Viva - Viki Grošelj: Letos mineva šestdeset let od prvega vzpona na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, ki sta ga opravila Edmund Hillary in Tensing Norgay.
Pred kratkim sem se vrnil iz Nepala in spet občutil neverjetne spremembe, ki so se v dobrega pol stoletja zgodile na Everestu in pod njim. Še leta 1979, ko smo Slovenci prvič plezali nanj, smo bili edina odprava pod goro. Za nameček smo se lotili nove, prvenstvene smeri na vrh, po njegovem še nepreplezanem zahodnem grebenu. Tako kot drugi člani odprave sem najvišjo goro sveta doživljal v vsej njeni prvinskosti, njeni strašljivi in tudi zato tako privlačni veličini, polni neznanega in neraziskanega. Uspelo nam je priti na vrh in med poznavalci svetovnega himalaizma še danes naš Zahodni greben slovi kot najtežja in najzahtevnejša smer na vrh sveta. Žal se je med sestopom smrtno ponesrečil naš vodja šerp, Ang Phu.
Takrat mi zaradi omrzlin, ki sem jih dobil med zahtevnim plezanjem 8200 metrov visoko, ni uspelo doseči najvišje točke. Deset let pozneje sem dobil novo priložnost, takrat kot član makedonske odprave, ki je skušala ponoviti smer prvopristopnikov. Pod goro nismo bili več sami. Pet ali šest odprav je poskušalo po različnih smereh doseči njen vrh. Močni vetrovi, globok sneg, nizke temperature in pomanjkanje kisika so močno upočasnili naše napredovanje. Na koncu se nam je kot prvim uspelo prebiti na vrh, vendar se je med sestopom smrtno ponesrečil naš soplezalec, Dime Ilijevski.
Leta 1996 sem vodil prvo slovensko smučarsko odpravo na Everest. Bili smo že več kot 8000 metrov visoko, ko je glavni akter odprave, Davo Karničar, v hudem viharju dobil omrzline in odpravo smo morali prekiniti. Razočaranje je bilo veliko, vendar smo imeli še srečo. V istem viharju je na gori umrlo dvanajst plezalcev, pretežno članov in vodnikov komercialnih odprav, ki so se v tistih letih ravno začele uveljavljati.
Everest sem tako ves čas doživljal kot enega od največjih možnih izzivov mojim močem in sposobnostim. V soočenjih z njim, tako pri uspehih kot pri neuspehih, sem pridobival dragocene izkušnje, ki so mi zelo pomagale skozi življenje.
Danes, šestdeset let po prvem vzponu, Everest postaja nekaj povsem drugega. Številne, pretežno komercialne odprave poskušajo svoje kliente za visoko plačilo spraviti na vrh. Vzpon na Everest z uporabo dodatnega kisika po smeri prvopristopnikov, ki jo povsem zavarujejo šerpe komercialnih odprav, je lahko lep osebni dosežek, v vrhunskem alpinizmu pa že dolgo nima nobene cene. V vrhunskem alpinizmu gre za to, da svoje sposobnosti skušaš dvigniti na raven, ki ga zahteva gora, in ne za to, da goro prilagajaš – oziroma da jo drugi prilagodijo tvojim sposobnostim.
Sloviti Reinhold Messner je najbolje povzel bistvo takih vzponov: "Ne pritožujem se nad tem, da je pustolovščine zamenjala omama, da plezanje, šport in visokogorski alpinizem postajajo turizem, da je celo Everest ponižan na raven prodajnega artikla. Da si ga lahko rezerviramo za poletne počitnice. Z vključeno animacijo, zavarovanjem, s skladiščem kisika na vrhu. Gotovo pa drži: brez lastne odgovornosti in izpostavljenosti si tudi v ledenih višinah ne moremo pridobiti izkušenj, ki bi presegale vedenjske vzorce v otroškem vrtcu."
Viki Grošelj