Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Faulkogel (2654 m)

oz. Pongauški Matterhorn, kot ga tudi kličejo, je strma markantna gora pri Flachauu, ...

... na koncu stranske doline malo pred tunelom Tauern. SV stena ima z vrha dol strm žleb (Neukarrine) oz. takoj zraven široko vesino višine dobrih 300 vm, 45 stopinj, s spodnjim še vedno strmim podstavkom skupaj 500 vm. Do izhodišča na začetku doline je skupaj 1600 vm.

Kako sem sploh ugledal tale Faulkogel? Opazil pa sem ga lani, ko smo se junija vračali s službene poti čez Avstrijo v lepem vremenu, pa sem imel kot sovoznik čas gledati naokrog. In že nekaj pred Flachauom sem pred sabo zagledal markantno špico, ki je krepko štrlela nad okolico (desno in nekoliko za nam dobro znanim Šilčkom). Skozi stransko dolino malo pred tunelom se je pokazala njegova SV stena s strmo flanko. Bilo je še toliko snega, da sem videl, da zadeva mora biti smučljiva, dostop po tej dolini pa brez dvoma zahteven z za Avstrijo tako značilno strmo stopnjo nekje med 1500-2000m na koncu dolin, preden se potem dvignemo v višji svet. Doma hitro najdem: Faulkogel (2654 m), Neukarrinne (45 stopinj). Od takrat je bila gora na mojem radarju. In ko so začela to pomlad prihajati razna poročila s tur v Avstriji z dobrimi razmerami, se mi je zdelo, da je pravi čas za obisk.

Pogledal sem tudi, če je o njem že kakšen slovenski zapis. Na Gore-ljudje ga ni, niti na E-gora (TK gora), pa tudi Hribi.net nimajo opisa te gore, SLO zapisa pa ni najti niti med prvimi 100 najdbami Googla (naprej pa nisem gledal). Tako je to vse kaže prvi slovenski alpinistični smučarski spust s tega vrha in verjetno tudi zimski vzpon, če že letnega po normalni poti ne bi nihče objavil. Sicer pa Slovenci v tistih koncih kar precej smučajo, znan je bližnji in nekaj višji Veliki Mosermandl, pa nekaj čez 2000 m visoki "Šilček" (Schilchegg) v enem od grebenov, ki peljejo SV od Faulkogla. V S grebenu se naprej najde tudi že obiskani Liebeseck (2303 m) .


Z Janezom se tako že sredi noči odpraviva na pot. Štart je na začetku poti v omenjeno stransko dolino pri zaprti rampi čez cesto proti planini Marbachalm. Do vrha je od tu dobrih 1600 vm in okoli 8 km v dolžino, kot je kasneje pokazal GPS. Sprva kakih 1,5km "peš", potem pa, ko se dejansko začne stranska dolina, na smuči. Pot je res lepa pod strmimi stenami Graihorna in Graikopfa na jugu, na severni strani pa seveda znani Šilček v grebenu z drugimi podobnimi. Na koncu doline pa štrli ven najin cilj, sedaj že obsijan s soncem. Do tja je kar precej "zanimivosti", najprej lep prehod iz spodnje na zgornjo planino, pa po desni čez še en vmesni strmejši del, potem pa omenjena zapora, ki tokrat ni bila več smučljiva (možno je na desni direktno dol, dokler je grapa zalita - ne dolgo pred nama jo je "počistil" južen plaz). Pot gre desno in nazaj levo čez strm prehod; del je bil že kopen z zajlami, preden sva prišla na zgornje pode. Potem pa daleč levo nad jezerom Neukarsee in nazaj desno pod sam žleb oz. flanko (tako se je dalo najvišje priti s smučmi, možno pa bi bilo seveda tudi povsem direktno ali pa po S grebenu v okviru letne poti, od koder je prišla glavna gaz, kot sva videla zgoraj). Gore je nad temi podi za ca. 500 vm, najstrmejšega dela pa 300 vm.

Ko plezava gor, so razmere videti idealne (flanka je odpustila, pred nama so dol vozili Avstrijci, na vršni glavi pa se jim je izpod smuči celo pošteno prašilo). Kot je pogosto v Avstriji, je treba na glavni vrh še poplezati, odsmuča pa se z ene glave prej. Odsmučava. Vrhnji del je še uležan suh sneg (ne kloža) z mogoče nekaj rahle skorje, se praši, kot sva prej videla. Ne smučava po plitvem žlebu (Neukarrine), ampak po odprti flanki zraven, kar se nama zdi mnogo bolje. Zdi se celo bolj strma, ker žleb je vrezan v pobočje, flanka pa se zgoraj začne iz bolj ven porinjenega zgornjega dela. Medtem sonce komaj kaj še sveti v flanko in ta po sredi že zakrkne, kar obeta težave (tura je pač dolga in obrnjenost na SV glede timinga ni preveč ugodna). A potem najdem na desni strani ob skalah, kjer je sonca nekaj samo zjutraj, vse do dol suh uležan sneg, Janez pa na levi strani tisti južen sneg, ko se na kristalčkih že dela tanka plast ledu, čemur potem rečemo, kot bi surfal. S flanko sva tako izjemno zadovoljna, tako s snegom kot tudi z lepo porcijo enakomerne strme smučarije, ki jo v taki dolžini in naklonini ni tako preprosto dobiti.

Od flanke potem kar naravnost dol po podstavku z južnim snegom, ena strma senčna trda prečnica v levo pod in nad skoki proti podom in potem super smučarija po srencu do zoprnega peš prehoda. Od tu dol sprva težak južen sneg, potem na severni strani doline nekaj lažji in tako naprej (vmes, ker greva bolj direktno, odsmučava še en strm gozd), na koncu nekaj poganjanja po zelo položni planini, nato nekaj "malo boljše" gozdne ceste in pa seveda še "peš" odsek do avta.

Metod Škarja

P. s.: kasneje smo si preko FB dopisovali z Avstrijci, ki so z nami skupaj štartali zjutraj. Povedali so, da je to ena najlepših tur, a tudi v Avstriji manj znanih in redkeje obiskanih.

 

 

 

 

 

Povezave: E-gora, Snežak.si

 

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ SMU Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40622

Novosti