Večer v nedeljo, Gore: Dovolj je ropanja narave / Zlati cepin za vzpon na Hagshu / Globalni krizi bo ime voda

Dovolj je ropanja narave

Tatjana Vrbnjak: Vzpon na 978 metrov visoki Boč je priljubljen v vseh letnih časih, na pragu pomladi, ko zacveti velikonočnica, pa je še posebno oblegan

Velikonočnica je zavarovana že od leta 1949, rastišče na Boču pa je od 1990. na pobudo Planinskega društva Poljčane zaščiteno z odlokom občine Šmarje pri Jelšah.
"Za to zaščito smo si prizadevali, potem ko smo na eno lepo sončno nedeljo v 80. letih v času najlepšega cvetenja velikonočnice člani upravnega odbora PD Poljačane posedali pri planinski brunarici na Boču, kjer je bilo tedaj največje rastišče te rože na Boču. Nato smo se odpravili na razgledni stolp na vrh, nikamor se nam ni mudilo, in ko smo se čez dve ali tri ure vrnili k brunarici, smo onemeli: nekdo je medtem z lopatko izkopal popolnoma vse velikonočnice - niti ene ni bilo več. V kasnejših letih je na tistem rastišču le tu in tam pokukala na plan še kakšna; zadnja leta 1994, potem je tudi ta izginila," razlaga Janko Kovačič, predsednik PD Poljčane.
Tisto ropanje narave je bilo dovolj dober razlog, da so se odločili rastišče velikonočnice na Boču še posebej zaščititi in so dali pobudo za občinski odlok.

Fizično varovano že 25 let
Odtlej je, po 1990., v času cvetenja velikonočnice rastišče fizično varovano: ograjeno je s trakom, varujejo ga varuhi gorske narave in drugi planinci, člani domačega PD Poljčane in tudi nekaterih sosednjih. Ozaveščenost je zadnja leta večja, a problemi so še vedno veliki. "Zadnjih tri do pet let najdemo le tu in tam kakšno luknjico izkopane rastline, včasih je bilo teh luknjic po 30, 40. Bolj kot odnašanje rastline iz narave je zdaj problem fotografiranje: obiskovalci, ki jih premaga fotografska strast, vidijo en cvet, a v svoji vnemi lahko pohodijo štiri druge rastline ... Še vedno velikonočnice ne znamo občudovati in fotografirati od daleč. Ob vsakem večjem obisku je v eni sami uri treba opozoriti vsaj deset obiskovalcev, ki bi sicer prestopili ograjo, da bi naredili čim bližji posnetek rastline," opisuje Kovačič.
"Varovanje je še kako potrebno, ljudje so nemogoči," se strinja Fanči Justin, varuhinja gorske narave, članica PD Boč Kostrivnica, ki že tri leta varuje velikonočnico. Je upokojena in je na rastišču običajno med tednom. "Lani sem denimo morala na to, da ne sme prestopiti ograje, opozarjati celo gospoda, ki je bil okiten z vsemi mogočimi našitki od gorskega reševalca naprej: hotel je čez, da bi velikonočnico čim bolj od blizu posnel. Ljudje kar pozabijo: predlani je pripeljal avtobus planincev in na rastišču sva bili dve varuhinji gorske narave, a sva jih komaj krotili, da so ostali za ograjo. Še vedno pa se najdejo tudi takšni, ki jih mika, da bi rastlino izkopali, da bi jo prenesli na svoj vrt," razlaga Justinova.

Neugodne rastne razmere
Nahajališče velikonočnice je bistveno manjše kot tisto pri Ponikvi. "Za Boč običajno navajamo, da tu cveti okoli sto rastlin, na Boletini pa cveti 1000 do 1200 osebkov," pravi Gregor Kalan, naravovarstveni svetovalec Zavoda RS za varstvo narave, območna enota Celje. Populacija na Boču je zdaj že zelo majhna, omejena, povsem drugače kot nekdaj, ko je območje veljalo za največje nahajališče velikonočnice v Sloveniji - rastla je verjetno na celotnem območju travnikov v okolici planinskega doma na Boču.
"Rastne razmere na večini teh travnikov zanjo niso več ugodne. Populacija je majhna in vprašanje je, ali je še dovolj močna, da se lahko razširi. Okoli ograje, ki varuje rastišče, je v času cvetenja velik obisk, to pomeni teptanje in zbijanje zemljišča, kar pa stiska rastišče v okvir njegove sedanje meje in se velikonočnica tudi zaradi tega težje širi. Še pomembnejši vidik pa je upravljanje travnikov v njeni okolici: zavarovano območje velikonočnice je nekoliko večje, kot je obseg rastišča in znotraj tega velja režim, ki prepoveduje gnojenje. Za pospešitev razširjenja velikonočnice na sosednje travnike je potrebno ustreznejše upravljanje okoliških travnikov: prenehanje gnojenja, prva košnja dva meseca po cvetenju velikonočnice."

Ne zacvetijo vse
"Pogosto štejemo rastline. Na kvadratnem metru jih je na delih, kjer najbolj na gosto rastejo, celo po 200, gotovo pa jih je vsaj med 20 in 25. A zacveti jih veliko manj. Zakaj je tako, se točno ne ve," pravi predsednik PD Poljčane Janko Kovačič.
"Nekateri biologi menijo, da je rastišče na Boču majhno in zato pride do degenerativnih sprememb, spet drugi pa, da zanjo niso več tako ugodne naravne razmere, kot so bile nekoč. Včasih so bili tam travniki, na katerih se je pasla živina. Velikonočnica je strupena in jo je živina pustila, vse okoli nje pa pomulila. Skratka, zdaj delamo ročno to, kar je nekoč naredila živina, in najbrž nismo enako učinkoviti. Poleg tega je obseg cvetenja odvisen tudi od splošnih naravnih danosti: lahko da zacveti sto rastlin, a če pade sneg, jih potem ne bo več. Tudi preveč sušno obdobje jim ne ustreza," razlaga Kovačič.
Velikonočnica cveti dva do tri tedne. Na Boču je to edino avtohtono rastišče, le tu in tam se morda na kakšnem mestu ali dveh pojavi še kakšna posamezna rožica. Nekaj velikonočnic raste tudi pri spomeniku velikonočnice, a je tisto rastišče napikirano z rastlinami, ki jih je nekdo vzgojil iz semen.
"Pred leti smo opažali, da ob rastišču, v njegovih spodnjih delih, izginja zemlja, kot da je bila posneta. Bilo je preveč gladko, da bi to naredili divji prašiči, in smo se spraševali, kar bi lahko bilo, klicali smo strokovnjake na fakulteto ... Pa se čez čas pojavi možakar, ki je imel velikonočnico v loncih: vsako leto je pobiral semena, zemljo pa je z lopato posnel z rastišča in rastlino v rastlinjaku vzgajal. No, takrat smo dobili odgovor. Ta možak je potem te doma vzgojene rastline zasadil pri spomeniku, zato to ni avtohtono rastišče," razlaga Kovačič.

Velikonočnica je stepska rastlina
Za velikonočnico so značilni lepi svetli modrovijočični cvetovi, ki so pred zmrzaljo zavarovani z množico srebrno svilnatih dlačic. Je precej nizke rasti. Zacveti lahko že februarja, sicer pa v marcu in aprilu. To je stepska rastlina, razširjenost je omejena na srednji in jugovzhodnoevropski prostor. Najdemo jo v Nemčiji, Avstriji, Češki, Slovaški, Madžarski, na jugovzhodu pa do juga Makedonije. Njena skrajna jugozahodna točka je v Sloveniji, in sicer na drugem najbolj znanem nahajališču pri nas, v Boletini pri Ponikvi. Pri nas je ogrožena, na Madžarskem in drugod ne.
Velikonočnica, ki je stepska rastlina, ima pri nas zelo malo primernih lokacij, kjer lahko uspeva, in če na njih prihaja do sprememb, se to zelo negativno odraža, razlaga biolog v Kozjanskem parku Dušan Klenovšek. Včasih je bil problem zaraščanje travnikov, zdaj je to intenzivno kmetijstvo, predvsem gnojenje. Poleg tega pa: bolj kot je rastlina redka, bolj je za nekatere mamljiva, in če je še lepa - raje bi jo imeli v domačem skalnjaku.
Klenovšek meni, da bi bilo dobro, da bi bil za zaščito redkih rastlin, torej tudi velikonočnice, zainteresiran tudi lastnik zemljišča, na katerem te rastejo. Lahko bi denimo pobiral vstopnino za ogled oziroma stroške vodenja, dodatno pa bi lahko na primer gojeno različico rastline vzgajal in jo ob rastišču tudi prodajal, s tem bi preprečili izkopavanje rastlin. V vrtnarijah pogosto gojene različice vzgajajo iz sorodnih vrst, ki so zelo podobne zaščiteni rastlini - za nepoznavalca je razlika skoraj neopazna. Mnoge redke rastline se namreč ne dajo udomačiti - to velja tudi za velikonočnico, ki v domačem vrtu ne uspeva.

Tatjana Vrbnjak

KOSMATINCI
Velikonočnica sodi v družino kosmatincev. Kosmatinci so strupeni, kot je strupena večina zlatičevk, med katere spadajo. Zato so kmetom še pred dobrim stoletjem svetovali, naj velikonočnico na travnikih izruvajo.

Zlati cepin za vzpon na Hagshu
 

Med letošnjimi prejemniki zlatega cepina, prestižne alpinistične nagrade za najpomembnejši alpinistični vzpon, so tudi Luka Lindič, Marko Prezelj in Aleš Česen s prvenstvenim vzponom v severni steni Hagshuja (6657 m).

  Foto: Marko Prezelj

To je že šesti zlati cepin za Slovenijo v 23-letni zgodovini podeljevanja nagrade.
Mednarodna komisija je letos prvič vnaprej objavila nagrajence, podelitev bo med 9. in 12. aprilom 2015 v francoskem Chamonixu in italijanskem Courmayeurju. Poleg slovenskih alpinistov v indijski Himalaji zlati cepin prejmeta še Američana Tommy Caldwell in Alex Honnold za prečenje grebena Fitz Roy v Patagoniji ter ruska alpinista Aleksander Gukov in Aleksej Lončinski za vzpon v jugozahodni steni Tamserkuja v nepalski Himalaji. Nagrado za življenjsko delo v alpinizmu letos prejme britanski alpinist Chris Bonnington, Marko Prezelj pa bo postal prvi alpinist na svetu, ki bo zlati cepin prejel že tretjič.
Odprava Planinske zveze Slovenije Hagshu 2014 je potekala od 6. septembra do 14. oktobra 2014. Do slovenskega vzpona po severni steni je bil Hagshu 25 let neosvojen. Mednarodna komisija za zlati cepin 2015 je v obrazložitvi izpostavila 1350-metrski prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja, ocenjen z najvišjo stopnjo francoske šeststopenjske lestvice, in opravljen v težavnih lednih razmerah, zaradi katerih so morali alpinisti po 23 urah vzpona bivakirati visoko v steni in so vrh dosegli naslednji dan, 30. septembra 2014, nato pa sestopili po zahtevni Poljski smeri prvega pristopa na Hagshu leta 1989. (tv)

Globalni krizi bo ime voda

V minulem tednu je bila suša v Sao Paulu že tako huda, da so prebivalci poskušali z vrtanjem v kleteh, da bi prišli do podtalnice, piše The Guardian. Ker se rezervoarji podzemnih vod po vsem svetu krčijo, že več kot milijarda ljudi nima dostopa do varne pitne vode.

  (CANSTOCKPHOTO)

Voda je gonilna sila narave, je trdil že Leonardo da Vinci. Svetovna populacija narašča, narašča poraba vode na prebivalca, zaloge pitne vode pa tej populacijski eksploziji več ne morejo slediti. Stanje je skrb zbujajoče - poročila z vseh koncev sveta razkrivajo, da je vse več območij v krizi, ker se vodonosniki izsušujejo. Več kot milijarda posameznikov na našem planetu - torej eden od sedmih - nima dostopa do varne pitne vode. Posledica: zaradi bolezni, povzročenih z onesnaženo vodo, umre vsako leto osem milijonov ljudi, od tega dva milijona otrok.
V brazilskem mestu Sao Paulo, kjer živi 20 milijonov ljudi, je suša prisilila nešteto ljudi, da so začeli vrtati v kleteh in garažah, da bi prišli do podtalnice. Mestne oblasti so opozorile, da bodo morale začeti porabo omejevati, če se situacija ne bo spremenila - prebivalci bi tako imeli dostop do pitne vode le dva dneva v tednu.
V Kaliforniji uradne oblasti opozarjajo, da je država vstopila v četrto leto suše, letošnji januar je bil najbolj suh, odkar meteorološke meritve sploh obstajajo. Hkrati poraba vode na prebivalca v tej državi neprekinjeno narašča.
Na Bližnjem vzhodu se zelene površine umikajo puščavi, med najbolj prizadetimi je Iran. Čezmerna poraba vode na prebivalca in padavinski primanjkljaj sta osiromašila vodne vire, uničujoče posledice so vidne predvsem v kmetijstvu. V Združenih arabskih emiratih pospešeno vlagajo v obrate za razsoljevanje vode in predelavo odpadnih vod, ker pitne ni več dovolj. Voditelj države šejk Mohammed bin Zayed al-Nahyan priznava: "Za nas je ta hip voda pomembnejša od nafte."
Globalna slika krize je razvidna iz podobnih poročil z vsega sveta. V južni Aziji, na primer, so osiromašeni podzemni vodonosniki zaradi nepremišljene porabe v zadnjem desetletju. Okoli 600 milijonov ljudi živi na območju 2000 kvadratnih kilometrov; območje se razteza od vzhodnega Pakistana do vročih suhih planjav severne Indije in Bangladeša - to je območje, kjer so doma najbolj intenzivni namakalni sistemi. Obenem pa satelitski posnetki kažejo, da se prav tu zaloge vode skrb zbujajoče hitro zmanjšujejo.
Meritve strokovnjakov US Geological Survey kažejo, da je na planetu približno 1,3 milijarde kubičnih kilometrov vode. A samo 2,5 odstotka od te ogromne količine je pitne.
Spreminjanje padavinskega režima in taljenje snega in ledu že spreminjata hidrološke sisteme v mnogih regijah. Ledeniki se še naprej krčijo in vplivajo na mesta in vasi, ki ležijo ob vodotokih, ki jih ti ledeniki napajajo. Na Kitajskem denimo višina podzemne vode pade za meter na leto - predvsem zaradi uporabe za namakanje kmetijskih površin in v industriji. V Braziliji, deželi deževnega pragozda in Amazonke, se je zaradi brezobzirnega izkoriščanja podzemnih voda za profit multinacionalk na nekaterih predelih gladina podzemnih voda znižala za več kot deset metrov. V zadnjih sto letih se je v svetu potrošnja pitne vode večala dvakrat hitreje od stopnje rasti prebivalstva. Narodi bodo začeli med seboj tekmovati za nadzor nad pitnimi viri, opozarja Medvladni odbor za podnebne spremembe. Ameriški geograf Aaron Wolf navaja, da je bilo v zadnjih 50 letih kar 37 oboroženih konfliktov zaradi vode, 27 se jih nanaša na spore med Izraelom in Sirijo zaradi rek Jordan in Jarmuk. Mednarodni spor med Egiptom in Etiopijo zaradi gradnje jezu na Nilu se je šele nedavno razrešil. V naslednjih letih, opozarjajo strokovnjaki, bo sporov vedno več in mirnih rešitev vse manj.
Problemom se ne bodo mogle izogniti niti države na tistih zemljepisnih širinah, ki se jim s klimatskimi spremembami obeta več padavin. Zaradi podnebnih sprememb se bo namreč zmanjšala kakovost vode; močna deževja bodo povzročila povišane vrednosti sedimentov v vodi, hranil in onesnaževal.
Svet se sooča s krizo, ki ne bo nikogar pustila neprizadetega, pravi Jean Chretien, nekdanji kanadski premier, sopredsedajoči v InterAction Council. "Politični vplivi pomanjkanja vode v svetu utegnejo biti uničujoči," pravi.

Glorija Lorenci