Razgledi - Borut Peršolja: V času, ko skušamo k delovanju človeka v njegovem okolju pristopati celovito, ugotavljamo, da so vplivi človeka na gorski svet ter njegove žive in nežive sestavine veliko kompleksnejši od zgolj varovanja zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst.

Zato je bil leta 2001 pripravljen nov program gorniškega usposabljanja za pridobitev strokovnega naziva Varuh gorske narave, kot nadgradnja in dopolnitev več deset let uspešnega programa gorske straže.

Program je namenjen pridobitvi strokovne usposobljenosti s področja varovanja gorske narave za ljudi, ki znotraj planinskih društev spremljajo in usmerjajo različne dejavnosti (usposabljanje, vzdrževanje, označevanje in nadelava planinskih poti, oskrba in gradnja planinskih koč …) v skladu z načeli varovanja gorske narave. Program usposabljanja (povzemam iz besedila programa) je namenjen pridobitvi strokovne usposobljenosti za:
­- vodenje odsekov za varstvo gorske narave in gorsko stražo v planinskih društvih (PD) in Meddruštvenih odborih (MDO),
­- dajanje pobud, pripravo mnenj in predlogov ter za izvajanje oziroma vodenje vseh programskih aktivnosti in projektov v PD in MDO na področju spoznavanja in varovanja gorske narave ter za sodelovanje s pristojnimi

Zavodi za varstvo naravne dediščine,
­- načrtovanje, uresničevanje in izvajanje projektov Planinske zveze Slovenije in njenih komisij s sodelovanjem Komisije za varstvo gorske narave PZS, kot tudi projektov v sodelovanju s sorodnimi in nevladnimi organizacijami, ki s svojim delovanjem segajo v gorski svet (CAA, CIPRA, UIAA, CIAPM, MF in MW),
­- mentorje planinskih skupin kot oblika stalnega oziroma dodatnega licenčnega usposabljanja, s katerim pridobijo poglobljena znanja s področja spoznavanja in varovanja gorske narave,
­- za vodnike PZS, ki želijo poglobiti in razširiti znanja s področja spoznavanja in varovanja gorske narave in se tako usposobiti za načrtovanje in izvajanje različnih oblik planinske dejavnosti s poudarjeno naravoslovno vsebino,
­- za markaciste, alpiniste, gorske reševalce, ki bodo znotraj svojih odsekov oziroma postaj odgovorni za področje spoznavanja in varovanja gorske narave,
­- oskrbnike planinskih koč in njihove gospodarje, ki bi tako dodatno usposobljeni lahko učinkoviteje prispevali k varovanju gorske narave in zmanjševanju negativnih vplivov planinskih koč na okolje,
­- pripravo in izvedbo predavanj s področja spoznavanja in varstva gorske narave v okviru sistema usposabljanj Planinske zveze Slovenije.
Program Varuh gorske narave obsega 42 ur teorije, 18 ur praktičnega dela in 12 ur izpitnih obveznosti, skupaj 72 ur. Izpitne obveznosti obsegajo: pisne in ustne izpite ter seminarsko nalogo (10 ur). Izvajalec usposabljanja je Komisija za varstvo gorske narave Planinske zveze Slovenije.

***
Pri izvajanju programa sodelujem od njenega začetka. Predavam predvsem geografijo gorskega sveta, v zadnjem času pa tudi druge teme. Kot inštruktor se zavedam, da v okviru gorniškega usposabljanja pridobivamo znanje, veščine in izkušnje za varnejše in doživetij polnejše gibanje, ne nujno vedno v tem vrstnem redu. Zato veliko tega sploh ni moč preveriti pisno. Žal je ta oblika še vedno najbolj razširjena. Vseeno sem se trudil, da bi pri vprašanjih prav celovito ter izkustveno znanje prišlo v ospredje pred podatkovnim znanjem.
Zato sem pri temi Geografija gorskega sveta skušal upoštevati različne ravni in vrste znanja: deklarativno (vedeti »kaj«), proceduralno (vedeti »kako«) in strateško znanje (vedeti »kdaj uporabiti kaj in kako«). In ga čim bolj preplesti z gorništvom. Vsekakor pa sem se držal iskanja znanja in ne neznanja.
Vprašanja, ki sedaj niso več v uporabi, so pa lahko uporabna pri pripravi na sklepno dejanje, zajemajo naslednje vsebine:

Alpski svet v Sloveniji
- razlikovanje značilnosti alpskega sveta
Kamnine, površje in vode
- apnenec in dolomit
- pleistocenska poledenitev
- neskladna in skladna pobočja
Podnebje, prst, rastje
- temperaturne značilnosti
- gozdna in drevesna meja
- kosmato listje ruševja
Prebivalstvo in naselja
- število prebivalcev
Gospodarstvo
- pastirstvo
- mobilna telefonija

1. Alpski svet v Sloveniji se razprostira na 42,1 % površja in obsega alpsko visokogorje, alpsko hribovje in alpske ravnine. Gorjancev ne prištevamo k alpskemu svetu zato:
a) ker v geološki zgodovini niso bili nikoli poledeneli.
b) ker v svojem imenu nimajo besede Alpe, kot na primer Julijske Alpe, Karavanške Alpe …
c) ker je pokrajina prostorsko ločena od ostalih alpskih območij, pa čeprav se tod prepletajo alpske, panonske in dinarske značilnosti.

2. Karbonatne kamnine, za katere je značilno kraško preperevanje oziroma raztapljanje kamnine, sestavljajo 39 % površja alpskega sveta v Sloveniji (od tega apnenec 24 % in dolomit 15 %). Med visokogorskimi površinskimi kraškimi oblikami izstopajo obsežni kraški podi ¬– Kaninski podi, Kriški podi, Veliki in Mali podi … V vremenskih razmerah, ki omejujejo vidnost in preglednost površja (gosta megla, sneženje), uporabimo na podih naslednjo tehniko gibanja:
a) poiščemo udoben (če se da previsen) kotlič in počakamo, da se vreme izboljša.
b) navežemo se na glavno vrv, smer premikanja določimo s kompasom, zaradi številnih razčlemb (žlebiči, škraplje, kotliči, brezna …) pa hodimo zelo previdno.
c) poiščemo najgloblje brezno (na voljo imamo na primer 1500 m globoko brezno Čehi 2 ali jamski sistem Molička peč s 1135 m) in v brezvetrju poiščemo izhod v dolino.

3. Najbolj intenzivni obliki preperevanja kamnin sta zmrzalno (zmrzovanje vode v razpokah) in temperaturno preperevanje (raztezanje in krčenje kamnine zaradi temperaturnih razlik). V času ledene dobe je povprečna srednja letna temperatura bila za 5–8° C nižja od današnje (na Kredarici, 2515 m, je bila v obdobju 1960–1990 srednja letna temperatura –1.6° C). Ali lahko človek v gorah sredi poletja umre zaradi podhladitve?
a) Ne, saj razdalje med planinskimi kočami niso nikjer daljše od 7 km.
b) Da, saj imamo v Slovenijo od 90 do 130 padavinskih dni letno in se ob prehodu hladne fronte temperatura lahko zelo hitro zniža za 15° C in več.
c) Ne, ker se ob slabi vremenski napovedi pač ne hodi v gore.

4. Triglavski ledenik je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja meril okoli 12 ha, do konca 20. stoletja pa se je njegova površina skrčila na borih 1,375 ha. Posledice obsežnejše pleistocenske poledenitve zato lahko opazujemo predvsem v izgledu pokrajine. Koritaste ledeniško preoblikovane doline v obliki črke U pripadajo povirjem današnjih rek:
a) Kamniške Bistrice, Krke in Soče.
b) Save Dolinke, Save Bohinjke, Radovne in Savinje.
c) Soče, Save in Pšate.

5. Po grebenu Karavank poteka državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Karavanke so s severa slabše dostopne tudi zato:
a) ker je takšna geološka sestava in njihov razvoj. Kamninski skladi so nagnjeni, čela skladov pa izpostavljena preperevanju in odnašanju. Rezultat takšne geološke zgradbe so položnejša (skladna) južna pobočja in strmejša (neskladna) severna pobočja.
b) ker fosili, iz katerih so kamnine, v Avstriji hitreje preperevajo zaradi večje količine padavin.
c) ker Avstrijci na svoji strani niso želeli postaviti planinskih koč in nadelati planinskih poti.

6. Kateri naravni znaki nas nedvomno opozarjajo na to, da se bližamo vrhu Viševnika, Rzenika ali Raduhe?
a) Prehajanje gozdne meje v drevesno mejo, gola skalna tla, rahel veter …
b) Nižja temperatura, vlažnejši bukovi gozdovi, brezvetrje …
c) Roji nadležnih muh, ki so posledica močnejšega sončnega obsevanja.

7. Če bi ruševje imelo kosmate liste, bi ruševni gozdovi:
a) lahko v strmejših legah opravljali varovalno vlogo, saj bi varovali podlago pred erozijo, naglim odtekanjem padavinske vode …
b) z listnim odpadom bogatili prsti na pobočjih, ki bi bile zato boljše razvite, z več organskimi snovmi in bolj rodovitne.
c) dvignili pokrajinsko pestrost gorske pokrajine na raven, zaradi katere bi ljudje še raje zahajali v zavarovana območja narave.

8. Človek se je na težavne naravne razmere v gorskih območjih Slovenije dobro prilagodil: poselil je ravna dna širših dolin in kotlin ter prisojne pobočne police. Ob starih naselitvenih jedrih na ravninah je višinska kolonizacija med 13. in 15. stoletjem omogočila razvoj samotnih kmetij in zaselkov. Število naselij je v tem času doseglo, ponekod pa celo preseglo število današnjih naselij. Današnja prebivalstvena podoba je naslednja:
a) Poselitev znotraj gorskih območij je zgoščena predvsem na ravninah in v večjih naseljih po dolinah, kjer število prebivalstva stalno upada.
b) Višje ležeča in prometno odmaknjena območja samotnih kmetij in zaselkov se praznijo.
c) Prebivalstvo se stara, kulturna pokrajina se spreminja, ohranja se le z intenzivno strojno kmetijsko rabo, ki ne upošteva krajevnih geografske značilnosti in nosilno sposobnost okolja.

9. Velika planina je skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah. K nastanku so pripomogle ugodne reliefne, podnebne in rastne razmere, omejitveni dejavnik pa je pomanjkanje vode. Ta problem rešujejo tako, da:
a) za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. Nastale so tako, da so prst najprej prekopali in jo posuli s soljo, tako da so privabili živino. V zgnetenem dnu se ob dežju nabere voda.
b) v sušnem obdobju pastirji s koši hodijo v kraški udornici Velika in Mala Vetrnica, katerih dno je čez poletje več metrov na debelo prekrito s snegom in ledom. Sneg pri pastirskih bajtah topijo in tako za silo napojijo živino, dvakrat tedensko pa krave s traktorji odpeljejo k izviru v dolini.
c) sušo rešujejo s prevozi vode v plastenkah (sponzorja sta pivovarni Oninon in Flaško).

10. Gorska območja so v zadnjih desetletjih postala turistična in rekreacijska območja, ki jih vsako leto obiščejo milijoni ljudi. Tudi v povezavi z gorništvom se pojavljajo določeni problemi, ki se jih da reševati predvsem z usposabljanjem obiskovalcev gora. Dokaz zato je na primer ustrezna uporaba mobilnega telefona oziroma odgovor na vprašanje, kateri način uporabe mobilnega telefona v gorah združuje najboljše tehnične možnosti klicanja in najmanjše zvočno onesnaževanje?
a) Na vrhu gora se mešajo različni signali, zato je bolje, da kličemo malo pod vrhom. Če kličemo je verjetnost, da bomo klic lahko izvedli večja, kakor če smo klicani. Ker smo mi tisti, ki kličemo in ker se nahajamo pod vrhom, ne motimo obiskovalcev, ki se zadržujejo v območju vrha.
b) Ker je z vrha najboljša vidljivost in s tem tudi najboljša dosegljivost signalov, opravimo pogovor tako, da glasnost nastavimo na minimum, s kratkimi besedami pa še skrajšamo čas govorjenja.
c) Ostale obiskovalce prosimo, da nam oprostijo in klic opravimo tako, kot smo navajeni.

Pravilni odgovori: (1c 2b 3b 4b 5a 6a 7a/b/c 8b 9a 10a)

Besedilo in foto: Borut Peršolja