Gorenjski glas – Stojan Saje: Komentar
Krilatica "Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor" mi ni pri srcu. Vrhunske dosežke naših alpinistov spoštujem. Še bolj cenim delo gorskih reševalcev, ki pomagajo gornikom v težavah. Žal za marsikoga od njih ni več pomoči.
Po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije so imeli letos že 42 akcij v gorah, od tega trinajst s helikopterjem. V primerjavi z enakim obdobjem lani, ko so našteli 28 nesreč, je povečanje občutno. Tudi posledice zbujajo skrbi. Doslej so pripeljali v dolino pet mrtvih ter 19 težje in lažje ranjenih gornikov. Večina nesreč se je zgodila zaradi zdrsov, snežnih plazov in plezanja v ledenih slapovih. Nesreč pa bi bilo manj, če bi gorniki upoštevali trenutne razmere v gorah! »Kar je še včeraj pomenilo varno pri nizkih temperaturah, je lahko danes zelo nevarno zaradi otoplitve,« opozarja predsednik Miro Pogačar po nesreči v Kamniških Alpah, kjer je ugasnilo življenje dveh alpinistov pod plazom. Ne obsoja tistih, ki pokličejo reševalce ob prvi negotovosti na planinski poti ali v steni. Prepričan je, da je bolje oditi zastonj na pomoč, kot da se vse konča tragično. Nikakor pa ne razume podcenjujočega odnosa posameznikov do reševalcev, kot se je to zgodilo ob nedavnem reševanju na Rombonu.
Čeprav gorski reševalci pri delu tvegajo življenja, za zdaj kršenje pravil v gorah še ni sankcionirano. Uprava RS za zaščito in reševanje le izjemoma izstavi račun gornikom zaradi velike malomarnosti, ker so predpisi nedorečeni. Lani so vendarle zahtevali plačilo za reševanje skavtov iz Belgije na Jezerskem sedlu in Madžarov na Triglavu. Samo v prvi akciji so reševalci opravili 208 ur in imeli prek 330 evrov stroškov. Če letošnja reševanja pomnožimo s poprečno desetimi reševalci in triurnim delom na akcijo, so prva dva meseca opravili vsaj 1260 ur. Ob seštevanju reševanj s helikopterjem – vsaka ura leta stane okrog 1500 evrov – se upravičeno zamislimo, kdo plača stroške. Stroški reševalcev so zanemarljivi, saj jim povrnejo le izdatke za prevoz in prehrano ter nadomestila osebnih dohodkov. Stroške helikopterskih prevozov financirajo iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja rešene osebe. Zaplete pa se v primerih, ko prevažajo mrtve, zdrave in nepoškodovane osebe. Zato bi morali slediti alpskim državam, kjer se posamezniki lahko posebej zavarujejo za gorske nesreče.
Samo plačevanje reševanj v gorah verjetno ne bi izboljšalo varnosti. Znano je, da imajo gorniki vse boljšo opremo, vendar ta nič ne koristi tistim, ki je ne znajo pravilno uporabljati. V planinskih društvih in alpinističnih odsekih je dovolj možnosti za izobraževanja, žal pa jih samo manjšina izkoristi. Za neuke hoje v gore lahko zato pritrdim, da so nori, če gredo nepripravljeni gor.
Tovariš 1952, št.? stran 1019, čl. Zimski vzpon na tritisočake, M. H. člani AO PD ljubljanske univerze v avstrijskih gorah
stran 1030 fotoreportaža V ledu in snegu po avstrijskih gorah
/štev. pozabil zapisati/
V Sloveniji imamo poleg edinega narodnega parka – Triglavskega narodnega parka-še tri regijske parke, in sicer Kozjanski park, Park Škocjanske jame in Notranjski regijski park ter 42 krajinskih parkov. Zanje je značilno, da je to zavarovano območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednost.
Med tistimi območji, ki si prizadevajo vstopiti v to zavarovano območje, je poleg Ljubljanskega barja, ki smo ga predstavili lani, še Regijski park Kamniško Savinjske Alpe n Krajinski park Radensko polje.