Igor Radovič: ... s pomočjo alpinizma
EU in naša država svojo nesposobnost sistematično prikrivata in valita bremena krize ter vzroke zanjo v veliki meri na javni sektor. S tem jezo in agresijo preostalega dela prebivalstva uspešno usmerjata na nas grešne kozle. V to se lahko mimogrede prepričamo ob poslušanju številnih oslovskih debat, prepirov, zamer ali še kaj hujšega. Tudi v avtu, ko se peljemo na kako turo moram včasih poslušati udrihanje po javnem sektorju. Pri tem pa ugotavljam popolno nepoznavanje in nerazumevanje nalog javnega sektorja (npr. pomembnosti učiteljevega dela). Prav rad bi videl kakega brihtnega realca nekaj ur na dan v razredu s 30. bolj ali manj obvladljivimi učenci ali dijaki. Noben bog iz realnega sektorja, ki ga tako izkoriščamo in na račun katerega živimo pa ne uvidi, da mi vlečemo ta kratko zaradi njihove nesposobnosti. Ali smo učitelji, zdravniki, psihologi, kulturniki, delavci po raznih domovih in zavodih in vsi ostali delavci v JS zafurali državo, ali je to storila nesposobna politika, nesposobni in oderuški bančniki ter nesposobni in kradljivi menedžerji ?
In ker nam nižajo “previsoke” plače smo tudi v javnem sektorju vedno bolj jezni – ampak vsaj jaz osebno ne toliko na državo, kot na realce. Namesto da bi se posvetili razvoju in poslovni uspešnosti skupaj s politiki, ki so jim tako naročili v Bruslju, s prstom kažejo na nas. Bilo bi prav, da pometejo pred svojim pragom. Pri tem ure, ki jih porabijo za svoje delo sploh niso pomembne, pomembni naj bi bili rezultati dela v teh urah. Saj tudi med realci marsikdo mlati prazno slamo po 10 in več ur dnevno, pri tem pa tuli, kako se trudi in dela.
No in po tem pomembnem uvodu k bistvu zadeve. Ker bo jutrišnja plača spet znižana (na letni ravni mi je realni sektor zaradi njihove nesposobnosti ukradel za eno solidno odpravo v Nepal), sem pogruntal strategijo, kako naj ne bom jezen niti na državo niti na realce.
Alpinizem mi pomeni mnogo več kot zgolj rekreativno udejstvovanje, zato si zaradi varnosti pogosto kupim kak kos opreme. Doslej sem to večkrat storil tudi tako, da nisem ravno mahal z njim pred mojimi štirimi gracijami. Od zdaj naprej pa bo taktika drugačna in po moji oceni tudi uspešna.
Žena in vse tri hčerke podpirajo mojo strast in odvisnost ker vedo, koliko mi pomeni. Na alpinizem v moji družini gledajo z velikim razumevanjem in spoštovanjem. Doma je pa že več vreden zadovljen dedec, ki se vrne s hribov, kot pa dolgočasen in mrk tip, ki tja ni smel, ni želel ali pa si preprosto ne upa več, si najbrž mislijo. Za tega dedca so že veliko žrtvovale in verjamem, da so pripravljene to storiti tudi v bodoče. Vsaj kaže tako. Ko smo v petek zaradi vremenske napovedi cincali, ali bi šli v Triglav ali ne me je žena opogumila z besedami: “Če prajiš, da boš šov drugo leto na odpravo al kam ž, boš pa mru mav jt !” In to je prevagalo. Ona že ve, kako po vsaki odpravi vedno znova preživljava medene tedne.
Dan po prejemu ponovno znižane plače gremo z mojimi dečvami v Ljubljano. In ker denarja itak ne bo za dostojno preživetje meseca, kaj šele, da bi si privoščili kak dopust, bom nakupil še nekaj plezalne opreme. Ko bom nadomestil tisto šlingo, ki sem jo v soboto izgubil v Triglavu pod Ladjo si bom že izmislil, kaj še nujno rabim. Čeprav mojega egoizma v trgovini seveda ne bom mogel v celoti zadovoljiti, saj bodo pred nami še dolgi štirje tedni do naslednje znižane, a še vseeno menda previsoke plače, pa bom nekaj le moral zapraviti, da bo strategija učinkovita. Moja dekleta si bodo najverjetneje mislila: “Bomo že nekako, važno je, da ima oči in dedi Igor dobro plezalno opremo in bo lahko varno plezal !” Tako bomo vedeli, da nam denarja primanjkuje zaradi mojega alpinizma in nihče se ne bo pritoževal nad nesposobno državo in nesposobnimi realci. In srečno bomo živeli do konca naših dni, pa kakorkoli že bo.
Take in podobne pametne misli so me obšle, ko sem gledal, do kakih popustov smo v različnih trgovinah upravičeni registrirani alpinisti. Popusti se gibljejo od 10 do 20 in celo 30%. A kaže, da realcem, kamor sodi večina članov našega kluba in najbolj udrihajo po javnem sektorju, še ne gre tako slabo, da bi jih morali uveljavljati. Nihče mi še ni sporočil, da rabi potrdilo PZS o registraciji pri Komisiji za alpinizem, čeprav sem jih o prejemu potrdil obvestil.
Ja, v javnem sektorju smo se bili prisiljeni navaditi na šparanje in poceni nakupe, a v moji družini smo soglasni, da to ne sme vplivati na varnost moje opreme. Realcem, ki se pritožujejo nad nami in višino naših plač ter obsegom dela to očitno še ni treba.
Pa varno plezajte s svojo opremo. Moje ne posojam več , kot sem je že včasih. Si jo pretežko kupim.
Pa pravega dela se čimprej lotite realci. Le tako bomo znižali javnofinančni primanjkljaj in posledično hodili večkrat in varno plezat tudi v tujino.
Cigi