Večer v nedeljo, Gore: Eksplozija barv pozne jeseni / Himalajski vodja / Manj izletov kot pred leti
Eksplozija barv pozne jeseni
Janez Mihovec: Slemenova špica ponuja enega najlepših razgledov v naših gorah
Četudi že pride do prvih resnih ohladitev in v gorah zapade sneg, je konec oktobra, v začetku novembra jesen še v polnem zamahu. Porumenelo listje listavcev je še na drevju in iglice macesnov dobe zlato rumeno barvo. Ne sme pa zapasti preveč snega, saj postanejo gorski travniki nevarna drsalnica, preko katere se mimogrede sproži plaz. Tudi gaziti je treba preveč in si komajda mobilen. Snega pa tudi ne sme biti premalo, ker potem zbledi čar neverjetne lepote. Kombinacije lepote prvega zimskega dne v povezavi z jesenjo traja le malo časa ...
Slemenova špica
Eden najlepših krajev, kjer si lahko ogledamo to pisano paleto barv, je Slemenova špica. Visoka je 1911 metrov in je s treh strani obdana z neizmernimi prepadi. Na prvi je to greben Mojstrovk, ki se vleče proti Jalovcu, na drugi globoko spodaj dolina Planice in na tretji dva grebena, ki se vlečeta proti Ciprniku in Kumlehovi glavi. Z zadnje strani, četrte, pa je Slemenova špica sorazmerno lahko dostopna. Na prelazu Vršič krenemo v pobočje pod goro Nad Šitom glava in po polurni hoji dosežemo prelaz Vratica na višini 1799 metrov. Ves čas nas spremlja severna stena Male in Velike Mojstrovke in pa orjaško melišče pod njima. Prav tu se je 8. marca 1917 utrgal orjaški snežni plaz in pod seboj pokopal približno tristo ruskih vojaških ujetnikov in njihovih stražarjev, ki so gradili cesto iz Kranjske Gore v Trento. Na to tragedijo spominjajo pokopališča v okolici Vršiča in Kranjske Gore ter Ruska kapelica ob 8. serpentini. Na prelazu Vratica se proti zahodu odpre drug svet. Pod mogočnim ostenjem Mojstrovk je širna ravan, na kateri raste najvišji strnjen gozd macesnov v Sloveniji. Pravljično se prelivajo njihove barve in nas popeljejo do gore na koncu. Slemenovo špico dosežemo tako, da se povzpnemo do prelaza Slatnica, ki doseže 1815 metrov višine. Pred nami se odpre dolina Planice skupaj z našo najlepšo goro: Jalovcem v zimski obleki. Od prelaza je do vrha le še dobrih deset minut. Približno na polovici je manjša uravnava, na kateri je vrsta malih jezerc. Voda v njih se ohrani le zaradi tega, ker se je na dnu nabral mulj, ki prepreči, da voda izgine v kraško podzemlje. Namesto tega se v njih zrcalijo okoliške gore.
Razgled s Slemenove špice bi težko bil lepši. Med nami in Jalovcem je mogočno ostenje Šit in Travnikov, na drugi strani pa še greben Vevnice in Ponc. Pogled, ki ga ne vidimo vsak dan.
Treba se je še vrniti. Nazaj grede pravzaprav ne moremo zgrešiti. Pred nami se odpre pogled na severni del Martuljkove skupine, ki dobesedno kipi pokonci v razbrazdanih vršacih. S Prisanka nas pozdravi še Ajdovska deklica, skalna podoba v steni. Pogleda nas in nam nemo pravi: Lepo, da si prišel in videl, kar je res lepo.
Besedilo in foto: Janez Mihovec
Himalajski vodja
Tatjana Vrbnjak: Ob 30. obletnici smrti Aleša Kunaverja, ki je kot vodja odprav naše alpiniste popeljal v svetovni vrh, je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprta razstava o njem
Drugega novembra je minilo 30 let od tragične smrti pionirja slovenskega himalajizma Aleša Kunaverja. Kot vodja šestih himalajskih odprav med letoma 1968 in 1984 je naše alpiniste popeljal v sam svetovni vrh. V Manangu v Nepalu je leta 1979 ustanovil tudi šolo za nepalske gorske vodnike, ki deluje še danes in se imenuje po njem.
Kot sin staroste slovenskih alpinistov Pavla Kunaverja se je leta 1935 rojeni Aleš zgodaj začel ukvarjati z alpinizmom. Preplezal je vrsto težkih smeri v slovenskih in evropskih stenah, med drugim skupaj s Stanetom Belakom - Šraufom in Antonom Sazonovom - Tonačem prvo zimsko smer v Čopovem stebru v severni triglavski steni. V Himalajo je šel prvič leta 1960 kot član odprave na indijski šestisočak Trisul.
Tam je posnel tudi film in postal prvi slovenski oziroma jugoslovanski himalajski snemalec. Leta 1968 je bil že vodja odprave v Hindokuš, leta 1969 pa na 7937 metrov visoko Anapurno 2, vodil je dve odpravi v južno steno Makaluja, kjer so slovenski alpinisti leta 1975 stali na vrhu prvega osemtisočaka. Leta 1979 se je zaradi izgradnje šole v Manangu odpovedal vodenju odprave na Everest. "Everest je cilj, šola pa poslanstvo," je izjavil takrat.
Dve leti kasneje je vodil odpravo v južno steno Lotseja, ki je takrat veljala za največji alpinistični izziv na svetu. Leta 1984 je vodil še odpravo na Manaslu, ki je uveljavila alpski slog plezanja tudi v Himalaji. Takrat se je odrekel svojemu življenjskemu cilju, da bi nekoč stal na vrhu osemtisočaka in opremo posodil prijateljema, da sta lahko dosegla vrh. "Ko smo se vračali proti domu, nihče od nas ni mogel slutiti, da je bila to zadnja odprava velikega Aleša Kunaverja," se je kasneje spominjal Viki Grošelj.
Ob obletnici njegove smrti, umrl je v nesreči helikopterja, ki se je zrušil nad Blejsko Dobravo, so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani pripravili razstavo Himalajski vodja Aleš Kunaver. Nastala je v sodelovanju s Kunaverjevo ženo Dušico in ob pomoči njegovih prijateljev alpinistov. Fotografije iz obdobja 1959-1984 želijo podati utrinke iz življenja v Nepalu, s šestih jugoslovanskih odprav v indijsko in nepalsko Himalajo in Hindokuš, iz šole za nepalske vodnike v Manangu, prav tako pa želijo prikazati Aleša Kunaverja kot filmskega snemalca, sposobnega vodjo, konstruktorja in človeka, obdarjenega z mnogimi sposobnostmi, ki je bil vzor alpinistom mlajšega in starejšega rodu. Razstava bo na ogled do 12. januarja.
Tatjana Vrbnjak
Manj izletov kot pred leti
Pri PD Planika se na planinski izlet do izhodišča še vedno najraje peljejo z avtobusom
Planinsko društvo Planika Maribor letos praznuje 20-letnico.
Kriza in spremenjene navade obiskovalcev gora se občutijo tudi v tem društvu. "Pred leti smo imeli okoli 60 avtobusnih izletov letno, letos jih bo okoli 40 - vsakega se udeleži od 20 do 50 članov," pravi predsednik Franci Rajh, ki društvo vodi od samega začetka, in doda, da v društvu še vedno stavijo na avtobusne izlete, bolj kot na dostope do izhodišč z avtomobilom, saj po naporni turi tako ni treba nobenemu udeležencu sesti za volan.
Poleg izletov v Sloveniji so Planikini vodniki vsa ta leta vodili planince tudi na številne izlete v tujino. Pred dobrim desetletjem so se še posebno trdno spoprijateljili z zagrebškim planinskim društvom Ericsson Nikola Tesla in z njim podpisali svečano listino; odtlej se planinci obeh društev redno srečujejo na pohodih v Sloveniji in na Hrvaškem. Hrvaški gostje se radi udeležijo še zlasti obeh pohodov, ki jih PD Planika tradicionalno organizira vsako leto: julija Andrejev pohod na Okrešelj, septembra pa pohod Planike na Pohorje. Pod okriljem PD Planika poteka tudi znana akcija Pohorje moj hrib, društvo pa je tudi soorganizator Maistrovega pohoda Maribor-Zavrh tretjo soboto v oktobru.
In druge dejavnosti PD Planika? "Vzdržujemo planinsko pot od Spodnjega Slemena do Žavcarjevega vrha, leta 2007 pa smo izdali transverzalni dnevnik Po kočah Slovenije. Vanj smo vključili vse planinske koče pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Za izpolnjen dnevnik planinec dobi priznanje in značko, do zdaj smo jih podelili 130," pravi Rajh.
Presek 20 let PD Planika so predstavili tudi na razstavi dokumentarnih fotografij v Galeriji RRRudolf v Vojašniški ulici 12 v Mariboru, osrednja slovesnost pa bo v soboto, 15. novembra, v hotelu Jakec na Treh kraljih, tam bodo članom podelili društvena priznanja in priznanja PZS. (tv)
