Planinski vestnik - Oton Naglost: Napotki in izkušnje
Vsak, ki zahaja v visoke hribe, mora imeti nekaj ljubezni do gora. To ni samo za šport in rekreacijo ali fotografiranje. V gorah se lahko zgodi marsikaj nepredvidenega. Cilj ni in ne sme biti samo vrh, do njega in z njega je treba varno stopiti v vsakdanje življenje.
Moj odnos z gorami je tesno povezan s fotografijo ter s fotografiranjem žive in nežive narave.
V gore hodim od otroštva. Prvi izleti so bili brez fotoaparata. Kot petnajstleten dijak sem s prvo počitniško plačo kupil svoj fotoaparat in od takrat je moj zvesti spremljevalec na poteh v gore, tesno pa sva povezana tudi drugače. Seveda sem fotoopremo posodabljal in dokupoval.
Temeljita priprava pred turo
Sedaj velikokrat odidem v določen predel gora z namenom, da posnamem kakšen »dober« motiv. Pred odhodom na turo, na kateri še nisem bil, se najprej seznanim z obstoječimi potmi ali brezpotji, dolžino in zahtevnostjo vzpona, posebnostmi v različnih letnih časih. Prav pred vsakim vzponom ali celo manjšim izletom se dobro seznanim z vremenom in se prepričam, da med hojo ne bo treba skrivati fotoaparata pred dežjem. Nato pregledam in pripravim potrebno planinsko opremo in temu dodam, kar je potrebno za fotografiranje.
Seveda je to dodatna teža in prtljaga, a za dober posnetek si je kdaj treba poleg delujočega fotoaparata, polnih in rezervnih baterij ter spominske kartice oprtati tudi stojalo. Fotografi vidimo v tem težaško delo in vsi tega ne počnemo (vedno). Več je dobre volje, manjše so muke. S pripravljeno planinsko ali plezalno opremo in dodatno fotografsko opremo se lahko napotimo na izlet v gore (fotografirat).
Menim, da je za vsakega, ki se resneje ukvarja s fotografijo, skoraj nujno, da fotografira z zrcalnorefleksnim fotoaparatom, saj je kvaliteta posnetka bistveno boljša. Za izpis fotografije je ključnega pomena dober objektiv, ki nam izriše dober posnetek na samem senzorju, zato je z majhnimi kompakti težje narediti kvalitetne fotografije. Bistvo je v velikosti točke na tipalu. Dober objektiv da zanesljiveje dobre rezultate in je praviloma tisti, ki se mu svetlobna jakost prične z 2,8. Tak objektiv nam v slabših svetlobnih pogojih pride zelo prav.
Preden se lotimo fotografiranja, moramo temeljito spoznati svoj fotoaparat in vse njegove funkcije. Poznavanje in obvladanje zmožnosti fotoaparata nam omogočata ustvarjalno in uspešno fotografiranje.
Sam večkrat vodim v gore večjo skupino ljudi. V takih primerih se izlet vodi z dovolj velikim številom izkušenih vodnikov, in če čas in razmere dopuščajo, fotografiram, sicer se posvetim varnosti udeležencev. Takrat imam malo časa za dober posnetek, včasih nastane spontano oz. improviziram, saj na takih izletih pot poznam od prej. Najbolj idealno je, če je skupina majhna do pet ljudi in je voljna sodelovati s fotografom.
Čas in zaslonka sta tesno povezana
Kdaj nastane dober posnetek? Lahko nastane spontano. Izkušen fotograf ve, kaj mora oz. lahko postori v določenem nenadejanem trenutku. Mnogokrat pa ta dobri posnetek nastane že prej doma, ko ve, kam gre, v katerem letnem času bo tam fotografiral in kaj namerava posneti. Za tak način dela je treba poznati lokacijo, to pomeni, da je bil fotograf že večkrat na kraju posnetka. To je seveda velika prednost za dober rezultat. Nekateri se čudijo, zakaj zahajam na nekatere kraje večkrat v istem letu. Seveda je to prednost, saj lokacijo poznam, tudi svetloba je vsakič različna, pa letni časi se tudi spreminjajo. Ko prispem na lokacijo, kjer nameravam fotografirati, najprej pregledam, da so vse nastavitve take, kot jih želim. Vedno fotografiram v načinu RAW, saj bom le s to nastavitvijo imel največ možnosti pri poznejši obdelavi posnetka. Pozoren moram biti, da fotografiram s čim nižjo nastavitvijo ISO, ker mi ta zagotavlja najmanj šuma in zrnatosti. Za izpis posnetka pa sta ključna še čas in zaslonka, ki sta tesno povezana, saj vplivata eden na drugega. Največkrat uporabljam avtomatski čas s korekcijo + - in ročno nastavitev zaslonke. Da realiziram zamišljeni posnetek, pogledam skozi iskalo in objamem (zarišem) kader, kaj bom zajel in kaj izpustil iz njega. Pri tem mi pomaga dober zum objektiv s stabilizatorjem, s katerim je manj možnosti, da bo slika neostra. Ko pogledam skozi iskalo, s točkovnim merjenjem izmerim svetlobo in oddaljenost kadra, ki naj bi bil nosilni na sliki, ter te podatke fiksiram. Posvetim se samemu kadriranju in pritisnem sprožilec do konca. Danes nam tehnika omogoča, da posnetek vidimo že na displeju, pa tudi grafikon pove, ali je pravilno osvetljen. Doma na računalniku v miru obdelam vsak posnetek in več možnosti za najboljše rezultate imam, če fotografiram v načinu RAW.
Pri analizi posnetka in postavitvi elementov v njem nam je v pomoč poznavanje likovnih pravil. Dobro je, da preberemo kakšno knjigo o kompoziciji. Marsikdo bo rekel, da je možno narediti dober posnetek, če kršiš ta pravila. Za kršenje pravil jih je dobro poznati. Največkrat hoče tak avtor s kršenjem v določenih okoliščinah pokazati nov pristop do danega motiva. Vseeno so preizkušena pravila najzanesljivejša, vsaj v začetku, dokler nisi sam dovolj kritičen do svojega posnetka.
Pravilo zlatega reza
Podal bom nekaj smernic pogledov na posnetke, ki jih delamo. Ko fotografiramo pokrajino z dokaj ravnim horizontom, moramo biti pozorni, da nas ravni horizont ne zapelje in ga damo v sredino posnetka, temveč naj bi upoštevali tretjine (pravilo zlatega reza). S tem ga premaknemo višje ali nižje od sredine, odvisno, kaj je nosilni element na posnetku. Lepo je, da ima posnetek, ki ga želimo ustvariti, prednji plan. S tem dobimo novo dimenzijo v sami fotografiji, ki prehaja v neskončnost. Seveda je treba ta prvi plan nekam umestiti. Spet uporabimo tretjine in tako ta element postavimo levo ali desno, odvisno od nameravanega učinka. Pri fotografiranju oseb bodimo pozorni, da oseba ne gleda ven iz posnetka. Pri posnetkih obraza od blizu je dobro, da je več prostora pred obrazom kot pa za njim.
Igra z zaslonko je zelo zanimiva. Bolj odprta zaslonka loči objekt od ozadja, s čimer prvi plan pride bolj do izraza in se ne more zliti z ozadjem, posnetek pa pridobi vrednost. Pri zaprti zaslonki povečamo globinsko ostrino. Pri taki zaslonki so vsi plani na fotografiji ostri. Dobro je, da pri tem uporabljamo trinožno stojalo, ki nam omogoči, da se posnetek pri daljšem času ne strese in ostane oster.
Igra s časom je tudi zanimiva, saj nam pokaže razpoloženje gibanja določenega motiva (npr. vode). Nasprotje daljšemu času je kratek čas, ki omogoča, da so elementi na posnetku zamrznjeni, s čimer blokiramo gibanje. Seveda je vse to odvisno od nas samih, kaj želimo v določenem trenutku storiti. Dobro je poizkušati, si vzeti čas, narediti več različnih posnetkov z različnimi nastavitvami in jih doma v miru analizirati. To je eden od načinov, da izboljšamo svoj pogled na fotografije.
Pri fotografiranju uporabljam tudi polarizacijski filter. Ko ga privijemo na objektiv, vrtimo in opazujemo pokrajino, se ta v določenem kotu na sonce spremeni, in ko je učinek primeren, naredimo posnetek. Ta filter nam spolarizira barve (jih naredi intenzivnejše) in uniči odseve. Obstaja še mnogo drugih filtrov, ki pa jih sedaj v digitalnem svetu ne uporabljam tako pogosto, saj se te učinke lahko ustvari na računalniku.
Risanje svetlobe na tipalo je izziv, saj moramo že pred nastankom posnetka videti končni rezultat. Kaj bo svetlo? Kaj temno? Kaj bo nosilni element? Tudi na kulise posnetka ne smemo pozabiti.
Dobra svetloba – pot do uspele fotografije
Zelo dobro je, da na posnetkih, na katerih je zajet tudi človek, ta sodeluje s fotografom in mu pomaga do boljšega posnetka. Zame ima večjo težo posnetek, na katerem je zabeležen tudi človek ali kako drugo živo bitje, ki je v ospredju fotografije. Dobra svetloba je tisto, kar fotografu olajša pot do uspele fotografije.
Na izletih čim bolj izkoristimo svojo opremo, naredimo čim več posnetkov in doma v miru preglejmo posnete fotografije. Bodimo kritični, obdržimo le tiste, ki so dobre, ostale pa izbrišimo, da se nam ne kopičijo v računalniku. S slabimi nimamo kaj početi.
Preden formatiramo kartico, je dobro, da se prepričamo, ali smo vse posnetke prenesli na računalnik, in naredimo tudi rezervno kopijo. Šele nato formatiramo kartico za naslednji izlet.
Večkrat opazim priložnostnega fotografa, ki med fotografiranjem ne uporablja sončne zaslonke. Privito jo ima narobe na objektivu. Ta pripomoček je pravilno nameščen zelo koristen, ker nam zakrije svetlobo, ki pada s strani na objektiv. Čezenj naredi senco in s tem prepreči nastanek svetlobnih lis ali pik na posnetku. Dobro je pred proženjem preveriti z gumbom, da zapremo zaslonko in vidimo, ali nas stranska svetloba ne moti. Če še pada na objektiv, jo moramo zasenčiti z roko. Pri tem nam lahko kdo pomaga, mi pa se posvetimo motivu.
Nastavitve občutljivosti filma ali senzorja nam z digitalnim aparatom zelo olajšajo delo, ker lahko v vsakem trenutku zamenjamo občutljivost filma; v analognem svetu je bilo treba zamenjati film. Moramo pa biti pozorni, saj nam le nizka vrednost ISO zagotavlja dobre rezultate. Če so pogoji slabši, npr. da imamo manj svetlobe, nastavimo višjo občutljivost, ki pa prinaša več šuma in vidnejšo zrnatost.
Korajžno vzemimo v roke svoje fotokamere in pridno beležimo dane trenutke, z nahrbtnikom ali brez njega. Vsak nov dan je le eden in se nikoli ne ponovi; čeprav gremo na isti kraj večkrat, se nam pokaže v novi svetlobi. Vztrajno delo s fotoaparatom in fotografijo prinese vsaj kakšen izdelek, ki ga lahko delimo z drugimi. Verjamem, da v obojestransko zadovoljstvo.
Oton Naglost