
Nemalokrat slišimo, da so zlati časi prostovoljstva mimo. Kdo pa je danes še pripravljen delati zastonj? Popolnoma zastonj morda res ne, napol zastonj pa očitno še vedno … PV še izhaja (že od leta 1895 …), mlada generacija snema filme in ustvarja oddaje, spletne strani živijo, festivali se organizirajo, knjige in vodniki se še vedno pišejo, planinska društva še delujejo. Dokler bo tako, smo lahko prepričani, da entuziasti niso zgolj bele vrane. Morda jih je med hribolazci več ali pa v okviru že po definiciji neprofitne dejavnosti, kar hribolazenje pač je, pridejo le bolj do izraza – lahko je biti »entuziast«, če te za to dobro plačajo ... To le potrjuje, da smo ljubitelji gora s srcem pri stvareh, ki so nam blizu, in da nam »za narodov blagor« ni težko bolj ali manj velikega dela svojega življenja posvetiti »brezperspektivnim« aktivnostim, kot so pisanje knjig, vodnikov, izdajanje revij, urejanje oddaj, vodenje planinskih društev … Situacija morda res ni tako črna, kot si jo v pogovorih o »zlatih starih časih« radi slikamo, a vendar se samo po sebi postavlja vprašanje: do kdaj bo še tako?
Mateja Pate