Večer, Narava, gore - Danilo Tič: Za zavarovane plezalne poti se pri nas ponavadi uporablja izraz ferate. Beseda izhaja iz italijanskega izraza via ferrata in pomeni železno pot.
V nemščini uporabljajo izraz Klettersteig, ki so si ga posvojili Angleži. Zavarovana plezalna pot je opremljena z varovali v obliki napetih jeklenic, lestev, verig, ki so pritrjene s klini. Na mnogih zavarovanih poteh so pritrjeni ali izklesani stopi, ki omogočajo lažje napredovanje.
Razvoj zavarovanih plezalnih poti
Začetki opremljanja zavarovanih plezalnih poti segajo v obdobje pred prvo svetovno vojno in sovpadajo z razvojem gorništva v Alpah. Tako lahko zasledimo, da je dal Jakob Aljaž leta 1895 opremiti izpostavljene dele poti na Triglav s 130 metri jeklenice in 36 železnimi koli (Planinski vestnik 1895).
Med prvo svetovno vojno so za potrebe vojskovanja opremili številne ferate. S tem so želeli omogočiti vojakom pristope na vrhove in predele gora, ki so zelo izpostavljeni. Takšne ferate so gradili predvsem v Dolomitih, ki so pojem izpostavljenosti. Sloves izpostavljenosti in zahtevnosti so te poti obdržale vse do danes.
Med obema svetovnima vojnama je pri nas nastala Hanzlova zavarovana pot (1926), ki je bila poimenovana po gorskem vodniku Ivanu Vertlju - Hanzi. Kopinškovo pot na Ojstrico so opremili leta 1940, pri tem so si pomagali z dinamitom. Po drugi svetovni vojni je nastala popularna Kopiščarjeva pot skozi Prednje okno v Prisojniku (1948).
Značilnost zadnjega obdobja je, da so pričeli na območju Alp opremljati športne in ekstremne zavarovane plezalne poti. Značilnost teh poti je, da so krajše in lažje dostopne. Često dopolnjujejo turistično ponudbo športnih centrov in planinskih postojank. Poti so opremljene z jeklenico za varovanje in s klini, ki so namenjeni zgolj za počitek. Številne ekstremne poti vodijo preko previsov in plati, ki so zelo zahtevni.
Ocenjevanje:
V Sloveniji uporabljajo težavnostne stopnje od A do F; uporabijo se lahko tudi vmesne ocene, na primer C/D.
A - LAHKO
B - SREDNJE ZAHTEVNO
C - ZAHTEVNO
D - ZELO ZAHTEVNO
E - EKSTREMNO
F - ZELO EKSTREMNO
Kopinškova zavarovana plezalna pot v Ojstrici je tako ocenjena z B/C, Gradiška tura - Furlanova pot s C, Kopiščarjeva pot skozi Prednje okno v Prisojniku pa s C/D.
Oprema in varnost
Za varno gibanje po zavarovanih plezalnih poteh so potrebni plezalni pas, samovarovalni komplet in čelada. Skoraj neobhodno potrebne so rokavice, ki zaščitijo roke pred poškodbami, ki jih povzročajo poškodovane ali izjemno pregrete jeklenice. Nujna je tudi ustrezna obutev. Ponudba naštete opreme je res pestra. Pred nabavo priporočamo, da se posvetujete s tistimi, ki se na to res spoznajo. Najbolj kompetentni so prav gotovo gorski vodniki, ki vam bodo svetovali, kaj je za vas najboljše. Na zavarovanih poteh so se zgodile v preteklosti številne nesreče zelo izkušenih gornikov, tudi plezalcev. S primerno pripravljenostjo, dobrim načrtovanjem ture in ustrezno opremo lahko tveganja močno zmanjšamo. Mnogi gorniki in planinci menijo, da je za varnost pri vzponu po feratah ključna uporaba samovarovalnega kompleta. Komplet ima na obeh koncih pasu (gurtne) vpeto samozapirljivo vponko. Vedno moramo biti vpeti vsaj z eno vponko v jeklenico. Komplet ima raztegljivo prešito gurtno, ki deluje kot blažilnik udarcev. Številni odpoklici proizvajalcev samovarovalnih kompletov kažejo na dejstvo, da se karabini samovarovalnih kompletov pri padcu nekaj metrov lahko zlomijo in da blažilniki udarcev v nekaterih primerih ne morejo preprečiti zloma karabina. Zato prevladuje mnenje, da se mora vsak dobro pripraviti na izziv, ki ga čaka. Z dobro fizično, psihično pripravo in vestnim načrtovanjem lahko zmanjšamo tveganja, še posebej, če se gremo samo po zavarovanih plezalnih poteh, ki smo jim dorasli. Če o svojih sposobnostih le za trenutek podvomite, je bolje, da najamete gorskega vodnika. Tako se boste lahko brez strahu posvetili samo vzponu.
Tekst in foto: Danilo Tič