Večer v nedeljo, Gore: Več kot film / Alpinistična šola v Mariboru
Več kot film
Tudi na letošnjem festivalu gorniškega filma legendarna imena iz sveta alpinizma in športnega plezanja
Glavno nagrado mesta Domžale je na letošnjem devetem festivalu gorniškega filma prejel film Metanoia - preobrazba Jeffa Lowa, ki prikazuje ameriško plezalsko legendo ter težave, s katerimi se je spopadal na zasebnem, družinskem in poslovnem področju, obenem pa ga je doletela bolezen, ki lahko pomeni konec plezalske kariere. A vsak se lahko spremeni, če si je le sposoben priznati svoje napake. Tudi Jeff Lowe. Nagrado za najboljši film o gorah, športu in avanturi je prejel film Podzemna povezava - pot v neznano, za najboljši alpinistični film in najboljši plezalski film sta bila razglašena Vstaja v dolini ter Odrešitev: zgodba Jamesa Pearsona, nagrado za najboljši film o gorski naravi in kulturi pa je prejel nemški film Ostal boš kmet.
Deveti festival gorniškega filma v Domžalah je poleg filmskih projekcij ljubitelje narave, še posebej pa gorskega sveta in gorništva v vseh oblikah, navdušil tudi s predavanji in razstavami. Tako so člani jugoslovanske odprave na Makalu leta 1975 (to je bil prvi osvojeni osemtisočak za slovenske alpiniste) obudili spomin na ta izjemni podvig, Matjaž Jeran je prisotne hudomušno popeljal v študentska leta, ko sta bili pomembni predvsem dve področji - plezalstvo in dekleta, nepalski borec za boljši jutri Sudarson Karki pa s predavanjem Ptice Himalaje v prelep svet ob vznožju najvišjih gora na planetu.
Predavanji italijanske plezalske legende Maurizia Zanolla - Manola in Američanke Lynn Hill, ki je nekoč s svojimi vzponi izzvala moški del plezalske srenje, sta zanimivemu dogajanju postavili piko na i. Če smo lahko pri Manolu spoznali bolj umetniški način razmišljanja in pristopa k plezalstvu ter pravzaprav dokaj skrito zgodbo o njegovem premikanju meja v športnem plezanju, ki je bilo hkrati tudi boj med tradicijo, etiko in modernimi načini plezanja, je bila Lynn Hill pravo nasprotje.
Maurizo Zanolla – Manolo in Lynn Hill (Boris Strmšek)
Premikala meje ženskega plezanja
Hillova je bila ena glavnih protagonistov plezalskih tekmovanj v določenem obdobju, zmagovalka številnih tekem, medijska zvezda in je športnemu plezanju skupaj s še nekaterimi drugimi dala povsem novo dimenzijo, ki je privedla do velike priljubljenosti plezalskega športa po vsem svetu. Leta 1975 je prvič prišla v Yosemite in se s svojo starejšo sestro odpravila plezat. Ta šport jo je zasvojil in v njem je še vedno; kot ambasadorka sodeluje z znanim ameriškim proizvajalcem gorniških oblačil. Lynn Hill se ni nikoli branila medijske pozornosti, saj ji je to omogočalo plezanje.
Možnosti, ki so se ji odprle z medijsko prepoznavnostjo, so vodile k napredku in premikanju meja ženskega plezanja, njeni vzponi pa so dali veliko misliti tudi njenim moškim plezalskim kolegom. Tako je njena prva prosta ponovitev legendarne smeri Nose v steni El Capitana v narodnem parku Yosemite (Kalifornija, ZDA) pomenila pravi pretres - da je takšno znano smer kot prva ponovila ženska, je bilo skoraj nepojmljivo. In za povrh takšno drobno dekle, kot je bila Lynn Hill.
S fotografijami in tudi filmi je Hillova na predavanju predstavila svojo bogato plezalsko pot. Na srečo ni doživela veliko neprijetnih trenutkov, le en res hud padec jo je doletel, ko je padla v Franciji z vrha 20-metrske stene na tla, a je na srečo drevo padec ublažilo in se je kmalu vrnila na tekmovanja in ponovno tudi zmagovala. Prelomnica v njeni karieri je bilo povabilo v Evropo v osemdesetih letih, kjer se je udeležila plezalskih tekmovanj in hitro je bila med najuspešnejšimi tistega časa. Kasneje je veliko časa preživela v Franciji in plezala po evropskih plezališčih.
Plezanje kot umetnost
Maurizo Zanolla - Manolo meni, da z gorami ne moreš tekmovati, zato ga plezalska tekmovanja in medijska pozornost nikoli niso privlačili, celo nasprotno. Prvič je plezal kot 17-letni fant, sam pravi, da v neznani steni neznane gorske skupine, je eden od pionirjev športnega plezanja v Italiji. Smeri, ki jih je našel in preplezal, so bile za večino plezalcev neosvojljive, saj jih je odlikovalo plezanje po izredno gladkih ploščah z majhnimi in ostrimi oprimki.
Manolo je na svojih začetkih veliko plezal tudi v gorah, saj je gorski vodnik in se s tem preživlja. Loteval se je tudi zelo težkih solo vzponov, kasneje pa se preusmeril v težko športno plezanje. Pravi, da je imel tudi srečo, da je preživel, saj ni vse odvisno le od znanja in moči. Pomembno je, da je s stenami oziroma gorami vzpostavil ravnotežje, jih nadvse spoštoval ter predvsem mentalno dozorel preko svojih plezalskih podvigov. Prepričan je, da je imel prednost predvsem zaradi svoje psihološke pripravljenosti. Plezanje je zanj neke vrste umetnost. In umetnost so vsekakor tudi smeri, ki jih je preplezal, saj še po dolgih letih predstavljajo vrhunec v športnem plezanju. Dejstvo, ki osupne, je, da je najtežje smeri preplezal po svojem 50. letu; zdaj ima 57 let. V zadnjih letih ga ovirajo poškodbe, kar je deloma posledica plezalskih naporov. Še vedno veliko časa preživi v naravi, saj živi z družino pod Dolomiti v hiši, ki jo je sam zgradil. Ogledali smo si lahko tudi večkrat nagrajeni film Verticalmente Demodé, v katerem nastopa in predstavlja svoj način plezanja ter razmišljanja. (strm)
Alpinistična šola v Mariboru
Za tiste, ki jih zanima gorski svet in plezanje
Pri alpinizmu ne gre samo za hojo v gorskem svetu ter plezanje v vertikalah, temveč za skupek znanj, ki nam približajo gore ter različne dejavnosti, ki se odvijajo na njihovih pobočjih, vrhovih in ob njihovem vznožju v dolinah. Treba je poznati vremenoslovje, orientacijo, gorsko geologijo in geografijo, prehrano in še marsikaj, kar ob različnih tehnikah hoje ter plezanja ob poznavanju gorniške opreme daje osnovno alpinistično izobrazbo. Za razvoj alpinizma in alpinistično izobraževanje v svojem okolju že od leta 1957 skrbi alpinistični odsek, ki deluje v sklopu Akademskega planinskega društva Kozjak iz Maribora. Tudi letos bodo alpinisti APD Kozjak organizirali alpinistično šolo, ki se bo pričela 17. marca ob 18. uri v prostorih društva na Koroški cesti 18 v Mariboru. Letos bo vodil alpinistično izobraževanje inštruktor Ljubo Hansel ob pomoči ostalih izkušenih alpinistov ter alpinističnih inštruktorjev APD Kozjak.
Alpinistična šola je sestavljena iz teoretičnih predavanj, praktičnih vaj, tečajev na terenu oziroma v plezališčih in visokogorju ter plezalnih taborov. V letnem delu šole se bodo udeleženci seznanili z osnovami športnega plezanja, plezanja v visokogorju in gibanjem v gorskem svetu, zimski del šole pa prinaša nadgradnjo - plezanje v snegu in ledu visokogorja, ledno in kombinirano plezanje, pristope na zasnežene gore ter turno in alpinistično smučanje. Več informacij o alpinistični šoli in prijavah je na spletni strani APD Kozjak www.kozjak.org.
V svoji skoraj 60-letni zgodovini, ki ima korenine že pred 2. svetovno vojno, ko so orali alpinistično ledino v Mariboru Miran Cizelj, Dušan Vodeb in še kdo, je šlo skozi alpinistično šolo alpinističnega odseka Kozjak na stotine ljudi, mnogi so pričeli svojo alpinistično pot kot študenti v Mariboru in jo nadaljevali v domačem kraju. V kozjaški šoli so pričeli vrhunski plezalci, kot sta Andrej in Tanja Grmovšek (oba že proglašena za alpinista leta v Sloveniji in se ponašata z mednarodnimi uspehi), gorski vodnik Boris Lorenčič (prejemnik nagrade Zlati cepin, najvišjega mednarodnega priznanja za alpinistične vzpone) ter veliko drugih alpinistov, med njimi Marko Lukič, eden najboljših športnih plezalcev in hkrati alpinistov pri nas. Člani AO Kozjak so osvajali številne stene in vrhove po svetu, med drugim so se povzpeli na osemtisočak Čo Oju, visok 8201 meter (Dušan Rauter in Damjan Karničnik), plezali v Himalaji, Andih, na Aljaski, v Kavkazu, Patagoniji in se s številnih vrhov spustili tudi na smučeh (Boris Strmšek, Aconcagua (6960 m), Pik Lenin (7134 m), Denali (6194 m). (strm)
Foto: Boris Strmšek