Večer v nedeljo, Gore: Prehiteti Britance / Vzdržljivost, moč in pogum / Plezalni dnevi Kranja / Zimski pokal Peš na Pohorje 2014 /Vrata v podzemni svet
Prehiteti Britance
Tatjana Vrbnjak: Vzpon na 6657 metrov visoki Hagshu je letošnji najpomembnejši slovenski alpinistični dosežek: Luka Lindič, Marko Prezelj in Aleš Česen so poskrbeli za nov presežek slovenskega alpinizma
Luka Lindič, Marko Prezelj in Aleš Česen so konec septembra poskrbeli za nov presežek slovenskega alpinizma. Na indijski strani Himalaje so preplezali novo, zelo zahtevno smer v težki severni steni Hagshuja, ki so jo ocenili z ED (extremement difficult, to pomeni ekstremno zahtevno), kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Osvojitev Hagshuja, pod vznožjem katerega so se naši alpinisti znašli praktično po spletu okoliščin (zdaj kaže, da srečnih, a do začetka plezanja predvsem stresnih), je odmevala tudi v svetovni alpinistični srenji.
Hagshu je bil šele četrti cilj slovenske odprave, pravzaprav izbran kot izhod v sili in ne načrtno. Lindič, Prezelj in Česen so namreč priprave na letošnjo odpravo v Himalajo začeli z željo, da bi osvojili Phola Gangchen, s katerega so morali zaradi poldrugi meter visokega snega lani dobesedno zbežati nazaj v življenje, vendar jim Kitajska ni dala zelene luči za ponovni poskus.
Za neuresničljivega se je nato pokazal tudi rezervni cilj, vzpon na Rimo III v Indiji, in po nekaj dneh zbiranja idej so indijsko gorniško organizacijo (IMF) zaprosili za vzpon na Mukut Parbat, a spet dobili sporočilo, da je bolje, da si izberejo drugi cilj. Agencija, ki jim je pomagala urejati dovoljenje, jim je nato predlagala vzpon na goro Hagshu, ki se je nedavno znašla na "listi odprtih vrhov", in sprva bolj po sili razmer so predlog sprejeli za svojega.
Foto: Marko Prezelj Marko Prezelj in Aleš Česen med vzponom na Hagshu (Luka L.)
Britanci so steno čuvali zase
Hagshu je bil namreč - razen osnovnih informacij o vzponih - velika neznanka. Leta 1989 so se nanj po težavni smeri po jugovzhodnem grebenu prvi povzpeli poljski alpinisti, nekaj dni za njimi so jo po vzhodni steni osvojili Angleži, severna stena pa je kljub štirim poskusom ostala neosvojena. Šele kasneje se je izkazalo, da so Britanci ta pristop hranili zase, in najbrž je tudi temu pripisati skope informacije o njej.
Tik pred odhodom v Indijo so naši alpinisti na spletu izvedeli, da se na Hagshu odpravlja tudi britanska odprava z legendarnim alpinistom Mickom Fowlerjem, na IMF pa so očitno še kasneje, že ko so bili naši alpinisti v Indiji, ugotovili, da so izdali dovoljenje za Hagshu dvema, pravzaprav trem odpravam (tam se je znašla še ameriška, ki je imela dovoljenje, da lahko pleza na vse razen na Hagshu).
Indijski uradniki so potem slovenski odpravi hoteli naknadno skrajšati čas pod goro, in sicer naj bi tabor zapustila že po desetih dneh, kar bi bilo seveda odločno premalo za aklimatizacijo. Seveda se Lindič, Prezelj in Česen niso pustili in so bili v baznem taboru dobrih 20 dni; odprava od odhoda do vrnitve je trajala skupno pet tednov.
Vzpon na vrh
Že prvi pogled "v živo" na goro in severno steno jih je očaral in cilj, ki se je sprva zdel izhod v sili, je postal srečna izbira, ki jih je iz dneva v dan bolj navduševala. Že po nekaj dneh bivanja v bazi se jim je pred očmi izrisala smer po sredini severne stene. Za aklimatizacijo so opravili še dva prvenstvena vzpona, in sicer so se po vzhodnem grebenu povzpeli na 5750 metrov visoki Lažan in po zahodni steni na 6300 metrov visoki severni vrh Hana's Men.
Po treh dneh počitka v bazi so se podali na Hagshu. "Aklimatizirani smo bili odlično, zato smo načrtovali vzpon v lahkem in hitrem alpskem stilu," razlaga vodja odprave Luka Lindič. Z majhnim šotorom in dvema spalnima vrečama ter hrano za dva bivaka so se 28. septembra ob treh zjutraj odpravili proti steni. Po dobrih dveh urah dostopanja so zagazili v globok sipek sneg, ki ga je nanašalo iz severne stene, no, po slabi uri gaženja pa so razmere začele dopuščati hitro napredovanje.
Po osrednjem delu severne stene so plezali nenavezani in hitro dosegli najbolj strmi del stene s strmimi ledenimi prehodi. Tam so zaradi razmer napredovali počasi, in ker ni bilo primernega mesta za bivakiranje, so plezali kar naprej, oddahnili so se šele po 23 urah gaženja in plezanja, ko so lahko bivakirali na ozkem grebenu na višini 6320 metrov.
Naslednji dan so dosegli severni vrh in se z njega odpravili do glavnega cilja; na poti so jih čakali številni vzponi in spusti. Zaradi pozne ure in stabilnega vremena so se odločili bivakirati le nekaj metrov pod vrhom. Naslednji dan so ob čudovitem razgledu sestopili po poljski smeri prvega pristopa na Hagshu, po kateri so dosegli ledenik na južni strani gore in med iskanjem najvarnejših prehodov med ledeniškimi razpokami nadaljevali sestop do baznega tabora, ki so ga dosegli ponoči 2. oktobra.
Najtežje pred odpravo
Zakaj je bila najdaljša etapa dolga kar 23 ur plezanja "v enem kosu" (to si je na nadmorski višini pet do šest tisoč metrov kar težko predstavljati)? "Tisti predel se je pokazal za bolj zahtevnega, kot smo pričakovali. Presenetile so nas predvsem razmere zaradi ledu, ki je bil zaradi mraza in neprestanih majhnih pršnih plazov, ki se vsak dan valijo po steni, zelo krhek, zglajen, in nas je to tudi v predelih, ki niso zelo strmi, zelo upočasnilo, poleg tega ni bilo primernega mesta za bivak, kjer bi se lahko ustavili in se spočili. Na to smo sicer računali, a smo vseeno upali, da se bo na poti pokazala kakšna možnost za bivakiranje. A se ni in ni nam preostalo drugega, kot da plezamo dalje. 'V glavi' smo bili na to pripravljeni in je šlo," razlaga Lindič.
So se morda znašli v kakšni zelo nevarni situaciji? "Nevarnih situacij predvsem zaradi stabilnega vremena in naše dobre pripravljenosti ni bilo. Čeprav je seveda to, kaj je nevarno, zelo relativno: za nekoga, ki ni pripravljen, sposoben za določeno stvar, je lahko nekaj zelo nevarno, za drugega, ki ima dovolj znanja, izkušenj, pa je ista stvar čisto varna."
Telefon ne bi pomagal
Uradniki na indijski zvezi gledajo svoje himalajske vršace očitno zelo od daleč, saj so ob prihodu slovenskim alpinistom svetovali, naj ob stiski na pomoč pokličejo z ognjem, kričanjem ali mahanjem z oblačili - satelitski telefon je v Indiji prepovedan.
So se naši alpinisti vzlic temu vendarle še kako posebej zavarovali, da so šli z boljšim občutkom na pot? "Tudi če imaš satelitski telefon, s katerim lahko pokličeš pomoč, te bo ta, če si v resnem stanju, dosegla pozno ali prepozno. V takih okoljih človek preprosto funkcionira s tem vedenjem v glavi in v načrtovanje vzpona vključi to, da ima 'rezervo', da je sposoben ob slabem vremenu dlje časa počakati ipd. Najbolj pomembna je torej preventiva, to, da s svojim znanjem, izkušnjami in planiranjem preprečiš nevarno situacijo," odgovarja Lindič.
Kaj je bilo na tej odpravi najtežje? "Najtežji je bil del pred odpravo, predvsem s psihološkega vidika. Pri plezanju pa - četudi je psihofizično naporno, nam je v užitek in izziv in je zato fizične in psihične napore lažje prenašati. Seveda so bili tudi težki trenutki, ko je pač treba malo stisniti zobe, da se stvar izpelje, a ne nazadnje to, da se je treba za stvar potruditi, da uspe, tudi malce iščemo."
Majhne odprave, alpski slog
V Himalajo se danes podajajo majhne alpinistične odprave, nekdaj so se cele ekspedicije. Kaj to pomeni, gre že bolj za zasebne projekte? "Globalno gledano, gre za zasebne projekte, v Sloveniji pa smo lahko zelo veseli, da imamo iz preteklosti sistem, ki je pod okriljem Planinske zveze Slovenije zelo dobro razvit. Četudi cilje poiščemo sami in je organizacija v domeni tistega, ki odpravo vodi, gre glavna podpora iz PZS. Tega je v tujini mnogo manj ali pa sploh ne. Ta naša tradicija je zelo veliko vredna in gotovo bi bilo manj odprav, če te podpore ne bi bilo," pravi Lindič.
Na vprašanje, ali bi se odprave brez podpore PZS sploh lahko lotili, pa odgovarja: "Vedno je kaka pot, če je človek dovolj motiviran. Trajalo bi dlje časa, morali bi drugače pristopiti, da bi našli druge sponzorje, vse to pa pomeni dodatno obremenitev."
Tudi način plezanja je drugačen, himalajske gore se prav tako osvajajo v alpskem slogu. Prav v tem je prihodnost plezanja v Himalaji. "Z vse boljšo opremo, pripravljenostjo in znanjem alpinistov je mogoče določene vzpone opraviti zelo hitro, česar še pred leti ni bilo mogoče; zato se lahko izkoristijo tudi dosti krajša 'okna' lepega vremena. In če bi v mnogo boljših pogojih, z vso tehnologijo in opremo, ki jo imamo na voljo zdaj, plezali na enak način, kot so plezali pred ne vem koliko leti z mnogo slabšo opremo, bi alpinizem stagniral, nazadoval," pravi Lindič.
Tatjana Vrbnjak
Vzdržljivost, moč in pogum
Urška Kereži: Gorski tek je mešanica vzponov, ravninskih delov in spustov, zato moramo biti dobro fizično pripravljeni
Marsikdo si po pretečenih začetniških tekaških korakih, pretežno po ravnini, zastavi vprašanje, kako je teči v naravi, po brezpotjih, raznoliki konfiguraciji naravnega terena in brezmejnih prostranstvih. Ko asfalt zamenjajo nepredvidljive in izmenjujoče se podlage. Ko varnost osvetljenih ulic zamenjata zvezdnato nebo in soj naglavne lučke, ki ti kaže pot v objemu gozdov. Odgovor se skriva v disciplini, ki ji rečemo gorski tek. Ta je med vsemi sorodnimi še najbliže teku na dolge razdalje, ki je prav tako nepredvidljiv, prežet z adrenalinom, poln doživetij in pasti, kjer morate z vsakim korakom premagovati samega sebe. Gorski tek zahteva veliko vzdržljivosti, moči in poguma. Ker gre za mešanico vzponov, ravninskih delov in spustov, zato moramo biti dobro fizično pripravljeni, obvladati različne tehnike teka, imeti dobro koordinacijo, obvladati zahtevnejše gibe in pri vsem tem biti še hitri. Ker se teče navadno po uhojenih gozdnih in planinskih poteh ter terenih, ki jih uporabljajo pohodniki, je dobro obvladati tudi osnove orientacije.
Kratki, a hitri koraki
Kot že rečeno, gorski tek združuje kombinacijo različnih elementov gibanja. Zato je zelo zahteven in porablja veliko energije, še posebno pri večjem naklonu, ki se nenehno izmenjuje ter nas sili v spremembe ritma. V primerjavi z ravninskim tekom je energetska poraba pri desetodstotnem naklonu za polovico večja, za kar je seveda ob premikanju naprej krivo še gibanje v smeri navzgor. Faza zamaha tekaškega koraka je krajša in stopalo na svoji poti premaga tudi krajšo razdaljo. Zato je stopnja iztezanja mišice krajša in posledično se na naslednji korak prenese manj elastične energije. S kratkim korakom in s frekvenco petinsedemdeset do devetdeset korakov na minuto imajo vrhunski gorski tekači razvito svojevrstno tehniko, ki je priporočljiva zgolj za to disciplino. Napor je tako manjši kot pri dolgih korakih, kjer mora mišica ustvariti veliko silo, za to pa porabi tudi več energije, saj se v proces proizvajanja le-te vključi hkrati več mišičnih vlaken. Z krajšimi koraki se dosežejo še boljša odzivnost, obvladovanje telesa in hitrejše reakcije ob morebitnih presenečenjih, ki jih skriva razgibanost podlage.
Gor in dol
Za učenje osnov gorskega teka, prilagoditev telesnega ustroja in lažje premagovanje obremenitev je tako v začetku dobro trenirati z izkušenimi gorskimi tekači, kasneje pa po programu. Drža oziroma nagib telesa pri teku navkreber je rahlo naprej proti tlom. Kot rečeno, je frekvenca korakov hitrejša, a dolžina krajša. Slednja se prilagaja glede na naklon. Odriv morajo podpirati stopala in ne zgolj blazinice, zato si pomagamo s pritiskom medenice na pete. Tako tudi razbremenimo kolena, ki podpirajo našo celotno težo in vse sile pri gibanju. Največje obremenitve na sklepe so pri teku navzdol. Pri položnejših klancih z blagim nagibom naj bo tehnika podobna ravninskemu teku, medtem ko je pri strmih spustih pomembno, da se osvobodimo strahu in z vsakim korakom ne zaviramo, saj bomo tako počasnejši, porabili bomo več energije in tudi obremenitve na sklepe, tetive in mišice bodo večje. Pomagajmo si z gravitacijo, ki naj dela namesto nas, in tako bomo varčevali z energijo. Pomembno je, da tudi pri teku navzdol delamo majhne in kratke korake, vendar z veliko frekvenco. Zaradi nepredvidljivega terena se bomo ponovno hitreje odzvali na morebitne ovire (blato, listje, korenine, kamenje, skale, veje …) pa tudi obremenitev sklepov bo manjša.
Pomoč rok
Zelo pomembno je pravilno gibanje rok, saj nam pomagajo tako pri teku navzgor kot navzdol. Pri premagovanju klancev naj bodo gibi rok močni, poudarjeni in čim bliže telesu. Odmikanje komolcev od telesa namreč pomeni odklon nihanja rok od smeri teka, kar privede do rahlega sukanja trupa in posledično neenakomernega gibanja naprej ter večjo porabo energije. Pogled naj bo usmerjen naprej in ne pod noge, saj bomo tako lažje nadzorovali pravilni nagib trupa. Pri spustu imajo roke pomembno vlogo pri lovljenju ravnotežja, zato naj sproščeno in prosto z gibi spremljajo tek. Če se želite preizkusili na kakšnem tekmovanju, na katerem uporaba palic ni dovoljena, je bolje, da tudi trenirate brez njih.
Oprema
Najpomembnejši kos opreme je seveda obutev za gorski tek, ki se od klasičnih tekaških copat razlikuje po grobem profilu podplata in stranskih ojačitvah, ki preprečujejo prevelika nihanja stopala v predelu gležnjev. Dobra stabilnost, blaženje in nepremočljiv material, ki "diha", so ravno tako odlike dobrih copat. Kosi oblačil se bistveno ne razlikujejo od tistih, ki jih uporabljamo pri ravninskem teku. Priporočljivo je nositi bolj ohlapne kratke hlače, ki ne ovirajo gibanja, in majico brez rokavov, če nam seveda razmere to dopuščajo. Zaradi spremenljivega vremena in temperaturnih razlik, kar je v gorah in hribih pogost pojav, je dobro, da s seboj vzamemo še kakšen kos dodatne opreme. Sem sodijo vetrovka, majica, nogavice, lahke rokavice, kapa in steklenička z vodo ali izotonično pijačo, tudi kakšen energetski priboljšek ne bo odveč. Pri krajših tekih je prav tako dobro biti pripravljen in založen s kakšnim gelom in z vodo. Brezpotja so lahko nepredvidljiva in kaj hitro se zgodi, da se idealen tek sprevrže v iskanje poti, izčrpanost in dehidracijo, kar vpliva na raven energije in gibanje, saj vemo, da lahko ob prehitrem teku že v 60 do 90 minutah "priletimo v zid" in nam ostanejo samo še hoja in opotekanje ter upanje na pomoč. Vse stvari je priporočljivo nositi v lahkem majhnem nahrbtniku, ki ne ovira gibanja. Že nekaj časa so na tržišču t. i. hidracijski mehovi, ki so odlična rešitev za pitje med aktivnostmi, kot so hoja, tek in kolesarjenje. V njihove dodatne žepke in prostore za shranjevanje pa lahko pospravimo vse našteto. Zaščitna krema in sončna očala so prav tako priporočljiv del opreme, predvsem v poletnih mesecih.
Urška Kereži
ELITA
166 kilometrov in 9400 višinskih metrov morajo premagati udeleženci elitne gorske ultramaratonske prireditve UTMB (Ultra Trail du Mont-Blanc), ki poteka vsako leto v Alpah med mejami Francije, Italije in Švice. Čas najboljših tekačev, ki premagajo neuradno najtežavnejšo tovrstno preizkušnjo na svetu, se giblje okoli 20 ur, običajni pohodniki pa jo prehodijo v dobrem tednu. Trikratni zmagovalec Kilian Jornet Burgada je svoje izkušnje s te in z drugih gorskih ultramaratonskih tekmovanj opisal v knjigi Teči ali umreti.
Plezalni dnevi Kranja
Zadnji konec tedna v novembru se bodo na že 9. Plezalnih dnevih Kranja, v Športni dvorani Zlato polje, Kidričeva 53, pomerili najboljši slovenski športni plezalci. Tridnevno tekmovanje, finale državnega prvenstva v športnem plezanju, bo postreglo z napetimi prizori, ki jih ne gre zamuditi. Od petka, 28. novembra, bomo lahko spremljali plezalce v težavnostnem in balvanskem plezanju, ki bodo poskušali splezati čim višje. Vrhunec prireditve bo gotovo nedeljski finale v balvanskem plezanju, pri katerem bodo športniki poleg mišic morali napeti še možgane. Čakale jih bodo izjemno težavne smeri, ki jih bodo poskušali preplezati v čim krajšem času. Ritem jim bo dajala glasba, ki jo bodo na vrhu balvana ustvarjali didžeja in bobnar. Potekal bo tudi bogat spremljevalni program, ogledali si boste lahko dokumentarni film Aljažev stolp, se pomudili ob razstavi eksotičnih živali, preverili novosti na stojnicah in se okrepčali v Podkrepčevalnici.
Foto: Samo Vidic
Zimski pokal Peš na Pohorje
Po več kot uspešni, že deveti gorskotekaški preizkušnji Peš na Pohorje, ki je bila prejšnjo nedeljo, nam bodo organizatorji Športnega društva Ganesha Team postregli še s tradicionalno pohodno-tekaško množično rekreativno-športno prireditvijo Zimski pokal Peš na Pohorje 2014, ki bo že osmič zapovrstjo. Začetek pokala, trajal bo dvanajst zaporednih nedelj, bo 7. decembra, zmeraj s startom ob 9.30 pri Bike parku pod pohorsko vzpenjačo in ciljem pri hotelu Bellevue na zgornji postaji vzpenjače. Pohorsko strmino z višinsko razliko 700 metrov in v dolžini treh kilometrov boste premagovali v vseh vremenskih pogojih z merjenjem časa ali brez. V prejšnjih sezonah se je pokala udeležilo blizu 300 pohodnikov in tekačev, z vsaj enkratnim prihodom v cilj pa slabih 600 obiskovalcev. Udeležba je brezplačna.
Foto: Sašo Bizjak
Vrata v podzemni svet
Mehiški arheologi so že pred leti odkrili "vrata v podzemni svet" na mestu nekdanjega kamenodobnega mesta Teotihuacan, letos pa so odkrili, kaj je v njem, in fotografije najdišča delili z javnostjo. Mesto Teotihuacán je nastalo na ozemlju današnje osrednje Mehike. Razvilo se je v 1. stoletju pred našim štetjem in imelo od 125.000 do 200.000 prebivalcev - sodilo je torej med največja mesta na svetu. V začetku 7. stoletja je doživelo nagel zaton. Znanost predvideva, da je bil Teotihuacán rojstni kraj dveh glavnih božanstev predkrščanske Srednje Amerike. Najbolj čaščeno božanstvo v mestu je bilo Božanstvo groma (kasnejši azteški Tlaloc), ki so mu ob praznovanju pomladi darovali tudi človeške žrtve. Pomembno je bilo tudi božanstvo Pernata kača, ki so ga kasnejše srednjeameriške civilizacije imenovale Quetzalcóatl.
Tunel je dolg 138 metrov in je na globini 18 metrov. V njem je napravljen umetni nebesni svod, na katerem svetli kamni predstavljajo zvezde. Znanstveniki menijo, da so ljudje Teotihuacana v tunelu pokopavali svoje vladarje. V grobovih so našli kipe, drago kamenje, školjke ...
Najdišče je od leta 1987 pod zaščito Unesca in eno najpomembnejših turističnih atrakcij v Mehiki.
Skeniranje tunela pod piramido (EPA)
Glorija Lorenci
(Večer v nedeljo, 9.11.2014)