Delo, Panorama - Aleš Kovačič: Globok pršič na idealni smučarski dan
Ura na mobilnem telefonu, ki v tovrstnih primerih in predvsem časovnih terminih prevzame vlogo nadležne odganjalke globokega spanca in izganjalke blaženega občutka, ki je njegov vselej zvesti spremljevalec, kaže 5.45 zjutraj. Medtem ko se zavest oziroma nekaj njej podobnega betežno, a vsekakor besno, dviga iz globin, da bi enkrat za vselej uničilo to nezemeljsko nadležno in neotesano glasno zvonjenje, se nekje na poti med nebesi (spancem) in vicami (delno budnostjo) zave, da je jutranja agonija, kljub najbolj neprimernim časovnim okvirom oziroma prav zaradi njih, sicer prvi krog pekla, a da se bodo zadeve v naslednjih desetih urah vendarle močno spremenile. Na bolje, seveda. S to mislijo se s precej lažjim srcem prepustim stezosledskim veščinam Vergila, saj vem, da bo trenutna tortura kratka, ker bo njegovo vlogo vodnika čez dobrih dvesto kilometrov, na avstrijskem Salzburškem, prevzela Beatrice. Ker so vremenoslovci, ti sodobni jasnovidci in pozimi tudi gospodarji usode smučarjev, dan prej, tam nekje daleč za Karavankami in globoko v osrčju avstrijskih Nizkih Tur, napovedali nekaj deset centimetrov pršiča.
Zaradi sto kilometrov urejenih smučarskih prog, dostopnih s komaj 26 žičnicami najrazličnejših pojavnih oblik, od arhaično nerodnih sider do udobnih in na višinah nad 2000 metrov zlasti dobrodošlo toplih gondolskih lupin, ter predvsem razmeroma nezahtevnega dostopa z glavne prometne žile – Turske avtoceste –, ki s Karavanškim predorom preide v priletno in ljubkovalno poimenovano slovensko Gorenjko, je smučišče Obertauern cenjeno in razmeroma dobro uveljavljeno tudi pri nas. Iz Ljubljane je oddaljeno malo več kot dvesto kilometrov oziroma dve uri vožnje in ni predaleč niti za priložnostni enodnevni izlet.
Temu zapisu lahko pritrdijo občasni oziroma nedeljski smučarji, zmerni rekreativci, tisti, ki na nesrečo in nevarnost vseh drugih na smučišču mislijo, da so enkratna in, seveda, neponovljiva reinkarnacija belostrminskih asov hitrih disciplin tipa Pirmin Zurbriggen, in nič manj nabriti, a zaradi iskanja avanture zunaj urejenih prog nekoliko manj nevarni (za druge, zase, zaradi plazov pač ne) snežni entuziasti in gurmani, ki jim sveže zratrakirane proge v najboljšem primeru pomenijo primeren dostop do vzpenjače, v najslabšem pa skrunjenje oltarja pršiča. Tisti, ki spadajo v zadnjo sorto, so med smučarsko rajo verjetno še največji reveži. Nesrečniki so po nekoliko »sfrizirani« Dantejevi klasifikaciji namreč obsojeni na tavanje v zadnjem peklensko mrzlem krogu iskanja odrešitve oziroma načina uresničitve iluzije, ki je velikokrat manj verjetna od zadetka na loteriji. Nacionalni loteriji na Kitajskem, da ne bo pomote. Ker je upanje na dan, ko se bodo vsi ključni elementi, med katerimi po stabilnosti in predvidljivosti paradoksalno izstopa prav s tega stališča pregovorno problematično vreme, enkrat in nekje tako idilično ujeli kot filigransko obdelana sestavljanka, šolski primer privida in ubožca, ki vanj verjame.
Snežni gurmani
No, da ne bomo balona navdušenja počili in z besednim valjarjem potem še dodobra pomendrali, če smo ga že nekoliko spustili, je treba priznati, da to upanje le ni čista utopija. Včasih, ampak res včasih, se namreč ujame vse in takrat za snežne gurmane napoči trenutek, ko je vodnica po smučarskih nebesih, Beatrice, še posebno razpoložena. Ker, če z drugimi objektivnimi razmerami ni težav, so možnosti predajanja užitkom na snegu, ki jih ponujajo naprave in tereni smučarskega središča Obertauern, tako radodarno odmerjene, da gospodična z vodenjem vsekakor ne more imeti hujših težav.
Možnosti naslade, ki se obiskovalcu spogledljivo nasmihajo z zgornjih postaj Zehnerkarbahna, Seekareckbahna, Hundskogelbahna in »divjega« Gamsleitenbahna številka 1 in 2, ki so vsa po vrsti in še za nameček odlična izhodišča za nešteto krajših in daljših turnih izletov v razgibano okoliško gorsko pokrajino, so resnično omejene predvsem z domišljijo, poznavanjem terena, izkušnjami in telesno pripravljenostjo smučarja. Na vrhu katere koli izmed naštetih postaj, svojevrstnih razglednih in orientacijskih točk, kjer lahko kot kakšen zakrknjen vojskovodja zlovešče kuješ načrt napada na okoliške strmine in, seveda, snežne globine, si ne moreš kaj, da ne bi podvomil o resničnosti uradnih podatkov o smučišču.
Od skupaj 100 kilometrov prog jih namreč kar 60 km spada v najlažjo, modro, kategorijo, srednje zahtevnih je 36 km, medtem ko so kot najbolj neusmiljeni in v svarečo črnino obarvani zgolj štirje kilometri. Obertauern kot družinsko smučišče? Hm, glede na relief urejenih prog in geografske značilnosti doline, v katero je vsajena s turistično ponudbo bogato založena idilična alpska vasica, ki med drugim omogoča razporeditev žičniških naprav – seveda, če bi ta smučarski cirkus gledali iz ptičje perspektive – v praktično obliko kroga, je ta družinska podoba vsekakor hvale vreden poskus zakrinkanja njegove večplastne identitete.
A druga, divja, stran značaja smučarskega kraja se obiskovalcu v »mesu« le stežka skrije, saj je več kot očitno, da gre v resnici za lahko dostopen ter za kakovost in količino snega ugoden višje ležeči raj za smučanje zunaj urejenih prog. To ob prihodu na parkirišče med drugim razkrivajo gruče osebkov s čeladami, smučmi in deskami nadpovprečnih širin, živahnih barv, vpadljivih motivov in še bizarnejših oblik, ki imajo oblikovno precej več skupnega z vodnimi smučmi. Tovrstna ambivalenca karakterja brez dvoma potrjuje razveseljivo dejstvo, da je Obertauern potrjeno in brez dvoma razdvojena osebnost.
A poleg tega, da na idealno ujemanje vremensko-snežne sestavljanke upajo samo zanesenjaki in tisti optimisti, ki že mejijo na fanatike (po domače norci), ti, po navadi svojega karakterja, tudi brezglavo hitijo. In če kozmos, kajpak, iz golega usmiljenja in popestritve igre, tem neutrudnim konkvistadorjem s pršičem prekritih prostranstev enkrat na sto let le ustreže s težko ponovljivo in ubesedljivo ekstazo, potem je nervozno hitenje in zaganjanje v zgolj navidezno spokojni, a v resnici potencialno življenjsko nevarni, zasneženi gorski svet, resnično odlika neučakanega ter nespametno hitečega norca, o katerem je prepeval kralj rock‛n‛rolla v svoji Can’t Help Falling In Love.
Fenomen nemirnih nog
Toda v raju je zategovanje pasu, ob obvezno spremljajočem fenomenu nemirnih nog, ki kar same silijo v avtomate na smučeh, vsekakor težko izvedljivo puščanje lastne krvi. Zato je vizualno-zvočna predstava neučakane množice ob zagonu žičniških naprav primerljiva s stampedom bikov, ki zaradi barvitih smučarskih oblačil morda bolj spominjajo na divjanje velikih eksotičnih pisanih ptic na površju Lune. Papagajsko pa je tudi mantrično opozorilo gorskih reševalnih služb, ki ob večjih količinah novozapadlega snega svetujejo predvsem zadržanost in konservativni pristop do zagotavljanja unikatnega smučarskega podpisa. Vendar so tovrstna priporočila, skupaj s skoraj obvezno opremo za smučanje zunaj urejenih prog, kot sta lavinska žolna in sonda, ob pogledu na prav pocestniško razdajajoča se zasnežena pobočja (žal) le redkokdaj v celoti uslišana in upoštevana navodila za preživetje v tem nevsakdanje lepem in hkrati nevarnem svetu.
In res, zasnežena pokrajina višjih in temu primerno vetrovnejših delov Obertauerna je tako tuja, kakor je pač lahko skrivnostna samo gorska pokrajina, odeta v spokojen in trendovsko bel zimski plašč. A občutek srečanja z neznancem je zgolj navidezen oziroma trenuten, saj traja le, dokler se po gori gibljemo navkreber. Ker je tistih nekaj minut spusta po do kolen segajočem snežnem perju tako pomirjujoče domače in obenem poživljajoče drugačno, kot, hm ... Kot smučanje po globokem celcu, ki mu pač ni primere?! A lahko lepo prosim za še en krog, Beatrice?
Aleš Kovačič
Fotografije Luka Hojnik