22. februarja 1958, je v Solčavi v starosti 80 let nenadoma umrl upokojeni planinski oskrbnik Fort Herle, znan ne samo ožjemu savinjskemu planinskemu področju, marveč širokim planinskim krogom, ki so pred zadnjo vojno zahajali v Logarsko dolino in na Okrešelj.
Vsi, ki so ga poznali, so cenili njegovo poštenost in prisrčnost, s katero je sprejemal planince. O njegovem delu za planinstvo smo pisali v PV 1957, str. 606, ko ga je PZS odlikovala za njegove zasluge.
40 let je bil kot oskrbnik, vodnik in delavec v službi slovenske planinske organizacije. Njegovo ime je povezano s slovensko kočo na Okrešlju, s Piskernikovim zavetiščem, s Kocbekovo kočo na Molički planini in z vrsto planinskih potov, ki jih je delal in markiral. Da bi njegovo osebnost čim plastičneje prikazali, priobčujemo nagrobni govor njegovega prijatelja rov. Branka Zemljiča, dolgoletnega tajnika Savinjske podružnice SPD, ki živi v Celju kot upokojeni šolski upravitelj.Tov. Branko Zemljič je spregovoril takole:
»Ne hčere ne sina
po meni ne bo,
dovolj je spomina!«
To gore vedo ...
Ali se še spominjaš, Fort, kako sva se prvikrat srečala v ostenju pod Kamniškim sedlom, takrat, ko ondi še ni bilo nadelane poti z Okrešlja na Sedlo, in ondi ne še današnje Kamniške koče? Bilo je to pred šestinpetdesetimi leti. - Vračal si se navzdol - iz Kamniške Bistrice - tistikrat že znan in priznan avtoriziran vodnik SPD, ko sem jaz, še mladič, samotaril v zgodnjem jutru navzgor. Pa si me takrat pobaral, če se nisem morda pomotoma zbudil v nemški bajti na Okrešlju. Ne! Prenočil sem na Plesnikovem »marofu«.
Sicer pa sva se spoznala že par let prej v Herletovi hiši, tvojem domu, kamor sem spremljal svojega očeta na njegovem službenem potu. Herletova hiša, kamor sem poslej vedno tako rad zahajal, tako korenito narodnozavedna, planinam in planinskemu društvu pa vsa tako iskreno predana, uslužna in gostoljubna!
Potem smo se znašli na skupnem potu k otvoritvi Kamniške koče. In zopet sta se najini poti križali pod Grintovcem; in še drugod. Ko pa si l. 1908 prevzel oskrbništvo Frischaufovega doma, sva vedno češče obnavljala pohode po naših vrheh. Zlasti še pozneje, ko sem prihajal tja gor »službeno«. Se še spominjaš, Fort, kako smo potem vodili tihe in prikrite boje z umirajočo Avstrijo? -
In potem pri Piskerniku, kjer si prevzel konec svetovne vojne v oskrbo bivšo nemško postojanko! Vsa stara garda, takrat še sočnoželjna življenja, kako srečna in nadvse zadovoljna je uživala svobodo domovine v Tvojem kraljestvu, katerega je prevevala Tvoja ljubeznivost, slična dobrota, uslužnost in prisrčna gostoljubnost!
Kocbek, Tiller, Milko Hrašovec, Požar, Nendl, Saksida, Vrtovec in še in še premnogi drugi! In mladi rod. Dijaki, ki si jim bil tako očetovsko dober! O, kako sproščeni,vedri in razigrani smo bili!
In nazadnje, ko si se strt vrnil iz izgnanstva, iz Mauthausna v tale rajski, solčavski kotiček - kako smo Te radi obiskovali, starejši in mlajši v Tvoji hišici, ki sta si jo z dobro ženko Francko tako čedno uredila, da bi tu v miru preživljala življenjski večer!
Planinsko društvo je doseglo skromno pokojnino zaslužnemu možu ter mu tako olajšalo poslednji večer življenja.
Kako smo se radovali lani stari in mladi, vsi, ki so te vedno visoko čislali in cenili, ko Ti je odbor PD v Logarski dolini na svečan način - ravno ob Tvoji 79 letnici - izročil zasluženo odlikovanje, srebrni znak!
Koliko je tu še drugih, dragih in lepih spominov! In vse to sedaj zapuščaš!
Zapuščaš premnoga ljubeča srca, svoje planine, ki si jim bil vedno ves predan! Toda ,taka je pač neizprosna postava življenja, ki ima v svojih knjigah zapisane tudi nas vse, ki se danes poslavljamo od Tebe.
Šestero Tvojih: očeta, brate, nečake in svakinjo sem spremljal na to-le pot; in danes še Tebe!
V imenu te stare, že precej razredčene starejše družbe, ki Te je visoko cenila, spoštovala in ljubila, ki je v Tvoji družbi preživljala marsikatero urico duševnega in fizičnega oddiha, se Te s hvaležnostjo in zahvalo spominjam in Ti, dragi naš Fort, še poslednjič v duhu stisnem pošteno, prijateljsko roko.
»Ena se tebi je želja spolnila,
v zemlji domači da truplo leži.«
Forta Herleta smo pokopali 25. II. na idilično solčavsko pokopališče. Med pogrebci so bili njegovi rojaki, počastila pa je njegov spomin tudi PZS, ki jo je zastopal tov. Lavrič. PD Celje so zastopali tov. Vrtovec, Zemljič, Meštrov, dr. Mejak in drugi.
Dr. Mejak se je od njega poslovil pri odprtem grobu.
Oskrbnika Forta Herleta planinci ne bomo pozabili.
Planinski vestnik 1958/5
Fortunat Herle, rojen 9. julija 1878 v Solčavi, je tudi avtoriziran vodnik. Sodeloval je pri zgradbi gorskih potov in planinskih kočo Od l. 1908. do 1916. je bil oskrbnik Frischaufovega doma, potem pa je moral med vojake. Od l. 1919. naprej pa oskrbuje Piskernikovo zavetišče.
L. 19224 in 1925. pa je imel mnogo skrbi pri zgradbi Tillerjeve koče. Vsled svoje pridnosti in natančnosti si je pridobil mnogo zaslug za SPD.
Fran Kocbek – Savinjske Alpe, Celje 1926