NeDelo - Grega Kališnik: Jože Drab in Andreja Tomšič v sedmih letih po konicah celine. - Od Vatikana do Elbrusa
So državice, ki svoj najvišji vrh stlačijo v grb, pa druge, kjer je naravno vrhuško komaj mogoče določiti, pa tretje, ki jih zaradi veličastnosti poznamo vsi, četrte si špičke delijo. Recimo, da jih je na stari celini 47, Ljubljančana, 52-letni Jože Drab in 49-letna Andreja Tomšič, sta bila v sedmih letih na vseh. Najvišjih vrhovih evropskih držav.
Sedem kratkih polnih let je od tega, ko sta, on planinski vodnik 30 let, ona osem, vandrala po Švedskem, na fotki videla dvatisočak Kebnekaise, 2106 metrov nad mrzlim morjem, ga osvojila in se odločila – stopiti na najvišje vrhove vseh 47 evropskih držav. Takoj sta šla še na vrh Norveške, Galdhøpiggen (2469 metrov), Jože pove, da sta takrat že imela v žepu Mont Blanc, pa velikokrat Triglav, Jože tudi Grossglockner in Olimp, a je šel z Andrejo projektno še enkrat.
»Oba sva gornika, planinska vodnika, nisva vrhunska alpinista, a sem ter tja tudi kaj splezava.« Jože je z očetom pri dvanajstih opravil s slovensko planinsko transverzalo. Uči tehniko in fiziko na sostrski osnovni šoli, ona dela v marketingu Semenarne Ljubljana. On planinsko vodi odrasle in otroke, ona odrasle.
Za počitnice
Sedem let, 47 držav, kdaj? Vrhov sta se lotevala »le ob dopustih, največ tri tedne skupaj, pa za praznike«, vse skupaj »je bilo zelo intenzivno«. Največ vrhov v nizu sta zmogla leta 2012, enajst v treh tednih, ko sta z avtom nabrala 11.000 kilometrov.
Najsevernejši osvojeni vrh je finski Halti (1324 metrov), »bogu za hrbtom, če bi se ga lotila s finske strani, bi naju čakalo 50 kilometrov hoje«, zato sta ga naskočila v enem dnevu iz Norveške, pa še tako je vrh mogoče najti le z GPS. Sploh so dostopi, pravita, v Skandinaviji zelo dolgi. Je pa prednost, da so dolgi tudi dnevi, te tema skoraj ne more ujeti.
Tudi na poljski Rysy (2499 metrov) sta šla iz Slovaške, na liechtensteinski Vorder Grauspitz (2599 metrov) bi jima iz matice pretilo sitno alpinistično plezanje, iz Švice je bilo bistveno laže. Pa na izhodišče so ju peljali v prikolici za prašiče, »sveže oprani«, pove Andreja. Na vrhu Liechtensteina sta ugotovila, da tam ni bilo Slovenca vsaj od leta 1991. Veliko vrhov, če vse sploh smemo tako poimenovati, nima vpisnih knjig.
Najjužneje sta bila na malteškem Ta'Dmejreku 253 metrov nad toplim morjem, najzahodneje na islandskem 2110 metrov visokem Hvannadalshnúkurju, najvzhodneje najviše v sedmih letih, na kavkaškem Elbrusu, 5642 metrov. Zadnja je 23. avgusta padla najteže osvojljiva švicarska špička Dufourspitze (4634 metrov) v pogorju Monte Rose, tehnično najlaže v sedmih letih je bilo, ko sta se povzpela na 72 metrov nizki vatikanski grič. Ki pa je bil logistično zahteven, ni bilo preprosto priti v sveto državico.
Kondominij
Tudi v Belorusiji se nista pretegnila, »se z avtom pripelješ gor, na Dzjaržinsko garo, po dveh minutah hoje si pri znamenju na 345 metrih«. Kanec odklona, vemo za krilatico, kako mora biti vsak pravi Slovenec vsaj enkrat zaživa na Triglavu. In imamo zato zelo veliko nepravih rojakov. V Belorusiji je na vrhu toliko odvrženih, ja, uporabljenih kondomov, pripovedujeta osvojitelja, da se zdi, kot bi bil pogoj za pravo beloruskost koitus na najvišji točki države. Vrhunec na vrhu, kajne? Območje je metaforični kondominij.
Osvajamo naprej, na Portugalskem gre prvenstvo La Torreju, 1993 metrov, na vrhu je krožišče, tudi v Belgiji parkiraš dva metra pod vrhom 694-metrskega Signala de Botrange, kjer te stopnice vodijo do natanko izračunanih 700 metrov. Ja, gora, vrh je simbol, pa če ga je narava sestavila ali človek dopolnil, okrancljal. Na Danskem so trije vrhovi drug ob drugem, po višini razlikujoč se le za nekaj decimetrov, tri kilometre stran pa je še višji, a zaradi umetno ustvarjene gomile. Kar ne velja.
»Beneluks, Vatikan sva obiskala pozimi, večino poti v teh letih opravila z avtom, z letalom sva šla le tja, kjer je morje vmes,« recimo za prvomajski oddih.
Vodeno sta se povzpela na najvišji Elbrus in islandski – ime sem že natipkal – vrh, na katerega opraviš 2000 višincev, pa nate prežijo razpoke. Pa na slovaški Geralchovský štít te zaradi zahtevnosti ne pustijo samemu, Jože se je kot vodnik nekako zrinil brez vodstva, Andreji so ga določili. Tam sta imela najslabše vreme v sedmih letih, »sneg poleti, avgusta«. Škotska, prislovično namočena, je bila osončena, Irska v istem zamahu deževna, dve leti pozneje pa so ju domačini rotili, naj pri njih ostaneta, ko sta sonce v rukzakih prinesla.
Kaj ju priganja, žene, vertikala ali horizont? »Lahko bi se odločila le za osvajanje vrhov, a ne gre za to, gre za dežele,« res pa dodata, da »predvsem za naravo, ne toliko kulturo«. In kje se je oko najširše zasmejalo? Razumem, da je povsod lepo, a v Skandinaviji najlepše. »Na Norveškem, 700-metrski slapovi ...«
Nekaj vrhov je padlo tudi v prijateljski družbi, da so malo stroške porazdelili, sama pa sta za 47 vrhov tako ali drugače odštela dvajset jurjev. Spala v kampih, sobah, kjer je bilo mogoče, v šotoru, »v Skandinaviji ga lahko postaviš kjerkoli«. Če vreme ni proti.
Dvodržavno
Vtisi si stopajo na noge, segajo v besedo. Največja gneča je bila na platoju tik pod vrhom Nemčije, 2962 metrov visoke Zugspitze, nekatere vrhove sta osvojila večkrat, črnogorska Zla Kolata (2534 metrov) jih je prvič pričakala v megli, na vrh so prišli s prijatelji z resnim plezanjem, letos drugič zlahka, spet v družbi, po sončnih travnikih.
Za osvojene veljajo naravni vrhovi in vrhovi na celini. Danska, denimo, bi lahko prisegala na Gunnbjørn Fjeld, ki ima 3694 metrov, le da proti nebu kipi na Grenlandiji.
Hec je z Mont Blancom, ki je najvišji vrh Francije in Italije kot Monte Bianco. Albanija in Makedonija imata skupni Korab, 2764 metrov.
Če bi našteval države, bi sogovornika znala, predvsem Jože je o tem prepričan, našteti njihove najbolj izpostavljene višinske koščke. Ga preizkusim, opravi z odliko. Nato učitelja začnem spraševati po višinah, tudi tu bi dobil plus štiri. Če bi se posebej pripravil, morda minus pet.
Še pod vtisom najtežjega trisa, 10. julija sta bila vrh Elbrusa, deset dni pozneje Grossglocknerja, 23. avgusta vrh Švice, razmišljata naprej. »Malo morava ven iz Evrope,« v teh letih sta bila le enkrat s stare celine, v Tuniziji. »Šla bi kam dlje, pa ne nujno na najvišje vrhove.«
Geografsko se meja Evrope na vzhodu konča z Uralom in Kavkazom, zato na njunem seznamu ni vršnih točk Gruzije, Armenije, Azerbajdžana. Tudi v Turčiji sta osvojila najvišji, vojaško zastraženi vrh evropskega dela države, 1050 metrov visoki Maya Dagi, nista šla na štiri jurje višji Ararat v Aziji.
Nekatere države imajo svoje najvišje vrhove zunaj Evrope. »Omejila sva se le na vrhove na celini, morda pa kdaj v prihodnosti osvojiva tudi te. Začela sva že z vulkanom Teide na Tenerifih.«
Nove države?
Če bo Škotska postala samostojna, imata v žepu njen Ben Nevis (1344 metrov), po novem najvišji angleški bi ju še čakal, za vsak primer sta bila tudi na vrhu Severne Irske in severnega, turškega dela Cipra, ki ga je, tako Jože, priznala le ena država, uganimo, katera.
Svet se spreminja, tudi višina gora, na Norveškem je imel nekoč primat drug vrh kot zdaj, pa se je stalilo pet metrov snega in je padel s trona. Če bi, če bo, na Mont Blancu skopnel ves sneg, se bo s 4807 metrov sesedel pod 4800. In Andreja doda, kako je izjemno, »na isti višini iste celine tako različna pokrajina«. Tristo švedskih višincev, »pa tako kot pri nas na Komni«.
Vprašanje za konec: za koliko metrov je najvišji nizozemski vrh nižji od slovenskega in za koliko ta višji od litovskega? Odgovorov nam ne pošiljajte po pošti.
Grega Kališnik
Foto: Jože Drab in Andreja Tomšič