Vsak bi rad nekaj dosegel, čim več, čim bolje. Taki smo tudi alpinisti. Okusiš slast gora, potem te zamikajo stene, sprva lahke, zatem težje, za domačimi gorami pridejo na vrsto tuje ...
Poslovil se je kamniški alpinist in gorski reševalec.

Franc Bauman je bil rojen 28. junija 1947 v Podgorju pri Kamniku, umrl pa je v bolnišnici v Ljubljani, v noči med soboto, 23. oktobra, in nedeljo, 24. oktobra 2010.

V alpinistično šolo AO Kamnik se je vključil maja leta 1965.
Junija je s Tonetom Škarjo in Francetom Malešičem opravil prvi vzpon po Zeleniških špicah.
V dveh julijskih dneh leta 1965 je z Jernejem Koritnikom, Božo Gorjanc, Francem Paplerjem in Francetom Malešičem preplezal prvenstveno Direktno varianto v severozahodnem razu Votlega vrha v Loški steni nad Koritnico; z Dragom Geršakom pa tam še novo smer v sosednem Briceljku.
Nato je ponovil več težavnih smeri v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah z Jernejem Koritnikom.
4. septembra 1966 sta z Jernejem Koritnikom preplezala prvenstveno Centralno smer v zahodni steni Planjave. Še isto leto je bil sprejet med alpiniste.
18. maja 1968 sta s Tonetom Trobevškom preplezala novo Direktno varianto Gregorinove smeri v vzhodni steni Grintovca, 30. maja 1968 pa še prvenstveno smer Bauman-Trobevšek v južni steni Malega Grintovca.
Tega leta sta se oba udeležila jugoslovanske odprave na Kavkaz v skupino Kazbeka in plezala v Piku Nikolajeva, Kazbeku, Vilsu in Uilpati ter preplezala prvenstveno smer IV. tež. st. v Adai Hohu.
4. maja 1969 je s Tonetom Trobevškom in Janezom Uršičem Jakom preplezal novo Majsko smer v zahodni steni Planjave.
16. avgusta 1970 je z Acom Berlecem preplezal novo smer BB v Zobu Kalške gore.
Leta 1970 je vodil alpinistično šolo AO Kamnik, za katero je izdelal prenosno steno s klini za nazornejše učenje in vaje. Udeležil se je tečaja za alpinistične inštruktorje.
Tega leta je s Tinetom Štritofom preplezal spodnji del nove smeri v vzhodni steni Brane, ki jo je potem dokončal leta 1973 s soplezalcema Maričko Škrlep in Janetom Volkarjem (Dolgoletna smer).
Leta 1971 je bil načelnik AO in je vodil odsekovo alpinistično odpravo v poljske Tatre, kjer je preplezal več zelo težkih smeri (Mnich, Zadnji Mnich, Zamarla Turnia).
Leta 1976 je skupaj s poljskim Klubom Wisokogorskim iz Katowic organiziral jugoslovansko-poljsko odpravo na Nošak v Hindukušu. Na 7462 m visoki vrh je po zahodnem grebenu prišel skupaj z Marjanom Kregarjem in Janetom Volkarjem.

Pripravnik postaje GRS Kamnik je postal maja 1968 in je 1970 opravil izpit za alpinista. Sodeloval je v večini takratnih reševalnih akcij.
Jeseni leta 1974 je bil na prvem tečaju za reševalce letalce. Leta 1978 je med prvimi opravil izpit. Aktivno je reševal do leta 1995.

Po poklicu je bil mizar in bi se bil v drugačnih okoliščinah razvil v vrhunskega strokovnjaka. To nam dokazuje tudi izredno lep lesen pokal za tradicionalni Štuparjev memorial s Kamniškega sedla. Bil je odličen smučar, z odličnim posluhom in spominom je zelo zavzeto sodeloval tudi pri pripravi planinske pesmarice leta 1968 in 1970.
Z velikim veseljem je risal in pisal pesmi, vendar bolj na skrivaj in le za lastno veselje. Tudi tisti, ki smo ga dobro poznali, včasih tega nismo vedeli ali pa se nismo zavedali njegove rahločutne narave in darov, ki jih je imel.
Naj se mu vsaj zdaj zahvalimo za vso njegovo prijateljsko pomoč in vesele ure, ki smo jih prebili skupaj.
Ohranimo ga v najlepšem spominu.

Kamniški gorski reševalci
Pregled pripravil France Malešič

---

Članki Francija Baumana iz Planinskih vestnikov

Dan v zahodni steni Planjave
 

Franc Bauman: Preko melišča proti zahodni steni Planjave Planjave. Hladno je. Nebo je brez oblačka. Brana se že igra z jutranjimi sončni mi žarki, pravo nasprotje Planjave. Stena je še temna in iz nje prihaja hlad.
Še nenavezana lezeva po strmini proti vstopu v Jugovo pač in X. Pred nama sta že Uroš in Aco, ki gresta plezat v X, midva pa sva se tokrat namenila v steno levo od Jugove poči. Poizkusila bova preplezati novo smer.
Vstopim v steno, ki mi že takoj v začetku postreže s spodobnim previsom. Kmalu sem preko in nadaljujem po strmi poči, ki je preširoka za kline in preozka za čevelj. Zato »pojejo« lesene zagozde. S koncem vrvi se konča tudi poč. Sedim v votlini pod previsom in varujem Jerneja, ki sopihaje leze proti meni. Nadaljuje brez počitka; prečnico v levo, ki bi meni pot prvemu verjetno delala precej težav, sem namreč manjši od njega; on zleze z lahkoto. Samo en klin in velik razkorak in že je preko. Sedaj še nekaj metrov navzgor po razčlenjenem svetu in že je na vrhu spodnjega dela pri Kunaverjevi polici. Kmalu se mu pridružim še jaz. Sonce, ki je že prikukalo izza stene, naju prav prijetno greje. Kar ne da se nama naprej. Ker čas hitro mineva, bo treba iti.
Pohitiva preko Kotla nad Jugovo počjo in že sva pod navpično in gladko steno, ki je trikrat počena, skoraj od tal do vrha. Napotiva se k srednji poči, ki je videti še najbolj prehodna. Stojim v votlini pod krušljivim previsom in varujem Jerneja, ki je pravkar zlezel preko previsa v poč. Napreduje počasi. Radoveden sem, kaj ga zadržuje toliko časa. Ko sem jaz na vrsti, vem, zakaj je lezel tako počasi. Tu je poč zelo krušljiva, ozka in skoraj previsna. Prav čudim se, kako je preplezal to zadevo. Le s težavo izbijam kline. Vendar po dobri uri je raztežaj za nama. Vrsta je na meni: še vedno lezem po poči. Stena je tako strma, da vidim pod seboj melišče. Mislim in se sprašujem, kako bi bilo, če bi padel iz stene. Poč je strma in krušljiva, nekje tudi povsem gladka. »Konec vrvi!« me zdrami glas iz spodnjega dela. A poličke ni nikjer nobene. To je sedaj že drugi raztežaj, ko varujeva v stremenih. Varujem na treh še kar dobro zabitih klinih.
Kmalu je pri meni tudi Jernej. Po kratkem počitku se zažene v previs. Vendar naprej ne gre in ne gre. Previs je tako krušljiv, da ob zabijanju klinov kamenje kar samo odpada iz njega. Kline zabija na 30 cm, vendar niti eden od njih ni zanesljiv. Po debeli uri »bingljanja« v zraku je preko. S tem pa je konec tudi poči. Nad nama je le še gladka stena brez razpok. Jernej se takoj loti vrtanja, napreduje počasi, saj s svedrovci še ni imel opravka. Zavrta štiri kline in išče mesto za petega. Na srečo se hitro znajde in že načeto delo dokonča. Seveda so se vmes vsipali včasih ne preveč lepi verzi. Klin drži. Jernej me varuje, da priplezam do njega. Na vrsti je kratek "bojni posvet« kako naprej, saj je pred nama še za dober raztežaj, skoraj gladka stena. Midva pa sva brez svedra. Ali bo res treba obračati? S tem se ne moreva sprijazniti. Žalostno gledava navzgor.
In glej! Nekaj metrov nad nama je majhna polička. levo opaziva razčlembe, po katerih se da priti na poličko. Težko prestopim iz plošče na razčlembe in se povzpnem po njih do poli čke. Vendar naprej je nemogoče. Gledam gor in dol, levo in desno, nikjer nič, le na desni vidim prav majhne razpoke v skali. Poskušam. Klini gredo v steno. Imam prave akrobacijske vaje v stremenih. Preplezam že več kot 10 m prečnice, vendar na skalo še nisem stopil. Še nekaj metrov in že stojim na udobni polici. Oddahnem si. Še malo navzgor in po dolgem času zopet zanesljivo varujem.
Jernej je pri plezal do mene že v mraku. Hitro zlezeva še en raztežaj pa sva iz stene. Postaviva možica in pospravljava opremo. Sedaj nama bi teknilo kaj pojesti, žal pa to ni mogoče, ker sva zjutraj, ko sva pripravljala nahrbtnik, dala hrano v tistega, ki je ostal v koči. Neprijetna zadeva! lačna nisva hotela bivakirati, zato sva sklenila, da splezava po grebenu Planjave na vrh in se vrneva v kočo po normalni poti, čeprav je trda noč. Po dobrih dveh urah sva na vrhu, pred polnočjo pa že sediva v topli izbi.

Opis Centralne smeri
Dostop isti kot v X in Jugovo poč. Vstop levo od Jugove poči po nakazani poči do votline, levo po polici do žleba (20 m) in potem do Kunaverjeve police; preko Kotla Planjave pod gladko steno in po srednji poči navzgor preko krušljivega previsa v samo ploščo (KKK svedrovci 5) do majhne poličke. 12 do 14 m prečnice v desno v stremenih. poličke ni in po lažjem terenu na vrh stene, možic.
Ocena: VI, čas plezanja 4 ure.
Sestop: po grebenu na vrh Planjave in po normalni poti na Kamniško sedlo ali desno po grušču do vrha X in po Kunaverjevi polici na Kamniško sedlo.
Prva plezala: Franci Bauman, Jernej Koritnik.
Datum: 21. avgusta 1966. 

PV 1968/03

V enem dnevu na Willsu

Franc Bauman: Če povem po pravici, mi ob dveh zjutraj kava dosti bolj prija kot paprika v konservi. Toda jesti je treba. Pred nami je še dolg, naporen dan.
Po zajtrku še pogovori v zvezi z GRS in radijsko zvezo, potem pa proti naši gori. Med potjo skoraj ne govorimo. Le kaj bi govoril, raje bi spal. Vendar za spanje ni časa. Treba je hiteti. Odločili smo se, da poskusimo goro Wills, 3850 m, preplezati v enem dnevu po smeri Vb v severozahodni steni.
V dobri uri smo pod goro v vstopnem ozebniku. Spočetka gre kar dobro. Dani se, ko smo že precej visoko. Toda z višino raste tudi naklonina ozebnika. Tako lepega sončnega vzhoda v Kavkazu še nismo videli. Iz sanjarjenja nas zbudi zapadno kamenje, ki se privali po ozebniku in nam pove, da moramo čimprej iz te plaznice. Nad nami se ozebnik razdeli v več krakov. In mi rinemo po levem. Kmalu pridemo do možica. Iz konservne škatle vzamemo zapiske in vstavimo svoje. Pogledamo opis. Levo! Toda teren se nam ne zdi nič kaj prijazen. la ogled se odloči Riko. Od zgoraj nam sporoči, da slabo kaže. Odločim se pogledati desno in glej, pod nami je ozebnik, viden iz »lagerja«.
Tako je šla zaradi napačnega opisa in informacij v nič ena ura. Ko smo zopet vsi zbrani, se odpravimo naprej po kuloarju do skalnega otoka, vidnega iz tabora. Tu zavijemo levo. Plošče v prečnici niso prav nič prijazne. Na njih sta led in sneg. Toda v dobre pol ure je prečnica za nami. Sedimo na visoki polici in pripravljamo opremo. Zabijem prvi varovalni klin in Niko že začenja prvi resnejši raztežaj. Smo že nad »nočevko«, v steni, ki se navpično pne nad nami v nebo. Kljub dobrim oprimkom je plezanje prava muka. Nahrbtniki režejo v ramena in vlečejo vznak.
Na polici odloži mo nahrbtnike in se posvetujemo. Plezali smo brez nahrbtnikov in ob vrvi. Napel jo bo Riko, ki se je že spustil na poličko, da se spoprime v 40 m visoko previsno ploščo. Ne vidimo ga, ko pleza, vendar vemo, da je težko, kajti vrv drsi le počasi preko Joževih ramen. Precej časa je minilo, preden dobi Niko povelje za napredovanje. Čeprav pleza prvi v drugi navezi, je lažje, saj je tu že vrv, za katero se tudi lahko prime in se potegne navzgor. Riko in Niko sta že iz najhujšega. Sedaj še nahrbtniki in potem Jože in jaz. Ura je poldne.
Radijska zveza s taborom. Sporočam, kje smo in da bomo čez dve uri že na vrhu. Toda zmotil sem se. Ob pol dveh so bili komaj nahrbtniki na varnem. Ponovno se navežem na vrv s katero smo pravkar prenehali manevre z nahrbtniki. Spredaj jaz, zadaj Jože. Komaj prilezem po polici okoli roba in pogledam navzgor čez ploščo, že pohitim čestitat Riku. Tu je opravil dobro delo. Vse je minljivo in tudi tega raztežaja je naposled konec. Visim pripet v uho klina na gladki plošči in sopiham kot "kamničan« svoje čase, ko je še prevažal potnike v naš lepi kot. Dve popoldne je, ko tudi Jože končno izpleza iz plošče. Greben je lahek. Ne, težak je. Hitimo, da bi bili čim prej na vrhu. Molče si podamo roke. Tako je lepše. kot kaj govoriti. povedati. Vsega tako ne morem povedati. Vsak sam to ve in vsak sam si to misli. Molče gledamo na vrhove okoli nas. Megleno morje leži približno 3200 m visoko., Nad nami pa je nebo samo nebo. Nekateri od nas bi bili celo za bivak na vrhu. Toda meni in še komu za bivak ni. Veter in čas nas preganjata.
Spust v dolino ni prav nič prijeten. V ozebniku leži še novo zapadli sneg, ki se nam vozi izpod nog. Kljub težavam smo v dobri uri v dolini pod sedlom Kalperkom, kjer se prvič danes tudi odžejamo. Toda pred nami je zopet kakih 300 m vzpona. Težko se je zopet vzpenjati. In ob pol sedmih smo na sedlu. Tu v družbi s sovjetskimi tečajniki in alpinisti počakamo Petra in Marjana, da prideta za nami. Še zadnji vzpon na Osetinsko sedlo in radijska zveza. Še ves zadihan govorim in kašljam v aparat, da ne bomo bivakirali. ampak da že gremo proti domu.

SZ stena Willsa - smer Vb. Plezali dne 5. avgusta 1968 Riko Salberger, Jože Rožič (AO Tržič), Niko Bernard (AOJesenice). Franc Bauman (AO Kamnik).

PV 1972/01

Tri smeri v Centralnih Alpah

Franc Bauman: Dolgo je že tega, odkar sva z Jernejem prav počasi sopihala proti vrhu Mt. Blanca in skoraj do onemoglosti izčrpana nekaj dni za tem sestopala izpod vrha Grand Charmoza.
V dokaj lepem vremenu smo prispeli v Chamonix. Naslednji dan se odpeljemo z vlakom do Argentiere in odrinemo peš na ledenik Argientierski, kjer si uredimo bivak. Ob enih zjutraj vstanemo, mislimo, da smo med prvimi, in ugotovimo, da smo že med zadnjimi. V Aig. Verte že plezata dve navezi, vsaj tri so v Courtes, ena pa se odpravja proti Trioletu, nekaj jih je še nad ledenikom. Vse povsod same lučke, le v Droites in v smeri Charlet-Simond, kamor smo namenjeni, ni nobene. V slabi uri smo že pri krajni poči.
Stena nam takoj postreže z dokaj solidno strmi no. Led je dober, precej je v steni še snega, ki nam omogoči hitro napredovanje. Varujemo le na težkih mestih. Še v spodnji tretjini stene strmina nekajkrat preseže 60°, nič dobrega ne obetajo seraki. Na našo srečo ostanejo mirni in z dnem smo nad spodnjo pregrado, približno na polovici stene. Za oddih se stena položi in dva raztežaja ne preseže 40°.
Pred nami je ključni del, skoraj 30 m izredno strmega, krhkega ledu s strmino čez 70°. Cene se loti previdno in dokaj hitro napreduje. Zdi se mi, da meni srce hitreje utripa kot njemu. Pred nami sta še dva malo bolj človeška raztežaja, v zgornjem delu pa naletimo na 29 cm pršiča. Vendar je tudi ta ovira za nami in že duškamo na majhni zasneženi rami. Še sto metrov južnega snega in ob osmih si po šestih urah plezanja oddahnemo na Col de la Tour des Courtes.
Vrh. Utrujen, upehan in srečen sem. Pod mano je skoraj 800 m globoka stena, nad nami so še vrhovi, - ena sama želja: Grandes Jorasses. Ali se mi bo kdaj uresničila želja stopiti na ta vrh? In Chamoniške igle? Pa Dent du Geant. Koliko je vseh teh gora! Preveč za eno življenje. Po poldrugi uri smo že na ledeniku Talefre.

Naslednji dan nam vreme ni bilo naklonjeno, morali smo obrniti in se vrniti v Chamonix.
Naslednji dan gremo z žičnico na Aig. de Midi, nato po ledeniku Vallee Blanche do sedla La Fourche, kjer je komaj kakih petnajst metrov pod vrhom pripet v skale ogromen bivak. Zopet smo namenjeni v južno steno Mt. Blanca. Žal nam tudi tokrat vreme ni naklonjeno. Pred dvema dnevoma preslabo, danes predobro vreme. Vendar nam ne preostane nič drugega, kot še en dan čakati v bivaku. Kajti izoterma – O° C na višini štiri tisoč metrov je občutno previsoka, nima smisla vstopati v steno, kjer je prevelika nevarnost plazov in rušenja serakov. Naslednje jutro smo že ob enih vsi trije nared. Malo nad nami vidimo pet ali šest lučk, jih v dobri uri dohitimo in prehitimo.
Za nami je že dobra tretjina stene, ko se noč spremeni v dan. Stena je vedno bolj strma, led pa zelo krhek. Pred nami je 120 m prečnice na levo, pod 50 m visokimi seraki, s katerih grozeče visijo večmetrske ledene sveče. Radi bi bili čim prej skozi ta pekel, toda z brzino ni nič. Treba je počasi in previdno. V strmino prijemljejo samo konice derez. Treba je sekati stopinje. Prekleta prečnica. Po skoraj tisoč metrih zopet stojimo na skali. Kar topla je. Pred nami je še dobrih 150 m ledene strmine. Končno greben. Počivamo in uživamo. Do vrha nos loči le še dobrih 100 m grebena. Po enajstih urah plezanja si stisnemo roke na vrhu Mt. Blanca. Drugič v svojem življenju stojim na temenu te gore. Splača se živeti za te trenutke sreče, ne znam jih opisati. Kakšne pol ure se zadržimo na vrhu, saj je prijetno toplo. V štirih urah sestopimo skoraj tri tisoč metrov.

Čez dva dni smo se namenili v severno steno Trioleta.
Okrog tretje ure zjutraj smo vstopili. Nekako na polovici stene nas ustavi prva pregrada serakov. Prvič v vsej smeri smo vsi trije skupaj. Po kratkem počitku se Cene poda v prvo težko mesto. Ko sem se pripravljal, do grem za njim, je visoko pod nami nekaj počilo in privršalo je z vrha kake dva kubika kamenja. Največji kos je grmel proti meni. Ali me bo konec? Gledam kamen. Na katero stran bom skočil? Blok je zadel nad menoj v skale in se raztreščil. Zopet sem imel srečo, kaki dve kili kamenja dobim v nahrbtnik, nekaj pa v rebra. Zaječim, zavpiti ne upam, da ne bi prestrašil prijateljev. Na srečo ni bilo nič hujšega. Stena je zdaj radodarna. Postreže nam z dvema čudovitima raztežajema. Nad nami je kake 3 m širok prehod, visok okrog 50 m, s 70° naklona. Led je izredno trd in krhek. Vendar drugega prehoda ni. Zadnjih 50 m nam steno še enkrat pokaže zobe, najprej z izredno krušljivim ledom, potem po s poledenelimi skalami. To je najbolj zoprna zadevo. Za sekanje stopinj je ledu premalo, za lepo plezanje po preveč. Dereze drsijo, led se drobi in kruši. Kletvice ne pomagajo, tu se je treba pregoljufati prav do vrha. Vrh. Sploh ne vem, ali sem vesel ali ne. Sproščen sem in prijetno utrujen. Po skoraj 800 m plezanja navzgor je pred nami še devet ur dolg sestop do našega tabora. Moramo pohiteti. In prišli smo. Najprej sva bilo v šotoru Cene in jaz, kake pol ure za nama pa še Jeti, ki je sestopil v La Praz namesto v Chamonix in je namesto zoprne gozdne poti raje prešteval železniške pragove.

Tehnični opis:
Smer Charlet-Simond v Courtes: višino 700 m, ocena IV, 6 ur.
Smer diagonale v j. steni Mt. Blanca: višina 1300 m, ocena IV, čas plezanja 11 ur do vrha Mt. Blanca.
Smer Greloz-Roch v s. steni Trioleto: višina 750 m, ocena V, čas plezanja 10 ur.
Plezali Janez Ažman, Cene Kramar, Franc Bauman, vsi člani AO Kamnik. 

PV 1975/09

Dve v Grintavcu
Franc Bauman – Tone Trobevšek

Pozno popoldan je že, ko se s Tanco vzpenjava po poti iz Konca v dolini Bistrice proti Koglu. Pri plošči, kjer pot preči grapo, zavijeva vanjo in kmalu sva pod steno. Temni se že, ko dobiva primeren prostor za bivak. Noč je popolnoma jasna in mirna. Tako lepega bivaka v gorah še nisem doživel. Po dolgem razmišljanju o vsem mogočem me končno le premaga spanec.
Le koliko je ura, se sprašujeva, ko stopava proti vstopu v spominsko smer. Sicer pa to niti ni važno. Do večera bova že v koči na Kokrskem sedlu. Prvi raztežaj je lahak. Tone je kmalu pri meni in nekaj minut za tem se že spoprime s prvim resnejšim raztežajem. Po dolini odmevajo le klici: »Potegni, popusti, daj rdečo, daj belo!« Zelo pester pogovor. Ko je Tanca že skoraj na stojišču, prisopihata iz doline še dva prijatelja, ki gresta plezat v Virensovo smer. Med pogovorom zveva tudi, da je ura šele sedem. Na stojišču s prijateljem še malo pokramljava in že se zapodim v naslednji raztežaj. Plezanje v tej steni je pravi užitek. Sonce, dobri oprimki in stopi, pa še zanesljivi klini.

Gredina, Pripravljava se za spust po Virensu, pod steno. Lepo se je spuščati po vrvi, če ima človek debele hlače. Ker pa moje niso, sem še lep čas nosil posledice. Težko otovorjena stopava čez Pode proti Grintavcu. Dan je čudovit. Nebo brez oblačka, tudi vetra ni. Sončiva se na skalnih otočkih med belo snežno preprogo in opazujeva stene okoli sebe. Kako ponosno kraljuješ, Rzenik, nad dolino Bele. In ti, Dedec, čuvar Zeleniških špic. Zdiš se mi kot radovednež, ki hočeš vse videti. In res vidiš. In tu pred nama Skuta. Kako si lepa in tvoje bele plati in črne poči, kako so zapeljive. Pa Štruca, kako hinavsko moliš svoj trebuh v praznino in vabiš pogumne fante. In tam zadaj Grintavec. Mogočno se pneš v nebo in občuduješ svoje varovance. Prav slabe volje sem postal, ko me prijatelj prebudi iz sanjarjenja in me priganja na pot.
No, končno sva tu pod vzhodno steno Grintavca. Še enkrat si jo ogledava, pustiva opremo pod steno in že jo mahava proti Kokrskemu sedlu. Sama sva. Proti večeru so prišli še prijatelji, znani in neznani. Družba v zimski sobi je prav prijetna. Žal pa je treba v vrečo in zaspati, kajti jutri naju čaka naporno delo.

Še zaspana stopava po poti proti steni in si ogledujeva igre oblakov v soncu in gamse, ki se nama nastavljajo skoraj na pot. Prav izzivalni so. »Saj nam nič ne moreta,« si verjetno mislijo. Pa še res je.
Pod steno se navezujeva in ogledujeva smer vzpona. Skozi naravno okno se zbašem v plitek leden kamin, ga po nekaj metrih zapustim in pričnem prečiti v levo. Prav nič prijetno ni plezanje, če ti voda leče za vrat. Naredim si stojišče in Tanca je kmalu pri meni. Takoj se spoprime s trebušastim previsom. Vendar tu ni kruha. Spusti se nazaj in še poskuša levo. Klin tišči v razpoki, še streme, vrv v vponko in kmalu je preko. Pravi, da je višje gori lepo. Kaj vidi lepega v slapu vode, preko katerega morava oba, res ne vem. Da ne bova plezala samo po vodi, imava pred sobo za spremembo še sneg.
Plezam poševno no levo navzgor po gredini do konca. Potem pa še krotek strm odstavek in spet sva v naslednji prečnici. Po treh raztežajih plezanja sva v kotlu pod vrhom. Naprej naju proti vrhu pelje strma grapo, pokrita s požledom in majavimi oprimki. Se en raztežaj snežne strmine in srečno si stisneva roki. Vpiševa se v knjigo in stečeva v dolino. Še zabavna smuko po snežiščih in že sva na Jamah. Dan se umika noči, ko gledava iz Bistrice proti vrhovom in že kujeva načrt za naslednjo turo.

Tehnični opis:
Dostop: S Kokrskega sedlo ali preko Podov pod vzhodno steno. Vstop v vpadnici vrha, po kaminu desno navzgor in prečnica levo navzgor na polico. Preko trebušastega previsa (k) v plitek kamin desno navzgor no gredino. Po gredini levo navzgor do konca. Po razčlenjenem terenu 10m navzgor, do sistema polic. Tri raztežaje prečnice v Kotel in po desni grapi navzgor, ki te privede no vrh.
Ocena: III-IV (mestoma) čas plezanja 3 ure.
Višino stene 280-300 mi sestop po normalni poti no Kokrsko sedlo.
Centralna smer: plezala 11. V. 1968 Franc Bauman in Toni Trobevšek.

2. Mali Grintavec

Že precej visoko je sonce, ko se s Tanco vzpenjava proti Malim vratcem pod Grintavcem. Hitro, kolikor le moreva, stopava čez Pode proti J steni Malega Grintavca. Ob devetih sva pod steno. Še enkrat pregledava poči in plati, preko katerih se bova danes poizkusila vzpeti na vrh Malega Grintavca.
Začetek ni težak. Vzpenjam se po razčlenjeni steni navzgor. Toda le nekaj metrov. Prečnica. Stojim na široki polici in buljim v previs nad sabo in ne morem se odločiti, kako naj se ga lotim. Po kratkem premisleku zapoje kladivo in že tiči v skali prvi klin, streme, še en klin pa zopet zanko in prestop, in že izginem preko roba previsa. Prav z veseljem grabim za močne oprimke v beli plošči, ko se poševno navzgor premikam proti polici, kjer si naredim varovališče. Z naslednjo ploščo se spoprime najprej Tanco. Klin zapoje, pa še eden in potem še nekaj, ko dobim povelje za napredovanje. Mučno je izbijanje klinov, če človek visi tako, kot jaz sedaj. Počutim se kot ... pravzaprav ne počutim se ravno odlično. Naposled je tudi ta težava za nama. Po kratkem počitku se spoštljivo podam v naslednjo prečnico. Visim v stremenu, gledam sneg in šoder pod sabo. Klini se vrste, oprimkov pa nobenih pravih. Na srečo se tu pred mano odpre skoraj pol metra široko polica. Stojim pripet na dva klina kot na trnju. Pod mano se vse drobi. A kaj bi tisto! S Tanco med plezanjem pojeva vsak svojo. Potem Tanca preneha s petjem. Kaže, do je poč nad nama težka in da ima dosti opravka z njo. Žal pa je teh lepih težav že konec. Plezava zadnji raztežaj v tej čudoviti steni. Vrh. Preplezala sva novo smer v Kamniških Alpah.
Zvečer pa si doma pripovedujemo dogodivščine minulega dne.

Dostop: S Kokrskega sedla čez Pode pod južno steno Malega Grintovca 1.30.
Opis: Vstop pod desnim delom stene. Dva raztežaja po lahkem svetu do kaminov in lukenj. Od velike luknje, vidne že od spodaj, 10 metrov navpično navzgor IV, prečnica v levo in preko previsa V+ (kk) poševno levo navzgor po plošči IV+ na polico. Preko plošče navpično navzgor VI- (kkk) in po razritem žlebu še 10-12 m, do prečnice v desno. Sprva le nakazana vodoravna poč v ploščah (kkk) VI-, 30 m in nato navpično navzgor po poči 8-12 m V+ (kk) in po lažjem svetu še 80 m navzgor naravnost no vrh III, IV.
Ocena: V, z mesti VI-. Višino 250-280 m.
Čas plezanja: 4 ure.
Sestop: Čez Pode na Kokrsko sedlo ali v Gamsov skret ali na vrh Grintavca in po poti v dolino.
Dne 25. V. 1968 plezala F. Bauman in T. Trobevšek

PV 1975/11

Nošak

Franci Bauman: Pred mano je ena najtežjih, če ne celo najtežja naloga, bolj kot vse drugo na odpravi. Napisati članek, če nisi za to, za množico ljudi, ki ocenjujejo uspešnost odprave, strokovno ali nestrokovno, je zame trd oreh.
Za večino ljudi odprava traja od odhoda do vrnitve. Pa ni tako. Za udeležence se še razteguje: pred odhodom in po vrnitvi. Že takrat, ko je objavljen razpis za ekspedicijo, pravzaprav že takrat, ko začne alpinist sanjati o tujih gorah. Vsak bi rad nekaj dosegel, čim več, čim bolje. Taki smo tudi alpinisti. Okusiš slast gora, potem te zamikajo stene, sprva lahke, zatem težje, za domačimi gorami pridejo na vrsto tuje in za njimi misel na odpravo. Seveda misel sama ni dovolj. Treba je plezati, delati. Za nas se je torej odprava praktično začela že lansko jesen 1975.
Od prijateljev alpinistov iz Kluba Wisokogorskega iz Katovic je prišel dopis, da pripravljajo odpravo v Hindukuš v pogorje Boland - Oazi deh, katerega najvišji vrh je 7492 m visoki Nošak, obenem tudi drugi najvišji vrh v Hindukušu. Vabijo skupino slovenskih alpinistov, da se udeleže te odprave.
Z alpinisti iz prijateljske socialistične republike Poljske imamo Kamničani že pet let tesne prijateljske stike. Bili smo tudi njihovi gostje v Tatrah, Poljaki pa so bili ljubi gostje pri nas.

Za Nošak se je prijavilo šest kandidatov iz Kamnika, Mengša in Domžal. Pravzaprav je bil to že izbor. Pred nami je bil kup prijetnega in neprijetnega dela. Premagali smo vse težave in 8. junija smo se odpeljali z vlakom iz Ljubljane, mimo Dunaja v Katovice na Poljskem. 9. VI. zjutraj smo bili že tam. Tu smo naleteli na prve težave. Ker poljski alpinisti še niso mogli urediti vseh obveznosti pri afganistanskih oblasteh, smo bili prisiljeni na desetdnevno čakanje. Ko so bile urejene vse formalnosti glede vstopnih in turističnih viz za Afganistan, smo 19. junija zjutraj štartali iz Katowic. Ves čas smo potovali z vlakom. Po dveh dneh smo se znašli v Moskvi. Tu je bilo najprej treba na železniški urad zaradi prevoza opreme. 2eleli smo namreč, da bi potovala prtljaga z vlakom čim dlje, da ne bi bilo nepotrebnega prekladanja 80 sodov oziroma 2700 kg prtljage. Čeprav smo morali čakati na tak vlak dva dni, se nam je izplačalo. Dobili smo poštni vagon za Dušanbe. Vanj smo zložili prtljago in se odpeljali iz Moskve naravnost v Termez, po 76 ur vožnje. Tu smo postajali en dan, potem pa smo se odpeljali z ladjo čez Amu-dar do afganistanskega pristanišča Hairatan. Ker tam na carini očitno delajo samo dopoldne, nas niso pustili z ladje zvečer, ampak šele zjutraj. Še isti dan smo prispeli v Mazara-šerif, mesto v severnem Afganistanu. Seveda ne več z vlakom, ker ga tu ni, pač pa s kamionom skozi Hanabad, Tolokan in Kešem v Fajzabad, trije iz moštva pa smo se šli papirnato vojsko po ministrstvih v Kabulu, glavnem mestu Afganistana. Le posredovanju naših in poljskih diplomatov v ambasadah se imamo zahvaliti, da smo dobili dovoljenje za vstop v Nošak in bivanje v Afganistanu že v petih dneh. Sicer pa imajo najraje besedo »farda« - jutri. Normalno! Če si več dni v Kabulu, več denarja tam pustiš. Farda! Krasno, jasno, jedrnato, samo verjeti ne smeš. Končno smo zapustili Kabul, mesto, ki je ena sama trgovina, saj vsi nekaj prodajajo in vsi nekaj kupujejo.
Odpeljali smo se za prijatelji v Fajzabad. Mesto stoji ob podivjani reki Kahči. Tja smo prispeli tri dni za prijatelji. Takoj naslednji dan smo prtljago zopet naložili na kamion in se odpeljali na Vzhod do naselja Oazi-deh. Tja smo prišli 7. julija zvečer. Za borih 150 km težavnega terena, ki mu pravijo cesta, smo potrebovali 21 ur vožnje. Tu pa se civilizacija neha, naprej je treba iti peš po strmi ledeniški dolini Oazi-deh ob reki istega imena, 20 km daleč in v breg za več kot 2000 m. Po poltretjem dnevu smo končno prispeli na prostor, kjer smo postavili bazo. Ker pa v bazi še ni bilo celotnega moštva, je delo napredovalo počasi. Vendar je 14. julija stala baza na višini 4800 m. Ostala so še specialna dela: pregled, priprava opreme za na goro in seveda ureditev kuhinje, delitev hrane. Žal je nastala pri ekonomu »majhna« napaka in štirje smo morali iz baze nazaj v Oazi-deh po sladkor.

Ko smo se po treh dneh vrnili, je na gori že stal tabor ena (T 1). Vsi so že bili v enki, zato je bila tam vsa oprema in hrana. Naveze po dva ali trije pa so se že pripravljale za vzpon v T 2. Tabor 2 je bil postavljen 24. julija. Na gori sta kar dve navezi, popoldne pa se odpravi iz baze še tretja, naslednji dan odrine na goro še zadnja. Noč prespita na gori samo po dve navezi, dve pa se vrneta v dolino. Potem se takšno in podobno kolobarjenje ponavlja vsak dan. Naveze gredo na goro in sestopajo. Vsi so utrujeni, eni so tovor že odložili v taborih, drugi pa jih tja še nosijo. To traja vse do časa, ko je pripravljen tudi T3 s hrano in opremo potrebno za nekaj nočitev in vzponov proti vrhu. Trojka je stala in bila delno opremljena 29. julija. Postavila sta jo naša mlajša udeleženca, Marjan in Miro. Še isti dan sta se vrnila v bazo. Jane in Franci, ki sta bila v T 2, sta se povzpela v T 3, midva s Slavcem pa iz T 1 v T 2. Z gore sta že zaradi slabega počutja vrnila Januš in Viešek. Z vremenom smo imeli srečo. Bilo je sicer mrzlo, vendar jasno, le malo vetrovno. Popoldne 31. julija prideva s Slavcem v T3, vendar tam nisva našla Janeta in Francita. Vedel sem, zakaj gre. Poskusila sta in uspelo jima je. Povedala sta pozneje, da sta se po noči v T 3 počutila dobro. Ker je vreme držalo, sta šla proti vrhu. Po šest in pol urah hoje sta si 31. julija ob 15,30 stisnila roki. Stala sta na 7492m visokem Nošaku. V T 3 sta se vrnila okrog 18. ure in še isti dan sestopila v T 2. S Slavcem sva prebila najtežjo noč na višini 7050m.
Ponoči se je vreme podrlo in le s težavo sva se prebila nazaj v dolino. Snežilo je vse do baze. Goro smo spraznili. Naslednji dan pa je zopet oživela. Iz T 1 v T 2 so se podali Jozef, Jašu in Zigo, v T 1 iz baze pa Jurek, Januš, Genes, Viešek, Marjan in Miro. S seboj so vzeli tudi pomožne šotore. Naslednji dan so prvi trije zaradi slabega počutja obrnili in se vrnili v bazo, drugi pa so nadaljevali. 4. julija so prespali v T 3, 5. julija pa so stali na vrhu Marjan in Miro, Jurek, Januš in Genek. Viešek pa je na višini okrog 7300m odnehal in se vrnil v T 3. Ker so bili pozno na vrhu. so sestopili le do T3 in tam prespali še eno noč. 6. julija smo se srečali pod T3, ko so eni manj drugi bolj utrujeni sestopali.
Nas pa je čakala še ena, tokrat mirna noč v T 3 in naslednji dan ob 13,20 smo stali na vrhu Slavc, Stašek in jaz. Še isti dan smo sestopili v T 2. naslednji dan pa v bazo. Že naslednji dan 8. julija so na vrh stopili še Jozef, Jašu in Zigo.
Vrh je bil torej ponovno obiskan. Od 14 udeležencev jih je bilo na glavnem vrhu 13, eden pa je stopil na nekaj nižji sovrh.

Nekaj podatkov:
Baza: višina 4800m
T 1 višina 5640m - višinska razlika od baze ca. 840m
T 2 višina 6430m - višinska razlika od T 1 ca. 800m
T3 višina 7050m - višinska razlika od T2 ca. 600m
Vrh je visok 7492m - višinska razlika od T3 ca. 450m
Na vrh so stopili: Jane Volkar - Franci Vrankar 31. 7. 1976 ob 15,40; Jurek Dudala - Januš Majer. Marjan Kregar - Miro Šušteršič, Evgen Kotodziečuk, vsi 5. 8. 1976 ob 16,30; Franc Bauman - Slavc Šikonja 7, 8. 1976 ob 13,20; Stašek Rudzinski, Jožef Kubil - Jan Vosen in Žiga Krzechki; 8. 8. 1976 ob 17,30; na vrh je 5. 8. 1976 ob 16. uri stopil Viešek Lipinski.
Naša osebna oprema na gori je bila izdelana v Jugoslaviji, predvsem tehnični plezalni pripomočki so bili uvoženi. Šotore, zelo solidne, smo imeli poljske. v glavnem tudi vrvi in vso prehrano. Žal pa smo ugotovili, da je bila prehrana premalo pestra.
Pri realizaciji odprave so nam materialno in finančno pomagala domača planinska društva, PZS, razna slovenska podjetja in obrtniki. Vsem se v imenu udeležencev odprave lepo zahvaljujem. Vsa oprema nam je prišla prav v bazi in na gori do vrha, prav tako tudi denar za nakupe in razne dajatve.
Odprava je uspela, ni dvoma. Za smer na gori smo si izbrali zahodni greben, prvi so preplezali Avstrijci. Težavnost grebena, snežnih in skalnih strmin je tu II in III stopnje. Na vrh smo razmeroma hitro prišli. Od dneva, ko je bila urejena baza, do vzpona prve naveze na vrh je preteklo vsega 16 dni. Zadnja naveza je bila na vrhu po 25 dneh. Kot vodja jugoslovanskega dela odprave štejem vzpon šestih članov odprave za lep uspeh.
V odpravi so sodelovali: Stašek Rudzinski - vodja odprave, Evgen Kotodzieczyk zdravnik Jožef Kubik, Jan Lasan, Viešek Lipinski, Ziga Krzechki, Januš Majer, Jurek Dudawa in Slovenci: Janez Volkar, Franci Vrankar, Marjan Kregar, Miro Šušteršič, Slavc Šikonja, Franc Baumann.

PV 1977/05