Delo, Trip - Janez Mihovec: Ararat, pettisočak je jabolko spora treh narodov: Armencev, Turkov (ki jim uradno pripada) in Kurdov
Neskončno barantanje za vzpon – Na vrhu z znaki višinske bolezni, a razgled prežene neprijetno
Splošno razširjeno mnenje je, da je Arka, Noetova barka, pristala na gori Ararat v vzhodni Turčiji, na meji z Armenijo in Iranom. Ararat s svojo veličastno podobo sam po sebi kliče po takšni misli. S suhe in brezvodne visokogorske planote se dviga kot mogočen stožec. Ararat je stratovulkan – kot smrtonosni Vezuv, le da v človeški zgodovini ni bruhal in tudi kraterja nima. Je pa to območje v prvi polovici 19. stoletja stresel močan potres in uničil armenski samostan na severnem pobočju gore.
Ararat, visok 5137 metrov, si lastijo kar trije (sprti) narodi. Nekoč je bil srce domovine Armencev. Legenda pravi, da so se rodili na pobočjih te gore, se tu oblikovali kot narod in nato razširili po svetu. Do začetka prve svetovne vojne je v Veliki Armeniji, kot se je tedaj imenovalo območje, živelo pretežno armensko prebivalstvo. Med vojno so ga Turki etnično očistili, po njej pa so Armeniji pripadle nove meje; Ararata ni bilo več v njih. Armenci niso nikdar preživeli izgube svojega simbola. Še zdaj je v njihovem grbu in njegova mogočna podoba se vidi pravzaprav iz vsakega kotička države.
Turki (ti pravijo gori Agri Dagi, velika ognjena gora) pa seveda niso bili nikoli brezbrižni do armenskega prizadevanja, da si povrnejo izgubljeno ozemlje. Zahtevali so, da Armenija umakne simbol iz svojega grba, ker gre za turško goro, njihov nacionalni ponos. Odgovor Armencev je bil hiter in kratek: »Turški simbol sta mesec in zvezda, pa nihče ne razmišlja o tem, da sta turška.« Nato so Turki zahtevali, da se Armenci vdajo v usodo in priznajo vojaški poraz. Odgovor je bil znova jasen in kratek: »Zmagali ste – tokrat.« Tako je spor med državama, ki imata že več desetletij zaprto medsebojno mejo, še zdaj živ.
Potem so tukaj še Kurdi. Ti pravijo gori Agri Dag, jokajoča gora, v spomin na številne mrtve, ubite v njeni okolici. Res so Kurdi sodelovali s Turki v pobojih Armencev, vendar pa so se sprli, ko so se Turki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pod Atatürkom čudežno rešili propada in oblikovali moderno nacionalno turško državo. Turki so pokopali kurdske upe po samostojni državi in sledilo je več desetletij medsebojnih spopadov, večinoma prav v okolici gore. Za povrhu so Turki menili, da so prizadevanja arheologov in pustolovcev, da bi našli ostanke Noetove Arke, le krinka ameriške tajne službe CIA, ki naj bi imela na vrhu radarsko postajo. Tako je bil dostop na goro zaprt več desetletij, do preloma tisočletja, ko je Turkom uspelo ujeti voditelja kurdske PKK Ocalana in so bili Kurdi vojaško poraženi.
Šef vodnikov se hladi v zaporu
Zdaj je Ararat spet odprt za gornike in vsako leto se nanj vzpne precej odprav, a se spopadajo z močno birokracijo. Pridobiti je treba dovoljenje za vzpon, ki stane 60 evrov, in nekateri smo ga imeli, drugi pa ne. Turška vlada zaračuna še po 50 ameriških dolarjev takse za vzpon, a če državi ne poveš, da bi jo rad plačal, ti je ne morejo zaračunati, saj ne vedo zate. Posebna zgodba pa so vodniki in konji, ki nosijo del prtljage. Tamkajšnji prebivalci vidijo gornike kot poslovno priložnost in temu primerno navijajo svoje tarife. Za povrhu pa položaj obvladuje lokalni klan, ki ga vodi Murat, oziroma njegov brat Saim. Murat, tudi šef lokalne mafije, je imel namreč težave s turško državo. Ta ga je obdolžila kurdskega separatizma in Murat je že lep čas v zaporu.
Dogovarjanje z vodniki ob avtobusni postaji v Dogubayezitu, podeželskem turškem gnezdu ob vznožju gore, je bilo vsekakor težka naloga. Neskončni prepiri so se vlekli pretežni del dneva. Vodniki so postavili ceno 200 evrov na osebo plus prevoz do gore s kombijem in najetje konja. Po celodnevnem vpitju in odhajanju obeh strani, ki pa jih je spet pripeljal nazaj skupni interes, smo dosegli dogovor v višini 450 evrov za skupino devetih oseb.
Razmajan kombi nas je pripeljal po kolovozu mimo neskončnih polj lave do višine 2000 metrov. Tu je cesto odtrgal hudournik in naprej je bilo treba iti peš. Prvi dan je bil vzpon do prvega tabora še sorazmerno nezahteven. Pobočje gore se zložno dviga in višina še ni prehuda. Na 3200 metrih so zadnji zeleni travniki obdani z bazaltnimi gmotami. Naslednji dan pa se steza postavi strmo pokonci in zaplate snega segajo globoko v globino po pobočjih. Drugi tabor je na višini 4200 metrov, na zadnji izravnavi pod večnim snegom in nad globoko grapo, ki se vleče naravnost proti vrhu.
Po nevihtni noči pristop v jasnini
Šotore smo postavili v poznem popoldnevu, nato pa so se začele težave kopičiti druga za drugo. Z zahoda se je začela valiti črna oblačna gmota. Naš vodnik Džuma je prilezel iz šotora in na zaskrbljene poglede izdavil v angleščini: »Slabo, da smo v takšnem vremenu na takšni višini.« In izginil v svojem šotoru. Potem se je začelo. Naše šotore je premetaval veter ob spremljavi sodre, oglušujočega grmenja in bliskanja. Z razjasnitvijo in ob bližajočem se večeru se je še precej ohladilo, tako da je že v šotoru zmrznila voda v čutarah. Nekako smo preživeli do dveh ponoči, ko se je začel vzpon na vrh. Šli smo naravnost po južnem pobočju in se povzpeli na zahodno ramo. Spustila se je megla in zapihal močan veter; odeti v ivje smo bili podobni sneženim možem. Ob sončnem vzhodu smo se dvignili do vrhnje planote. Megla je izginila in razvilo se je jutro brez oblačka. Na višini okoli 4900 metrov se je začel ledeni pokrov. Ne gre za ledenik, ampak za vrh, pokrit z ledeno kapo.
Zdaj sem imel priložnost, da se pokažejo rezultati večmesečnega teka po 60 kilometrov na teden ... Na vrh se nas je povzpelo šest. Kako so se vzpeli drugi, ne vem. Zase vem, da vrha nisem splezal, ampak zgrizel – z močnim glavobolom, stavkajočim želodcem in nenavadnim dihanjem, torej z vsemi znamenji začetka višinske bolezni.
Na vrhu, 5137 metrov visoko, pa je bilo vse to pozabljeno. V jasnem vremenu, ob vetru in temperaturi približno minus 15 stopinj Celzija je bilo videti do Elbrusa v Rusiji, Gruzijo, Armenijo, Iran in vzhodno Turčijo. Občutek je bil zmagoslaven in presenetljivo lep.
Janez Mihovec