Gorenjski glas, Novice - Marjana Ahačič: "Ni nam treba na silo hoditi daleč, doma imamo čisto zadosti lepega in zanimivega. Le korak od mesta, kjer si stal prej, je vse drugače," je prepričan Jože Mihelič.

Dober dan, Triglavski narodni park, je naslov nove knjige o edinem slovenskem narodnem parku. Bogata monografija je delo Jožeta Miheliča, dobrega poznavalca slovenskega alpskega sveta, alpinista, fotografa, pedagoga. Na nedavnem praznovanju tridesete obletnice zakonske ustanovitve Triglavskega narodnega parka je za dosežke na področju ozaveščanja o varstvu narave in promocije TNP prejel Belarjevo priznanje.

Raziskovanju življenja in dela dr. Albina Belarja, idejnega očeta Triglavskega narodnega parka, je Mihelič posvetil veliko časa in energije, zato sva pogovor začela prav z Belarjem.
»Ko sem leta 1989 pričel svoje službovanje v narodnem parku, je bilo v ustanovi zbranih le malo podatkov o dr. Albinu Belarju, naravoslovcu, ki naj bi leta 1908 kot prvi predlagal zavarovanje doline Triglavskih jezer. Poizvedel sem, da je bil Belar seizmolog, zato sem poiskal stik s slovenskimi seizmologi. Takrat sem navezal stike z sedaj žal pokojnim dr. Renatom Vidrihom, ki je zbiral podatke o Belarjevem pionirskem seizmološkem delu. Skupaj sva o Albinu Belarju napisala knjigo, ki je izšla oktobra lani. Prek seizmološkega zavoda sem stopil tudi v stik z Belarjevimi sorodniki v ZDA. Ko so vélikega znanstvenika po prvi svetovni vojni odslovili iz službe, mu vzeli ljubljansko stanovanje in potni list, je njegova družina odšla v ZDA, sam pa se je umaknil v Podhom, kjer so imeli družinsko vilo. Tam je ustvaril zasebni seizmološki observatorij, ki ga je imenoval po angleškem znanstveniku Humphryju Davyju. Kasneje se je bolan zatekel k prijateljem na Kočevsko, kjer je na novo leto 1939 tudi umrl. Bil je razgledan in dejaven naravoslovec. Na začetku stoletja (1903) se je odzval na predlog tedanje dunajske vlade za pripravo koncepta varovanja naravne dediščine. Pripravil je predlog kataloga naravnih spomenikov dežele Kranjske, v katerem je bil prvič zabeležen tudi predlog o zavarovanju Doline Triglavskih jezer. Leta 1908 si je posebna komisija deželne vlade ogledala predlagano zavarovano območje, Belarjev predlog potrdila, park pa kljub temu ni bil ustanovljen. Bližala se je vojna.«

To se pa ne sliši dosti drugače kot danes …
»Prav res … Toda splet okoliščin predlogu ni bil naklonjen. Uradni predlog za zavarovanje je bil pa vendarle podan. Če bi obveljal, bi imeli Slovenci prvi narodni park v Evropi. Švedi so 24. maja 1909 ustanovili prvih sedem narodnih parkov v Evropi, zato je od leta 1999 24. maj evropski dan območij zavarovane narave. Slovenci smo območje Doline Triglavskih jezer zavarovali leta 1924, nič več z Belarjevo pomočjo. Takrat je bil že močno bolan in ga niso vabili zraven.«

Kaj vleče ljudi – nekoč in danes - v varstvo narave?
»Nujnost. Ko začneš razmišljati o svetu, v katerem živimo, ti kmalu postane jasno, če si vsaj malo povezan z naravo, da je v tem odnosu nekaj narobe. To ni negodovanje ali nerganje. Ljudje pač s svojimi posegi vseh vrst v naravi prehitro povzročamo spremembe, katerim se mati narava ne zmore dovolj hitro prilagajati. Zato prihaja do težav. Topla greda in z njo podnebne spremembe so znanstveno potrjene. Da bi si zagotovili bivanje v soglasju z naravo, moramo ukrepati. Zato sprejemamo sklepe, kot je Natura 2000, ki je nekakšno nadaljevanje ukrepov iz preteklosti … Uspehi niso, kako bi si želeli.«

Zakaj ne?
»Ker navadno prevlada materialistično gledanje: produkcija, prodaja … V to ulico smo zašli in iz nje, kot kaže, ni izhoda. Govorimo o varstvu narave, a potrebne ukrepe pri konkretnih odločitvah navadno odrivamo nekam v prihodnost - še tokrat, si rečemo. Nujna je sprememba filozofije življenja, s katero bo močneje poudarjena kvalitetna duhovna in manj površinska, materialna plat življenja. Mladi, izobraženi ljudje dajejo upanje.«

Zakaj toliko ljudi postavlja človeka na eno, naravo na drugo stran?
»To je neumnost. Eno smo! MI smo narava! Človek se ne more boriti proti naravi, ker je del nje. Z njo in v njej mora znati živeti in preživeti. Če bi na Zemljo prišel nekdo od drugod, človeka najverjetneje ne bi ločil od preostalega živega sveta …«

Veliko ste v naravi in veliko ste med ljudmi. Opažate, da se odnos ljudi do narave vendarle spreminja?
»Seveda se. Zaradi zavedne ali nezavedne želje po doživljanju narave in ogromno ljudi danes hodi v naravo. V primerjavi s petdesetimi leti nazaj je razlika izjemna. Pritisk na naravo je zdaj tudi v tem pogledu bistveno večji, res pa je, da je onesnaženja, ki ga ljudje puščajo za seboj, procentualno manj kot nekoč. Alpski prostor, ki je izredno občutljiv in krhek, je izredno zanimiv za športno in drugo industrijo. Vsako leto pride kaj novega: padalci, base jumperji, motokrosisti, motorne sani, kolesarji … Petdeset let nazaj so v hribe hodili zgolj planinci, alpinisti in turni smučarji. Slednji so v naši kulturi pustili vidno sled, brez njih bi bila naša skupna kultura siromašnejša. Nove panoge se morajo na tem področju še dokazati.«

Ali verjamete, da je možen dogovor, kompromis med različnimi uporabniki prostora?
»Verjamem! Z medsebojnim spoštovanjem in razumevanjem je mogoče doseči veliko. Predvsem pa se je treba o naravi in s pomočjo narave neprestano učiti. Nikoli ne vemo niti ne znamo dovolj. In odločitve so potem … težje, ker se je treba znati odpovedovati. Veste, pogosto so me kritizirali, da na svojih predavanjih predstavljam samo lepo iz narave. Jaz pač verjamem v lepo: kot mulcu mi je prišla v roke Kantova razprava o čustvu lepega in vzvišenega. V tisti knjigi sem prebral, da se na spremembe najbolje vpliva z dobrimi zgledi. Kaj bi ljudem kazal smetišča, vsi jih dobro poznamo! Pokaži jim lepo in poudarjaj duhovne vrednote. Povej, da je človekova rast lahko ne le materialna, ampak predvsem duhovna. Razloži, da za to ni treba v Indijo ali v Ameriko: okoli sebe imamo v izobilju lepega in zanimivega pa tega ne poznamo. Le korak vstran je treba stopiti, pa je že vse drugače!«

Med ljudmi, ki živijo na območju TNP, je pogosto slišati, da so najbolj zagrizeni naravovarstveniki Ljubljančani, ki v narodni park prihajajo le na počitnice, živeti pa jim tam ni treba. Vi ste naravovarstvenik, po rodu iz Bohinja …
»Seveda sem Bohinjec. Imel sem srečo, da sem lahko odraščal v Bohinju. Ljudje, ki sem jih spoznal v svoji mladosti, so živeli in delali v dobi tradicionalnega kmečkega gospodarstva, o kakršnem danes učeno govorimo kot o sonaravnem kmetovanju … Vsega tega se naša generacija še spominja. Na ta čas gledajo danes nekateri meščani, ki jih omenjate, kot na čas nekakšne idile. Tako si pač predstavljajo delo na zemlji, planinsko pašništvo in še kaj. Seveda pa vse to nima ničesar opraviti z idilo. V vsakem primeru pa gre za našo značilno kulturo, za kulturno identiteto naroda, katere najbistvenejše elemente moramo znati ohranjati. Brez nje mi nismo več mi!«

Knjiga, pravi Jože Mihelič, je napisana po vzorcu njegovih predavanj, s predstavitvijo narave in ljudi v Triglavskem narodnem parku, slikovni del pa je razporejen po letnih časih. Enega od uvodnikov v knjigi je napisal Stanko Klinar. »Moj gimnazijski profesor angleščine, s katerim sva, ko sem bil dijak, ob koncih tedna skupaj opravila marsikateri plezalski podvig. Ampak v ponedeljek se tega ni čutilo v šoli. Nobenih odpustkov ni bilo za hribovske prijatelje ...«

Kje vidite prihodnost Bohinja v TNP?
»Bohinj bo prej ali slej moral spoznati, da je njegova največja prednost v dveh stvareh: v ohranjeni naravi, ki je enkratna, in v ljudeh, Bohinjcih, ki so nekoliko drugačni kot ljudje drugod po svetu. Bohinj je bil, dokler tja nista prišli železnica in cesta, zelo zaprto območje, ki so ga prehajali redki. Zato je imel kulturni razvoj svojo značilno, bohinjsko pot. Zato poznamo bohinjsko kmečko hišo, pa bohinjski način pašništva, bohinjski dialekt. In seveda bohinjski način razmišljanja … Zaradi teh dveh bistvenih prvin je Bohinj nekaj posebnega, zanimivega, nekaj resnično lepega.«

Si lahko predstavljate Triglavski narodni park čez trideset let?
»Zelo težko, če sem iskren. V prihodnosti bo v parku zagotovo več omejevanja. Verjetno se ne bodo smele več zapuščati planinske poti, alpske doline bodo zaprte za individualni motorni promet, razen morda v določenem delu dneva. Ljudi bo treba pripraviti do tega, da bodo uporabljali javni transport in prihajali tako, kot smo hodili včasih, z vlakom … Kajpak je vse omenjeno vezano le na obiskovanje narave. Kakšen bo gospodarski razvoj v širšem smislu, je težko predvideti.«

Morda bo narodni park, če bo težje dostopen, na lestvici naših vrednot višje kot zdaj?
»Zagotovo! Avto je čuden pripomoček. Prisili te, da se, kamorkoli greš, na kocu vrneš nazaj na izhodišče poti. Zaradi njega si tudi prikrajšan za tisti del narave (ob vznožju gora), ki ga prevoziš, kar je škoda. Če že greš v gore, jih je treba spoznavati od vznožja do vrha. Le tako doživiš vse spremembe, od klime do rastlinstva, živalstva … Če se do višine 1200 metrov pelješ, si izgubil vseh prvih, denimo zanimivih sedemsto višinskih metrov.«

Če greste sami v hribe …
»Ogromno hodim sam, ker moje druščine ni več. Moji odlični prijatelji poleg brata Tineta so bili Stane Belak, Nejc Zaplotnik, Pavle Kozjek … Vsi omenjeni in mnogi drugi so mrtvi, nekateri prestari, da bi še kam šli. Včasih sem po kočah, kjer smo bili alpinisti pri oskrbnikih »vzeti gor«, poznal vse, osebje in pogoste obiskovalce. Zdaj ne poznam nikogar več, raje ne vstopim, sam kolovratim naokoli. Ne mislim še sestopiti. Posebno turno smučanje je mamljivo.«

Kam greste najraje?
V bližnjo okolico Mojstrane, kjer živim, grem rad. Rad smučam s Križa za Stenarjem, pred kratkim sem še smučal skozi Kot, skoraj do studenca. Tudi na Luknjo grem rad pa potem gor proti Pihavcu in Gamsovcu. Tja gori se da – to je ugotovil Šrauf – pošteno potegniti smuk. In tisti del je najlepši, pobočja so obrnjena v Zadnjico, pogledi so čudoviti. Ne mine leto, da bi ne šel na Kanjavec, kar je moja bohinjska nostalgija … Na Kotovo sedlo grem vsaj enkrat letno. In seveda kar naprej hodim na Pihavec, vedno skozi isti kamin. Še vedno grem vsako zimo za nekaj dni na Komno s študenti Fakultete za šport in tudi njihove letne ture še vodim. Pred časom sem naredil učni načrt za izbirne vsebine na temo »šport in varstvo narave« na omenjeni fakulteti. Menim namreč, da bi prav športniki morali stati v prvih vrstah varstva narave. Oni brez čistega zraka, čiste vode in čiste zemlje preprosto ne morejo. Športa brez teh pogojev ni. Jeseni začnemo izvajati program.«

Komu pa je namenjena knjiga o Triglavskem narodnem parku, ki ste jo pravkar izdali?
»Komu? Pravzaprav je takole: veliko družino imava, štiri sinove in, za sedaj, šest čudovitih vnukov. To je vse, kar imam na tem svetu. V bistvu sem knjigo ustvaril zanje.«

Marjana Ahačič
Foto: Gorazd Kavčič