Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Everest

Viva - Viki Grošelj: Letos mineva več kot trideset let, odkar smo Slovenci prvič stopili na najvišjo goro sveta.

Kolumna

Natančneje, 13. maja leta 1979 je to kot prvima uspelo Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku, dva dneva kasneje pa še Stanetu Belaku, skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem in Šerpo Ang Phujem. Vrh so dosegli po prvenstveni smeri prek zahodnega grebena gore. S tem vzponom smo Slovenci utrdili svoje mesto med vodilnimi himalajskimi narodi. Slovenski vrhunski alpinizem je v svetovnem vrhu že več kot trideset let.
Vsem, ki spremljajo dogajanja na tem področju, slovenski fenomen ostaja uganka. Kako lahko številčno in ozemeljsko tako majhna deželica dosega tako izjemne rezultate? Večkrat me sprašujejo za mnenje o tem, vendar tudi sam ne znam natančno odgovoriti, zakaj je tako. Res je, da imamo dolgo tradicijo na področju gorništva, kar pa v primerjavi z drugimi državami ni nič izjemnega. Imamo izjemno lepa gorska območja, a imajo jih tudi drugi. Veliko Slovencev zahaja v gore, a v primerjavi z večjimi nacijami je to le peščica. Živimo relativno dobro, toda državljanom razvitejših držav gre še bolje.

Morda je bil na začetku za prve velike slovenske himalajske podvige zaslužen prav nižji standard. Brez pomoči države v šestdesetih, sedemdesetih in do polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, praktično nihče od nas ni mogel v Himalajo. Denarja je bilo malo, in če nam je vsakih nekaj let uspelo kaj organizirati, smo vedeli, da moramo doseči kaj res izjemnega, saj nismo vedeli, ali se nam bo v prihodnje ponudila še kakšna priložnost. Nekaj podobnega se je dogajalo Poljakom, ki so bili v osemdesetih letih prva himalajska velesila.

Eden glavnih ciljev novih generacij je preseči dosežke predhodnikov. To se je dogajalo tudi v slovenskem alpinizmu in v devetdesetih letih smo prav Slovenci prevzeli svetovni primat. Standard se je dvignil, možnosti priti v Himalajo so se povečale, a ljudi to običajno ne stimulira, ampak prej poleni. Slovenskim plezalcem se to k sreči ni dogajalo. (Morda se nam z zamikom to dogaja šele zadnje leto ali dve, vendar o tem kdaj drugič.) Menim, da nam je uspelo nekaj drugega. Svoje majhnosti in maloštevilnosti nismo vzeli za pomanjkljivost ali slabost, ampak kot dodatno motivacijo. Če si majhen in neopazen, moraš narediti kaj res izjemnega, da te opazijo. Očitno je takšno razmišljanje pravo. Vsaj po slovenskih himalajskih dosežkih sodeč.

Prepričan sem, da pozitivno naravnano razmišljanje prinaša rezultate tudi na drugih področjih, ne le v športu. Jadikovanje nad lastno majhnostjo in slabimi pogoji nikoli ne bo prineslo presežkov. Prav tako ne izgovori, da nam za kaj vrhunskega vedno zmanjka denarja. Predanost cilju, polno aktiviranje svojega znanja in sposobnosti ter potrpežljivosti, preprosto ne moreš kupiti. Le tisto, v kar trdno verjameš in si za to pripravljen tudi kaj storiti, se lahko uresniči.

Vsak od nas ima pravico do uresničitve svojih ciljev in do možnosti narediti vse, da jih doseže. Do uresničitve svojega lastnega Everesta.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40394

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice