Delo, Trip - Denis Avdić: ... ki pozimi na spanje rine gor
Komna: vetrovno s sneženjem, nevarnost plazov in minus 12 stopinj Celzija
Prva noč pod šotorom je še kar dobro minila, prenočevanje v snežni luknji pa je bilo že skoraj dramatično Vse nasvete in sijajne ukrepe izniči prekratka spalka – Spust brez večje naravne škode
Stopil sem v hladilnico, kjer je bilo minus 21 stopinj. Dobro sem bil oblečen, a še danes čutim tisti ledeni mraz. Zeblo me je kot psa. Imel sem občutek, da so se mi hlače prilepile na kožo, hudo pa me je zeblo zlasti v noge. Zdržal sem eno uro. Fotografinji je aparat zmrznil po dobrih petih minutah, snemalec jo je zbrisal čez četrt ure. A vse skupaj je bila zgolj vaja za sprejem »darila«, ki mi ga je pripravila jutranja ekipa Radia 1: v snegu prespati noč na Komni, kjer so januarja lani izmerili minus 49 stopinj Celzija. Noro! Ampak, je zgodaj zjutraj sploh mogoče pametno razmišljati?
Glede na hladilniško izkušnjo sem si naprej kupil tople, zelo tople – škornje. Nekaj dobrih nasvetov sem skoraj zastonj dobil od policijskih specialcev. Denimo, v mrazu moraš ostati suh, ne smeš se prepotiti. Če kaj delaš, bodi oblečen manj, naj se telo z delom samo greje. Šele ko nehaš, se spet toplo oblečeš itd. Ker je bila v načrtu »jutranjikov« tudi turna smuka, sem si v Elanu sposodil turne smuči. Kar malce ganilo me je, ko so mi posodili smuči Dava Karničarja, moža, ki je prvi smučal s Himalaje.
Dan D se je začel s petkom. Prtljago in studijsko opremo sem v zgodnjih jutranjih urah oddal na žičnico, nato pa se podal na nekajurno hojo do koče na Komni. Spremljal me je čudovit pogled na Bohinjsko jezero in zasneženo pokrajino. Čeprav nikoli nisem bil velik ljubitelj hribov, mi je bilo všeč. V koči sem doživel topel sprejem, predvsem po zaslugi palačink z rumom. Ob treh popoldne sem imel že postavljen radijski studio z odličnim razgledom na Bohinjsko jezero in Vogel.
Moški ponos na minus 12
Po večerji se je začelo. Prvič sem moral na mraz, da dokažem, kaj je pravi moški. Zunaj je bilo minus 12 stopinj, a bi še kar šlo, če ne bi vražje pihalo. Komaj sem oči držal odprte in čutil sem, da s prenočevanjem zunaj ne bo nič. Četrt ure sem še blodil naokoli, potem pa sem se vrnil v kočo. »Itak,« so se režali sodelavci. Gledal sem razpotegnjene obraze in se zaklel: postavil bom šotor, pa če bo to zadnja stvar, ki jo bom naredil na tem svetu.
Vrnil sem se v ledeno noč. Za posteljo sem si podložil veliko armafleksov, da mi je bilo res mehko, imel sem tudi plinsko pečko, ki je šotor kar prijetno ogrela. Od silne ihte ter vseh telesnih in duševnih naporov tega dne me je začela boleti glava. Vzel sem dve tableti zoper bolečine in – zaspal kot ubit.
Ob sedmi uri me je zbudil programski direktor in mi zdiktiral urnik. Po krepkem zajtrku sem se z vodnikoma iz Koren Sportsa podal na štiriurni pohod na sosednji hrib. Prvič v življenju sem stal na turnih smučeh. Tudi sicer je moj smučarski staž bolj kratke sorte; to je bil moj deveti dan na smučeh. Toda »dilce« so bile noro dobre, kar letele so. Zasneženi gozd in neokrnjena narava sta me vedno bolj navduševala.
Deviška belina pa je kmalu pokazala še svojo temno plat. Po uri hoda se je prvič sprožil plaz. Nič kaj prijeten občutek, ko ti snežna gmota polzi mimo nog. Zgodba se je še enkrat ponovila, vendar sem zaupal izkušenima vodnikoma in v drugo ostal mirnejši. Narava pa je bila občasnim motnjam navkljub še vedno lepa, zaradi sneženja bi lahko dejal, da je bilo celo romantično. Škoda, da pri Korenu nimajo vodnic.
Hišica v snegu
Ob vznožju večjega hriba sta vodnika na moje tiho veselje končno presodila, da je prenevarno za nadaljevanje poti. Kaj lahko bi se sprožil še kakšen plaz.
Sprijaznjen z dejstvom, da mi je druga noč na prostem tako rekoč usojena, sem se kmalu po obroku, ki bi mu glede na čas lahko rekli kosilo, lotil gradnje nočnega bivališča. Se pravi, v občutnem mrazu in krepkem sneženju sem začel v sneg kopati luknjo. Časa, da se ob kopanju spomnim dobrih nasvetov, je bilo dovolj: pod spalko si naloži čim več smrekovih vej. In pazi, da jih pravilno obrneš, pa boš spal kot dojenček.
V praksi se kmalu izkaže, da je strežba nasvetov veliko lažja od trganja smrekovih vej. Ob vseh naporih jih namreč kaj več kot za pet centimetrov nisem zmogel nabrati. »Spal kot dojenček?« se vame prikrade prvi dvom. Bo, kar pač bo: skopal sem luknjo, položil smrekove veje in odšel »na večerjo«. Močno sneženje in minus 12 stopinj Celzija sta mi zagotavljala: prav na rojstni dan me čaka najbolj nenavadna noč. Še dobro, da se »jutranjiki« niso tega spomnili lani, ko je bilo zunaj minus 49 stopinj.
Ko sem se ob devetih zvečer odpravil k počitku, je napadlo že toliko snega, da sem ga moral odkidati, da sem se prebil do svoje apartmajske luknje. S seboj sem vzel svečo, ki je oddajala tudi nekaj toplote, pa baterijo, telefon, kamero in še nekaj malenkosti. Na smrekove iglice sem položil armafleks, potem grelne blazinice za hrbet, nato spet armafleks. Čez vse skupaj sem položil še smučarski kombinezon in bundo. Da bosta zjutraj topla, ko ju bom oblekel, pa še izolacija bo boljša. Čisto na vrhu je končala spalna vreča, ki naj bi zdržala do minus 41 stopinj!
Spalka za Milana Kučana
Kot se za moško sobo spodobi, sem z zobotrebcema pripel na steno dve fotografiji. Nobena ni bila La Toyina, lahko pa, da so punce kdaj skupaj kmetovale. Pred zvermi sem se zaščitil tako, da sem pred vhod kot strašilo postavil knjigo Damjana Murka. Če bi bilo zelo mraz, bi jo v sili lahko tudi zakuril. Na facebooku mi je nekdo še svetoval, naj pred vhod obesim dva rdeča balona. Menda sta dobra zaščita pred lovci, da te ne zamenjajo s kakšnim merjascem. Končno sem zlezel v spalko.
Spalna vreča, sama po sebi, je bila vrhunska, le ukrojena je bila za Milana Kučana. Jaz pa lahko pogledam čez šank, ne da bi stopil na prste. Morali bi mi dati kakšno košarkarsko številko. Najprej sem bil oblečen v dvoje nogavice in smučarsko perilo, a mi je že po minuti postalo vroče. Na koncu sem končal samo v spodnjicah, pa je še bilo prevroče, zgoraj pa me je kar dobro zeblo. Jasno, da nisem mogel zaspati.
Če ne spiš – pač tuhtaš in tako me je ob snegu, ki je naletaval zunaj, že postajalo strah, kako bom zjutraj prišel ven … Vzel sem kamero in se posnel. Tako, za vsak primer. Ura je odbila polnoč, napočil je moj rojstni dan, jaz pa sem vroče-mrzel in osamljen ždel globoko v zasneženi luknji. Če sem hotel kar koli vzeti, me je še bolj zazeblo, in najbolje je bilo, da sem kar najmanjši miroval v spalki. V ledeni noči se je oglašal zgolj veter. Vse najboljše, Denis, si zaželim ...
Še zadnja kaplja pelina
Okoli štirih zjutraj sem končno zadremal. Prvič sem se zbudil ob šestih, ko mi je za rojstni dan voščila sestra. Ob sedmih me spet zbudijo. Bil je programski direktor, češ da je čas za zajtrk. Najbrž je bil prepričan, da mi dela uslugo. Odkopal sem se iz jame ter omotično odtaval proti koči. Vsi nasmejani so me pričakali, potem pa me kmalu poslali spat. To je bilo najlepše darilo, kar sem jih dobil za rojstni dan. Mehka postelja v topli sobi ...
Po okusnem kosilu in še boljši višnjevi torti me je čakala še zadnja »kaplja pelina«: turni smuk v dolino. Če odštejem nekaj nepomembnih objemov smrek in zaviranja z ritjo je bil občutek naravnost fenomenalen. Sneg se kot gosji puh vdaja pod nogami in kot na krilih brziš navzdol. Človek bi kar zavriskal. Vendar pa moraš med turno smuko ohraniti vso resnost in odgovornost. Ne gre se kar tako predajati nekakšnim slepilom sreče.
To je bil moj deseti dan, ki sem ga v življenju preživel na smučkah; padel sem samo petkrat, ne premočno odrgnil podobno število smrek ter popolnoma zvil zgolj eno smučarsko palico. Skratka, človek mora imeti srečo, da dobi tako sanjsko službo.
Denis Avdić