Večer v nedeljo, Gore: Alpinizem je najboljša šola za življenje / Peš na Pohorje
Alpinizem je najboljša šola za življenje
Zvezdana Bercko: Viki Grošelj, alpinist
Ujela sem vas tik pred vnovičnim odhodom v Himalajo, na dan, ko bo intervju izšel, boste že tam. Kolikič že?
Za natančno številko bi moral pogledati, a gotovo več kot štiridesetič. Tam od 40 do 50 obiskov se je že nabralo.
Pa ste si, kot ste nekje zapisali, želeli Himalajo videti vsaj enkrat ...
Ko sem se začel v osnovni šoli zanimati za alpinizem, je bila to prav predrzna želja, že iti v Italijo ali Avstrijo je bilo takrat komplicirano. Ampak potem se je moje življenje zasukalo, kot se je, in mirno lahko rečem, da sem presegel najbolj drzne sanje.
Vse si beležim
Vse imate tako lepo prešteto, ste pravi kronist ne samo svojih in dosežkov drugih naših alpinistov, ampak prava enciklopedija Himalaje.
Stvari, ki me zanimajo, si beležim. Zdaj mi to res prav pride, tudi pri pisanju člankov in knjig, saj vsega ne moreš nositi v glavi.
V televizijski seriji in knjigi Velikani Himalaje so velikani hribi, osemtisočaki. Kdo pa so slovenski velikani Himalaje?
To je pa nehvaležno ocenjevanje. Ne samo zato, ker lahko koga nehote izpustiš, tudi zato, ker alpinizem ni natančno merljiv, predvsem pa ni mogoče primerjati dosežkov iz različnih obdobij. Leta 1975 je bil slovenski vzpon na Makalu nekaj fenomenalnega, danes bi bil splezan na tak način drugače vrednoten. Gledano po dosežkih, pa je zame najmočnejši himalajski plezalec Andrej Štremfelj, takoj bi dodal še Tomaža Humarja in Marka Prezlja. A tudi oni se med seboj zelo razlikujejo. Štremfelj ima izjemno dolg opus, je začetnik generacije, ki je potem preskočila v tako imenovani atomski alpinizem, Humar in Prezelj sta predstavnika novejšega vala. Vprašanje pa je, kaj bi še lahko naredili Nejc Zaplotnik, Stane Belak - Šrauf, Janez Jeglič, Pavle Kozjek ...
Morda - ali pa tudi ne - lažje ocenjujete svoje dosežke?
Južna stena Makaluja leta 1975, zahodni greben Everesta leta 1979, kjer sicer nisem bil na vrhu, a sem, če rečem po nogometno, dobro igral, čeprav nisem dal gola. Južna stena Lotseja leta 1981, ki je bila formalni neuspeh, je zame morda celo najboljša partija, kar se jih dal, pa vzpon v alpskem slogu na Gašerbrum II. leta 1986 in Šiša Pangma deloma po prvenstveni meri. Posebno lepe spomine imam na smučanje s Čo Oja leta 2001, še zlasti, ker sem to naredil pri skoraj 50 letih. Te bi izpostavil s športnega vidika. Dosežke pa pri svojih letih ocenjujem malo drugače. Brez dvoma sodi med tri največje dosežke v mojem življenju koordinacija reševanja Tomaža Humarja iz stene Nanga Parbata leta 2005. Takrat so me kar porinili na igrišče in moral sem odigrati tekmo, ki je bila vnaprej obsojena na neuspeh. Ampak ko sem se je lotil zelo predano, na neki način sproščeno, ker ni bilo skoraj nobenega upanja, se je na koncu obrnilo čisto drugače. Še ena stvar, na katero sem ponosen, je mojih 14 knjig in serija Velikani Himalaje, ki mi jo je uspelo v osmih letih končati, čeprav dva filma še čakata na televizijsko premiero.
Gora je izziv
Kot pravite, se je alpinizem v vašem obdobju iz odpravarskega spremenil v atomskega; v katero smer pa gre zdaj?
V pravo. Alpinizem potrebuje vrhunske akterje, ki ga vsake toliko usmerijo v pravo smer - kaj človek zmore v izzivu, ki mu ga postavlja gora. Če se plezalec znajde pred izzivom, ki ga ne more premagati brez umetelnih pripomočkov, ne da poškoduje steno z vrtanjem klinov, da si v njej naredi oprimke, potem naj trenira toliko časa, da bo zmogel. Če ne zmore, naj se umakne, ker bodo prišli boljši od njega. V Himalaji se ve: človek in gora. Komercialne odprave, kjer je vse že pripravljeno za vzpon in kjer te nekdo pelje na vrh in nazaj, so zame samo ekstremni turizem. Tudi zdaj zelo moderne ferate niso alpinizem, meni se zdijo sploh 'totalno mimo'. Naredimo telovadne poligone ali adrenalinske parke, gore pa, za božjo voljo, pustimo pri miru.
Toda komercialnih odprav je vse več, ne nazadnje so za revni Nepal pomemben vir dohodka. A kam vse to pelje, morda se bodo še s helikopterji vozili na Everest?
O tem že resno razmišljajo, vsaj o tem, da bi preko nevarnega Ledenega slapu, kjer je spomladi v plazu življenje izgubilo 16 šerp, ki so pripravljali vzpon komercialnih odprav, ljudi vozili s helikopterji. Res, zakaj potem ne kar na vrh?! Alpinizem je zame najlepša stvar na svetu, ima pa eno črno plat: nevaren je. Kdor tega ni pripravljen sprejeti, naj se raje ukvarja s čim drugim. Vendarle pa moram za komercialne odprave reči tudi kakšno dobro besedo. Odkar prihajajo pod Everest, je bazni tabor čistejši, kot je bil kadarkoli prej. Agenti tja pač vsako leto vodijo ljudi in na smetišče ne bo hotel nihče. Mnogi se zgražajo nad tem, da vsako sezono na Everest pleza tisoč, tisoč petsto ljudi. A na Triglavu je v lepem vremenu samo v enem dnevu tri tisoč ljudi! Res je, da velika množica ljudi na nevarnih delih poti povečuje nevarnosti za nesrečo, a sam vidim problem bolj v tem, da od tistih tisoč petsto ljudi na Everestu le kakih pet ali deset poskuša narediti kaj novega, zanimivega, vsem drugim je edini cilj za kakršnokoli ceno priti na vrh.
Najti samotne predele
Tudi Nepal, ki je praktično vaša druga domovina, se naglo spreminja, to lahko opazimo tudi priložnostni obiskovalci.
Če sem malce egoističen, bi rekel, da sem imel veliko srečo, da sem še ujel tisti pravi, žlahtni duh starega Nepala, ki ga na glavnih trekinških, pa tudi odpravarskih poteh ni več. No, poznavalci znamo najti tudi popolnoma samotne predele, ki so še ostali prvinski. Že če v neki zelo obljudeni dolini glavno pot zamenjaš z vzporedno na drugi strani doline, prideš v starožitni Nepal. Je pa turizem Nepalu prinesel veliko dobrega. Skupaj z njim je prišel napredek. Leta 1975 denimo je bila povprečna življenjska doba Nepalcev le 49 let, zdaj je že blizu 60. Okoljska zavest domačinov je veliko višja, kot je bila, prepovedali so izsekavanje gozdov za kurjavo ... In ne zdi se mi nujno slabo, če veliko ljudi hodi gledat te neverjetne lepote. Mislim namreč, da vse te veličastne pokrajine, ne samo Himalaja, tudi morja, puščave, naredijo na človeka velik vtis in vsaj nekoliko prizemljijo njegovo ošabnost.
Napredek je lahko dvorezen meč. Ceste, denimo. Razumem, da si jih Nepalci želijo, a če bodo vso Himalajo prepredli s cestami, ne bo več zanimiva za pohodnike.
Saj je tudi pri nas cesta speljana že do vsake kmetije, pa vendarle imamo okoli sedem tisoč kilometrov pohodniških poti. Tudi Nepal bo moral iti v to smer, če bo hotel ostati privlačen za turiste. V dolini naj bo cesta, nekje visoko nad njo pa pešpot. Kdor bo hotel, se bo peljal, kdor bo hotel drugače, bo hodil peš. Napredek sam po sebi ni škodljiv, le ljudje znamo čisto vsako stvar pokvariti. Kakorkoli že kritično gledamo, napredek prinaša pozitivne spremembe, na nas pa je, da znamo to uravnotežiti s svojimi pričakovanji. Še najmanj pa imamo pravico jadikovati nad Nepalom, da ni več takšen, kot je nekoč bil, in siliti ljudi, da še naprej živijo in umirajo kot pred stoletji, zase pa tam zahtevamo vse udobje in moderno tehnologijo.
Je pri vsem tem udobju, ki ga zahtevamo na vsakem koraku, celo pod osemtisočaki, med mladimi še dovolj zanimanja za alpinizem?
Problem je v tem, da je danes preveč stvari na voljo, preveč je izbire, pa vse je treba narediti na hitro. V alpinizmu štejejo predanost, potrpežljivost, vztrajnost, to pa so vrline, ki zdaj niso pretirano v modi. A zame je pač alpinizem najlepši šport. Pravzaprav je več kot šport. Zame je alpinizem vedno bil, je in bo najboljša šola za življenje. In me tudi ni nič strah, da bi nivo našega alpinizma padel. Za tako imenovano zlato generacijo prihajajo mlajši: Marčič, Stražar, Blagus, Lindič ...
Zvezdana Bercko
Fotografiji: Robert Balen
SLOVENCI SMO FENOMEN
O dosežkih slovenske mlajše alpinistične generacije je slišati precej manj kot nekoč o slovenskih himalajskih odpravah. Zakaj? "Vsako obdobje ima svoje značilnosti. Dokler je bil alpinizem za Slovence še bolj eksotičen, je pritegoval veliko pozornosti. Danes pa je - in ponosen sem na to - postal del slovenskega vsakdana. Poznavalci vemo, kaj se dogaja, in vsake toliko 'dol pademo', ko uspe kakšna stvar, ki si je niti predstavljati nismo mogli. Slovenci smo zraven, smo v vrhu, v 20 letih smo dobili pet zlatih cepinov, najvišjih alpinističnih priznanj v svetovnem merilu. To pa je fenomen, če vemo, da pri nas pleza tisoč, največ tisoč petsto ljudi
Peš na Pohorje
Naslednjo nedeljo, 9. novembra, bo pod Pohorjem spet kot v mravljišču. Ganesha team namreč že devetič organizira množično rekreativno in tekmovalno prireditev Peš na Pohorje, namenjeno vsem, ki so zmožni in jim je izziv premagati skupno 750 metrov nadmorske višine. Lahko tečete ali hodite, a moto "self transcendence" oziroma samopreseganje, ki je zagotovo potrebno za premagovanje pohorske strmine, ostaja. V tekmovalnem vzponu je uporaba palic dovoljena, vendar le, če jih udeleženec nosi s seboj že od starta.