Delo, Panorama - Maja Prijatelj: Na sedmem SuperAlpu! v petih dnevih od Lozane do Domodossole z javnim prevozom in peš.
Drugi dan
Naknadno sem ugotovila, da ima restavracija, v kateri smo jedli prejšnji večer, Michelinovo zvezdico. Moja prva Michelinka, glede na cene v tovrstnih obedovalnicah nemara tudi zadnja. Za popotniškega novinarja Michaela Juhrana iz Berlina prav gotovo. »Ne maram rdeče pese, zato nisem mogel pojesti tistega v kozarčku,« je med vrati restavracije previdno, da ga ne bi slišal kateri od članov natakarskega osebja, z menoj podelil vtise o eni od predjedi. »Riba pa je bila kot iz japonske restavracije. Navajen sem zapečenih in hrustljavih.«
Za Tajo Ferjančič – sodelavka Stalnega sekretariata Alpske konvencije je bila ob tej priložnosti prevoznica naše prtljage –, ki zelenjave sploh ne mara, pa je morala biti večerja, zlasti gazpačo s sorbetom iz paradižnika zelena zebra ter popečen kruhek z olivnim pestom in prepolovljenimi češnjevci različnih barv, prava nočna mora, a je to zelo dobro skrivala.
Vrsta na spodnji postaji gondole, ki pelje na goro Aiguille du Midi, je spominjala na tisto v kinu na dan premiere oskarjevca. V manj kot pol ure smo, olajšani za 50 evrov, premagali okoli 2.800 metrov višinske razlike. Na vrhu se je odprl čudovit pogled na gore in ledenike v verigi Mont Blanca na eni ter Aiguilles Rouges na nasprotni strani. Po mehko zaobljenem grebenu ledenika Vallee Blanche je proti nam počasi napredovala karavana planincev. Pogled na vrhu je odkril še eno gondolo, ki od leta 1958 povezuje dolino Chamonixa z dolino Aoste v Italiji. Tudi ekipa SuperAlpa! bi se morala popeljati z njo, vendar so ji dela na italijanski strani to preprečila.
Po spodnji terasi Aiguille du Midi smo se skozi ledeni tunel sprehodili do točke, ki je obvezno izhodišče za smučanje in planinarjenje po Vallee Blanche ter drugih ledenikih in vršacih v pogorju Mont Blanca. Skozi kovinska vratca je prisopel eden, nato še drugi alpinist, ki ju je, še preden sta prvič globoko vdihnila, naskočila skupinica profesionalnih deformirancev. »Od kod prihajata? Kam sta namenjena? Koliko časa sta hodila?« je deževalo po izmučenima, od gorskega sonca zažganima in ostrega zraka prebičanima fantoma. »Pet dni,« je izdavil prvi, mi pa smo obnemeli. Pričakovali smo namreč odgovor v obliki ur.
Precej voajersko sem se počutila pod vrhom strehe Zahodne Evrope, ko sem opazovala drobne temne pike na beli podlagi, ki so se vzpenjale proti Mont Blancu. Pa saj se gredo tudi oni množični turizem, sem se prepričevala. Vsako leto vrh Mont Blanca osvoji 25.000 ljudi, gondola pa jih kilometer pod vrh pripelje okoli 450.000, ob najbolj obleganih dnevih tudi 5.000.
»Glede na število alpinistov je nesreč še malo,« je pripomnil predstavnik podjetja Compagnie du Mont Blanc, ki med drugim upravlja z gondolskimi prevozi na Aiguille du Midi. »Nekaj težav imamo le z astmatiki in ljudmi z drugimi pljučnimi težavami ter z družinami z majhnimi otroki, ki jim ne moremo dopovedati, da mlajšega od treh let ne moreš voditi po tako zahtevnih terenih.«
Razmere na tolikšni višini so ekstremne. Dodobra so jih izkusili delavci, ki so pet let sedem dni na teden pri temperaturah tudi minus 35 stopinj Celzija postavljali konstrukcijo za dve gondolski postaji do Aiguille du Midi. Če je le primerno vreme, obratujeta 11 mesecev, stojita le novembra. Letos sta kljub obilici snega – v Chamonixu ga je bilo preko dva metra, globlje v dolini pet – obratovali povprečno število dni, je povedal zagoreli gospod. Delovanje gondol in jeklene kable vzdrževalci pregledujejo vsak dan.
Višine sprva nisem čutila, ko pa sem se po stopnicah začela vzpenjati proti vrhnji razgledni terasi, se je srčni utrip pospešil. Med zrenjem v velikanko s kopastim vrhom se je še nekoliko pospešil. Tako blizu je bila, da se mi je zdelo, kakor da plezam nanjo. Osem ur navzgor in osem navzdol. Michelle Dalla Palma, direktor revije Trekking & Outdoor, avtor dokumentarcev in voditelj oddaje Sentieri d'Italia, se je na Mont Blanc povzpel že dvakrat. Ni bilo lahko, a bistveno večji izziv je bil preplezati vzhodno obličje Monte Rosse in špičaka Dent du Geant, mi je povedal.
Namesto z gondolo smo se v Courmayeur na italijanski strani Bele gore – za turiste je avtobusni prevoz na tej relaciji brezplačen – pripeljali preko tunela pod Mont Blancom. Čeprav je od Chamonixa do Courmayeurja le 16 kilometrov, je razlika takoj očitna. Prvi poka po šivih od turistov, v Courmayeurju pa vse deluje po običajnem italijanskem delovnem času. Apartmaji so večinoma prazni, sedežnice se zaženejo šele 13. julija, na ulicah sicer simpatičnega mesta je bistveno manj turistov.
»Gre za povsem različna koncepta turizma,« je med razkosavanjem pice, medtem ko sem se sama prebijala skozi polento s sirom ter trisom tipičnih mesnih jedi, razlagal Michele. Valle d’Aosta je avtonomna pokrajina, zato od Rima za turistični razvoj dobiva veliko denarja, a ga ne zna ali, bolje, noče izkoristiti, čeprav ima bogatejšo tradicijo kot Chamonix. Turistična sezona v Chamonixu traja preko 200 dni, v Courmayeurju le 125. Lenoba pač ne more biti izgovor za slab turistični obisk, je bil pomenljiv Michele.
Iz Courmayeurja, ki je utripal v temperaturah visokega poletja, smo se zopet z avtobusom odpeljali po dolini Aoste proti mestecu Cogne. Prekuhani in s polnimi mehurji smo se izkrcali na parkirišču pod mestom, kjer so nas že pričakovali župan, direktorica Fundacije Grand Paradis – ta izvaja projekte in aktivnosti, povezane z narodnim parkom Gran Paradiso, ter organizira mednarodni festival dokumentarcev o naravi – in dekleti s peharjema debelih rdečih jabolk. »Priložnost za lulanje si že zamudila,« me je na pol za šalo, na pol zares obvestila Taja. In res smo nekaj trenutkov zatem v roke dobili električna kolesa, s katerimi smo se odpeljali na ogled mesteca.
Cogne je od srednjega veka živel z rudarstvom. Na območju najstarejšega italijanskega narodnega parka Gran Paradiso so izkopavali srebro, svinec, cink, železo in magnetit. Leta 1979, ko se je zaradi slabega poslovanja zaprl še zadnji rudnik, se je podal na zahtevno pot razvoja turizma, po kateri odlično vozi. Je član zveze Alpskih biserov, omrežja 28 krajev – med njimi je tudi Bled – v osmih alpskih državah, ki ponujajo okolju prijazne počitnice. Pozimi je raj za tek na smučeh, smučanje za vso družino, hojo s krpljami, a tudi za plezanje po zamrznjenih slapovih; v narodnem parku jih je okoli 150. Poleti Gran Paradiso ponuja dovolj poti za enotedensko pohajkovanje in plezanje.
Mestece je ohranilo tradicionalno arhitekturo doline Aoste; vse hiše, tudi novogradnje, morajo biti iz kamna in lesa ter prekrite s kamnitimi strehami. Ko bi le podoben odlok sprejeli tudi v kakšni naši občini ... Po zunanjosti je tradicionalno, po miselnosti pa napredno. V okviru pilotnega projekta že nekaj let preskuša učinkovitost električnih vozil na sončno energijo na razgibanem terenu. Obiskovalci in prebivalci Cogna in nekaterih drugih mestec v dolini Aoste se lahko brezplačno prevažajo s 66 električnimi kolesi.
V okviru drugega pilotnega projekta, s katerim želi doseči ogljično nevtralnost prometa na območju narodnega parka Gran Paradiso, uporablja dva električna avtomobila na sončno energijo, s tretjim pilotnim projektom, javnim prevozom do izhodišča pohodniških poti v Gran Paradisu, pa želi okrepiti pohodništvo in planinarjenje v parku ter ga povezati s sosednjim regijskim parkom Mont Avic.
Nevajena hitrih pospeškov sem se na kolesu počutila kot na hrbtu vročekrvnega konja. Malo je manjkalo, da nisem podrla ženske, ki je ležerno prečkala cesto, ne vedoč da ima kolo motor. Naposled sem se navadila in začela uživati v vožnji mimo pisanih travnikov neposredno ob mestu.
Kolesa smo parkirali pred muzejem, v katerem smo si ogledali, kako so nekoč živeli prebivalci Cogna. Za uverturo v večerjo so nas pred muzejem pogostili z bonboniero domačih mesnin, sokov, kruha in vina. Med narezkom so bile tudi rezine soljenih in kuhanih kravjih vimen, ki jih nisem hotela poskusiti – mirno me lahko označite za živalskega rasista. Češki kolega Jan Stejskal je komentiral, da po okusu spominjajo na mesni narezek. Večer smo ob torti s čokoladno-lešnikovo kremo gianduja in gozdnih sadežih zaključili z videopredstavitvami vsega, kar ponuja Cogne, in bližnji narodni park. Naslednji dan pa Veliki paradiž v živo!
Maja Prijatelj