Večer v nedeljo, Gore: Pes zavoha, kar človek spregleda / Turno smučanje
Pes zavoha, kar človek spregleda
Tatjana Vrbnjak: Marjeta Leva, alpinistka, gorska reševalka, vodnica reševalnega psa, o iskanju pogrešanih s pomočjo reševalnega psa
Reševalni pes je lahko vsak pes, ki ima veliko željo po igri, ki je učljiv in ubogljiv. Med njimi je veliko belgijskih in nemških ovčarjev, labradorcev, zadnji čas borderskih ovčarjev, a tudi malamut - četudi se zanj govori, da se potepa, da ni ubogljiv ... Marjeta Leva ima labradorca Nera.
"Že naš prejšnji pes, novofundlandec, je z nami hodil v hribe, a bil je 'le' družinski pes. Nera pa sem od začetka vzgajala z namenom, da bo postal reševalni pes. Seveda nas tudi on spremlja v hribe, celo po zavarovanih poteh, in tudi takrat, ko gremo plezat: počaka nas pri sestopu pri nahrbtniku in potem gremo skupaj v dolino. Le na dolge celodnevne ture ga več ne jemljemo s seboj. Zaradi let, pa tudi zato, ker je imel boreliozo in ga malce mučijo sklepi," razlaga članica Alpinističnega kluba Slovenska Bistrica, ki se je Gorski reševalni zvezi priključila leta 2000, dve leti kasneje je opravila članski izpit in leto zatem kupila Nera.
Zakaj se je alpinistka in plezalka - plezati je začela 1985., najvišje je bila 7105 metrov visoko na Piku Korženevske, njena najtežja preplezana smer je 7b -, odločila, da postane vodnica reševalnega psa? "Rada hodim v hribe, rada učim in pomagam, rada imam pse in vse to se je ujelo."
Najprej aktivirajo najbližje
Letos bo Nero star 12 let, a je še vedno v zelo dobri kondiciji in ima veliko željo po "delu", pravi Marjeta. "Za psa reševalna akcija seveda ni delo, ampak igra. Pes ne ve, da bo šel iskat določenega človeka, on ga išče, ker ve, da bo, ko ga bo našel, dobil nagrado."
Marjeta Leva je ena od štirih vodnikov reševalnih psov mariborske gorske reševalne službe. Praviloma rešujejo na Pohorju, največkrat iščejo izgubljene ljudi, usposobljeni pa so tudi za reševanje izpod plaza. "Gorski reševalci smo razdeljeni na 18 postaj GRZS in na vsaki je vsaj en lavinski pes. Vedno se najprej aktivirajo reševalci z domačega območja, saj je tako reševanje najhitrejše. Če bi bila kakšna večja akcija, pa je možno, da bi me poklicali v Savinjske Alpe." V pravi lavinski reševalni akciji Marjeta in Nero še nista sodelovala. "Tam je čas izjemno pomemben, leti se s helikopterjem in sodeluje najbližja postaja GRZS."
Sodelovala pa sta že v kar nekaj iskalnih akcijah na Pohorju, Marjeta je namreč iz Kočnega nad Polskavo, kraja pod Pohorjem nad Zgornjo Polskavo. Pa je Nero že kdaj našel iskanega človeka? "Ja. Iskali smo planinca, ki si je poškodoval nogo. Približno je znal povedati, kje je - ni namreč hodil po planinski poti. Nero ga je našel, to akcijo imam v zelo lepem spominu."
Ji je katera ostala v žalostnem spominu? "Ja, nedavna, ko smo iskali moškega, a nismo bili uspešni. Smo pa med iskanjem naleteli na pogrešanega, ki smo ga neuspešno iskali pred letom dni, vendar na drugem območju, nekoliko višje."
Izgubijo se gobarji in izletniki
Letno je na Pohorju običajno štiri ali pet reševalnih akcij. "Največ je iskalnih akcij pogrešanega. Klasičnih reševanj na Pohorju ni veliko, po navadi gre za kakšne zvine, zlome nog, ko ponesrečeni hoje ne more nadaljevati in velikokrat ne zna povedati, kje točno je. Največkrat iščemo gobarje in izletnike oziroma planince, ki se zaklepetajo in se izgubijo, ker niso pozorni na to, kod hodijo. Kar precej je tudi primerov, ko se ljudje v kakšni družbi, lahko tudi na praznovanju v koči, skregajo in se eden ali dva ločita od skupine - pogosto je tu posredi alkohol. Če se zvečer človek ne vrne, druge zaskrbi in pokličejo na pomoč. Običajno se dobro izteče - pogrešanega najdemo pri sorodnikih, kdaj pa tudi v kakšni drugi koči za šankom. A se je že zgodilo, da se je izteklo tragično. Človek je tako nesrečno padel, da je umrl, našli so ga po treh dneh."
Reševalne akcije včasih trajajo cel dan. "Pes lahko intenzivno išče približno 20 minut, potem se utrudi. A mu je pet do deset minut počitka dovolj in lahko začne spet iskati. In tako cel dan," razlaga Marjeta.
Pohorje je veliko. Določijo se sektorji, ki se pregledajo, nato se reševalci premaknejo na drug sektor. Običajno je v vsaki ekipi en reševalni pes. "Pes prihrani ogromno časa, neprimerno hitrejši je, kot da bi človek iskal sam, in vprašanje je, ali človeka vidimo - pes pa ga zagotovo zavoha."
Iskalne akcije so po oceni Marjete Leva uspešne v slabi polovici primerov. "Pohorje je obsežno, in če se izgubiš, je kar problem. In sploh ni nedolžno: strmo je, lahko zdrsneš v globače. Mnogi, ki se izgubijo, ga podcenjujejo: niso dovolj dobro opremljeni, nimajo kart in v telefon naložene GPS-opreme. Zgodilo se je že, da je šel par sredi zime 'samo na sprehod' - ženska je bila v krilu in nizkih čevljih, in se je zgubil."
Živi oddajajo drugačen vonj
In kakšno je delo vodnika in reševalnega psa v praksi? "Ko prideva na izhodišče, Nera opremim z oprtnico, na kateri piše, da je reševalni pes, odstranim mu ovratnico, da se ne bi zataknil zanjo v kakšnem grmovju, in dam povelje. On pred mano teka in voha, jaz pa spremljam njega in okolico, ker bi lahko bila oseba nekje, da bi je pes, ker bi veter odnašal vonj v drugo smer ali iz kakega drugega razloga, ne zaznal, vodnik pa bi jo lahko videl. Ko človeka zavoha, se pes začne povsem drugače obnašati: poveča hitrost, rep začne vrteti v krogu, in ko pride do njega, se ustavi in začne lajati. Laja, vse dokler ne pridem zraven."
Kaj je za psa pri iskanju najtežje? "Odvisno je od razmer: ko je čisto brezvetrje ali ko mu veter odnaša vonj v drugo smer, je drugače, kot pa da vetrček piha proti njemu in mu vonj prinaša. Enako pod plazom: zbit južni sneg dosti manj prepušča vonj kot pršič. In dlje ko je človek pod snegom, bolj se ohlaja in manj vonja oddaja," razlaga Marjeta Leva. Pa pes prepozna razliko med mrtvim in živim človekom? "Da. Živi oddaja drugačen vonj. Če najde mrtvega človeka, pes povsem drugače reagira - to mu je prirojeno. Mogoče niti ne bo lajal, samo otrpnil bo, zavzel zakrčeno pozo ..." Nero še ni našel mrtvega človeka.
Kako se vzgoji reševalni pes?
Reševalni pes se uči z igro. Najprej začne iskati igračko, nato lastnika, zatem lastnika in neznanca, nato le neznanca, za njim dva, tri neznance ... V prvem letu ali dveh ga je mogoče naučiti toliko, da naredi prvi izpit, naslednje leto sledi drugi, težji, in čez leto dni tretji, še težji izpit. S tem reševalni pes zaključi osnovno šolanje, trenirati pa je potem treba z njim praktično vsak dan, da ostane v formi. Redno se je treba udeleževati tudi vsakoletnih tri- ali štiridnevnih poletnih in zimskih izobraževanj in vsako leto znova opraviti izpit, licenca za reševalnega psa se namreč potrjuje vsako leto.
Lavinski pes vsako leto z vodnikom sodeluje na zimski večdnevni vaji in na letni vaji izpusta iz helikopterja: psa ne bi sme biti strah letenja, iz helikopterja se z vodnikom namreč spusti po jeklenici. Doslej je bila ena helikopterska vaja letno, poslej bodo tri do štiri. "To se mi zdi prav. Pogostejše vaje so potrebne bolj zaradi nas vodnikov kot pa zaradi psov - opažam, da se v letu dni določene stvari pozabijo oziroma izgubim kar nekaj spretnosti," sklene Marjeta Leva.
Tatjana Vrbnjak
(Osebni arhiv)
ŠEST INŠTRUKTORJEV
Gorski reševalci s svojimi reševalnimi psi sodelujejo pri reševanje iz plazov in iskanju pogrešanih v sredogorju in visokogorju. GRZS ima tudi šest inštruktorjev, ki usposabljajo vodnike reševalnih psov.
PRVI SO BILI MENIHI
Prvi zapisi o uporabi psov za iskanje ljudi v snežnih zametih so iz leta 1707 v arhivih švicarskega samostana St. Bernard na istoimenskem gorskem prelazu med Italijo in Švico. Menihi so v 18. in 19. stoletju rešili več popotnikov, ki so opešali na poti. V začetku 20. stoletja so začeli pse šolati za iskanje pogrešanih v tundri tudi Švedi, Finci in Norvežani. Že med prvo svetovno vojno so sanitetne pse prešolali v lavinske pse, nato je to zamrlo in šele 1938. leta so v Švici začeli načrtno šolati lavinske pse. Prvo šolanje lavinskih psov v takratni Jugoslaviji je bilo 1952. v Tamarju, tečaja se je udeležilo devet tečajnikov.
Turno smučanje
Urška Kereži: Pohodništvo, gorništvo, smučarski tek in smučanje v enem
Pozimi gibanje v gorah prinaša številne nevarnosti, kar se je na žalost s tragičnimi posledicami večkrat pokazalo tudi to zimo. Objektivna nevarnost so plazovi, hitre vremenske spremembe, poledenela pobočja, skrita pod novozapadlim snegom, in megla. Še večje nevarnosti pa izvirajo iz obiskovalcev gora, ki so pogosto neprimerno opremljeni, podcenjujejo razmere ali nimajo znanja. Pri zdrsu na zamrznjenem snegu z naklonom 42 stopinj, denimo, že po 20 metrih dosežemo hitrost 70 kilometrov na uro, po 80 metrih drsenja pa čez 140. Ob dobri fizični kondiciji moramo biti primerno pripravljeni še psihično.
Oprema
Oprema je prilagojena hoji s smučmi ob vzponih in hitrim smučarskim spustom po gorskih terenih. Zavzema prostor med turnim pohodništvom po obronkih Pohorja in ekstremnim smučanjem preko sten ob spustih z najvišjih vrhov sveta. Na smuči so nameščene turnosmučarske vezi, ki so pregibne in omogočajo hojo. Ker pa je podlaga smuči gladka, nanje namestimo kože, ki omogočajo dober oprijem smuči s snegom, da ne drsimo nazaj. Pri spustu jih moramo odstraniti. Ker mnogokrat naletimo na poledenela pobočja, ob vzpenjanju v takšnih razmerah namestimo srenače (dereze za smuči), če hočemo napredovati ali nam ni do tega, da bi sneli smuči in nadaljevali vzpon peš. Čevlji so pregibni, za hojo udobni, podplat ima gumo, kot jo imajo gojzarji, ko jih preklopimo na smučanje, postanejo trdi kot čevlji za alpsko smučanje. Za turne vezi, čevlje in smuči je značilno, da so narejeni tako, da ustrezajo temu, koliko hodiš in koliko smučaš - parametra sta povezana s težo opreme in z vodljivostjo smuči, plovnostjo v pršiču in širino smuči. Zelo pomembne so smučarske palice, ki morajo imeti širše in gibljive krogce. Dobro je, če so zložljive. Pred desetimi leti je bila lavinska sonda še velik strošek, medtem ko lahko danes lavinski komplet, se pravi žolno, sondo in lopatico, ki vam lahko reši življenje, kupimo že za dvesto evrov. Tisti, ki se resneje ukvarjajo s turno smuko, pogosto posegajo po ABS-sistemih napihljivih balonov, ki te obdržijo na vrhu plazu. Seveda so obvezna tudi primerna oblačila, nahrbtnik, vetrna oblačila, rokavice, sončna ali smučarska očala, zaščitna krema, prva pomoč, telefon, baterija.
Smučanje
Karving tehnika zanemarja razbremenjevanje, osredotoča se samo na vodenje smučke iz zavoja v zavoj. Kdor obvlada le to, bo imel pri turnem smučanju veliko težav, saj se smučka ugreza v sneg, marsikdaj je prestrmo, da bi lahko izpeljali dolg zavoj, treba ga je narediti hitro, to pa je mogoče samo, če zares obvladamo nihanje na smučeh, kakršnega smo se nekoč učili vsi. Tudi turne smuči so zasnovane drugače kot sodobne alpske, bolj po starem konceptu, da lažje z repom "pometemo", ko gremo čez vpadnico, in da hitro pridemo do položaja, ko lahko zaviramo, če je treba. Tudi telesna pripravljenost je drugačna, bolj kot moč v nogah je pomembna osnovna vzdržljivost, sposobnost prenašati dolgotrajne obremenitve, česar so ljudje, ki hodijo v hribe, sicer vajeni. Potem je to šport, primeren za ljudi vseh starosti, seveda z ustrezno mero kritičnosti pri presoji lastnih sposobnosti.
Najpogostejše napake
Ker turno smuča zmeraj več ljudi, je več tudi nesreč. Oprema je danes tako izpopolnjena, da kaj dosti zgrešiti ni mogoče. Tehnike vzpona na turnih smučeh - diagonalni korak, vzpenjanje, obrati pri vzponu - smučarji v večini prav tako obvladajo. A če je smučarska tehnika še nekako dosegljivo znanje, je razumevanje plazov bistveno bolj kompleksen problem. V naravi se ves čas dogaja spreminjanje. Zapiha veter, nastajajo klože in podobno, ki znajo zavesti celo stare smučarje, če postanejo preveč pogumni in pred ter med turami ne delajo prerezov snežne površine in ne preverjajo stabilnosti. Novi sneg marsikoga premami. Na območja s povečanim tveganjem se zato ne podajte sami, saj vam ob nesreči nihče ne more dovolj hitro priskočiti na pomoč.
Kako začeti
Če niste dovolj podučeni o varnem gibanju v gorah, če ne veste, kje prežijo nevarnosti plazov in kako oceniti sneg, ter ne obvladate vseh drugih pohodno-alpinističnih veščin, se raje ne lotite tveganih podvigov, naj bodo še tako mamljivi. Enako velja za smučanje zunaj urejenih prog. Že čez nekaj metrov vas lahko čakajo nevarne pasti v obliki kotanj, razpok ali plazov - opozorila in prepovedi so vedno postavljeni z razlogom.
Če vas gore pozimi kljub vsemu neustavljivo privlačijo in bi radi varno turno smučali, hodili ali plezali po zaledenelih slapovih in grapah, se obrnite na ljudi, ki imajo s tem izkušnje. Najemite vodnika ali se pridružite skupinam, ki pod strokovnim nadzorom turno smučajo v domačih in tujih gorah. Predvsem v tujini je turno smučanje mogoče prilagoditi vsem stopnjam znanja in fizične pripravljenosti, saj se na višino ne povzpnete sami z večurno hojo, ampak na različne vrhove prispete z gondolo in se nato posvetite užitku ob spustu. To bo najboljši začetek, kasneje pa le obiščite kakšno alpinistično šolo, kjer vas bodo primerno izšolali, da boste varno turno smučali samostojno.
Kam
V širši okolici Slovenije je množica turnih smuk različnih težavnostnih stopenj. Začetniki se lahko podajo kar v okolico smučišč. Na Štajerskem lahko turno smučate na Mariborskem Pohorju in Golteh, nekoliko manj v okolici Rogle, Ribniškega Pohorja in Kop. Za Korošce je najbolj priročna Peca. Na Gorenjskem so priljubljene lokacije za začetnike na Krvavcu, Zelenici, Voglu, Kobli, Soreški planini. Primorci prisegajo na Kanin in Sella Neveo.
Vsekakor se na turo dobro pripravite, saj v današnji dobi interneta, računalnikov in mobilnih telefonov ni več razloga, da o razmerah ne bi imeli natančnih in aktualnih informacij.
Informacije: http://www.alpguide.com http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/gore.html http://www.bergfex.si http://www.plazovi.info http://www.zgvs.si
Urška Kereži
TURNO ALI PROSTO SMUČANJE
Prosto smučanje je mlada disciplina, ki je v osnovi zgolj ponudila ime oziroma (tržni) predalček za razmeroma star smučarski običaj - to je iskanje neokrnjenih pobočij ob smučiščih. Nevarovanih, nepriporočenih ali celo prepovedanih strmin. Kot tako se je umestilo med dve prej že uveljavljeni disciplini, torej alpsko in turno smučanje. Razlika je v osnovnem pristopu - medtem ko alpski smučarji uporabljajo vlečne naprave, se turni na goro odpravijo peš. In prosto smučanje je nekakšen kompromis – če greš navkreber kot alpski smučar, se dol spustiš kot turni.