Darko Bernik: gre za informacijsko podporo reševanju ob različnih nesrečah.
Sestavljen je iz več delov, saj obravnava npr jedrsko nesrečo, nesrečo v predoru, epidemije ... Za nas pa je zanimiv del, ki obravnava informacijsko podporo nesrečam v gorah, konkretno smo se odločili za podporo v iskalni akciji. V ta namen se nas je nekaj članov GRZS na vabilo URSZR vključilo v sodelovanje s projektno skupino, z delom pa smo pričeli že leta 2006. Svoj prispevek smo dali predvsem s posredovanjem izkušenj, problemov in pričakovanj, ki bi jih sistem podpore moral omogočati.
V tehničnem smislu gre za povsem običajem prenos podatkov od trenutka, ko operater na številki 112 dobi klic za pomoč. Od tega trenutka dalje je mogoče spremljati reševalce z mesta kjer se trenutno nahajajo (npr doma, v službi, na poti...) do samega izhodišča, od koder se začne terensko iskanje in od tu dalje v času celotnega poteka akcije na terenu. V realnem času je možno spremljanje gibanja reševalcev, prenos slik z visoko resolucijo, prenos vitalnih funkcij poškodovanega, govorne povezave pa tudi drugi podatki kot so zaznavanje gibanja reševalca (npr. ob nesreči reševalca), temperatura, vlaga ... Kot rečeno, v tehničnem smislu v urbanem okolju to ni prav nič novega. V našem primeru pa gre za prenos podatkov iz okoljal, kjer je komunikacijska pokritost slaba ali je sploh ni, in to je ključni tehnični izziv. Ideja je v postavitvi ad-hoc omrežja kjerkoli in pokriti neko področje tako, da bo omogočen prenos naštetih podatkov v IP okolje. Pri tem je bila osnovna zahteva, da na terenu ni potrebno nikakršno konfiguriranje, prilagajanje in specializirano znanje uporabnikov. Ko enkrat »pripeljemo » podatke v okolje IP so nam takorekoč odprte vse možnosti. Vitalne znake in sliko ponesrečenca lahko spremlja ekipa zdravnikov v bolnišnici, vodja akcije vsak hip ve kje je kdo in v kakšnem stanju je. Ve tudi kdo in kdaj se bo še vključil v akcijo, ve kateri tereni so bili že pregledani, vse to v realnem času ali z minimalnim zamikom (odvisno od uporabe prenosnih protokolov) V praksi to pomeni bistveno večjo učinkovitost, varnost in boljše možnosti za poškodovane. Seveda je možna izredno poglobljena analiza, saj imamo dovolj podatkov.
V praksi pa je sistem takle: Vsak reševalec je opremljen z malo boljšim aparatom (recimo mu komunikator), ki se lahko povezuje v omrežja GSM, UMTS, GPRS, 802.11 (wifi). Na njem je nameščena aplikacija, ki samodejno pošilja podatke o lokaciji, po potrebi pa tudi sliko (npr. reševalec fotografira, slika se samodejno prenese v center; slika je živa ...). Telesni senzorji na reševalcu merijo njegov utrip, temperaturo, gibanje. Komunilkator bo samodejno izbere omrežje, ki je v danem okolju na voljo. To pomeni, če je na voljo npr GSM in WIFI bodo podatki šli v WIFI. Seveda je temu primerna tudi hitrost prenosa. Podatki skratka pridejo do mobilnega centra, (oprema nameščena v osebno vozilo, teh vozil je lahko več in so med sabo povezana) čim bližje območja iskanja, od tam pa do »glavnega mobilnega centra« (tudi osebno vozilo z opremo) od tam pa direktno v IP okolje (internet) preko satelitske povezave ali kake druge, če je na voljo. Bistveno je, da je celoten sistem mobilen in enostaven za uporabo. (prvič v življenju sem satelitsko povezavo postavil v manj kot petih minutah). Številne so še tehnične podrobnosti (možno povezovanje vozil, lokalna omrežja med vozili, mobilni usmerjevalniki, ki jih nosimo v nahrbtniku, uporaba protokola IP verzije 6...) ki za uporabnika v tem trenutku niso pomembne, so pa v tehnološkem smislu zelo napredne.
V dveh dneh, kolikor smo sistem testirali v vadbenem centru na Igu smo ugotovili, da je bil od ideje do prvega preizkusa napravljen velik, predvsem tehnološki korak, ki na prvi pogled morda ni viden. Seveda gre za povsem pilotski projekt, ki potrebuje še številne izboljšave, vendar lahko ugotovimo, da je pot prava. Leta 2006 je bila ideja na meji znanstvene fantastike in nekateri so bili zelo skeptični. Pri novih izzivih je vedno tako.
Na moje vprašanje, kako in če se bo projekt nadaljeval, zaenkrat nisem dobil jasnega odgovora. Seveda je to povezano s financiranjem na katerega pač nimamo vpliva. Upam na najboljše.
Darko Bernik